Kaj sploh počnem tukaj? (194)
“Svet na današnji dan že od leta 1966 obeležuje mednarodni dan pismenosti”, se je glasil začetek vesti Slovenske tiskovne agencije v ponedeljek, 8. septembra, letos.
“Geslo letošnjega mednarodnega dne pismenosti je Pismenost in trajnostni razvoj. Generalna direktorica Unesca Irina Bokova je v sporočilu za javnost zapisala, da se prihodnost, kakršno si želimo, prične z abecedo”. STA je še navedla, da je predsednica UNESCO še povedala, “da si moramo ustvariti družbo, v kateri je vsakdo soudeležen pri ustvarjanju prihodnosti, družbo, v kateri so trajnostni način življenja, zmanjševanje revščine in ohranjanje naravne raznolikosti pomembne vrednote. Opozorila je, da je za dosego teh ciljev potrebno spremeniti tradicionalne pristope k opismenjevanju ter poleg branja in pisanja vključiti razvijanje drugih zmožnosti”.
Države članice je tudi pozvala, je navedla STA, “naj podvojijo svoje politične in finančne napore ter pismenosti zagotovijo mesto med najmočnejšimi pospeševalci trajnostnega razvoja. Na svetu je 781 milijonov ljudi, ki ne znajo niti brati niti pisati, od tega je dve tretjini žensk. Več kot 250 milijonov otrok ne zmore prebrati niti enega samega stavka, čeprav jih je polovica štiri leta obiskovala šolo”.
Povedala je še, da si “želijo spodbujati medgeneracijsko učenje. Mladi se morajo učiti iz izkušenj starejših, medtem ko morajo starejši spoznati tista področja, ki jih v mladosti niso osvojili”.
“Organizacija UNESCO si vse od ustanovitve odbora za izobraževanje leta 1946 prizadeva za višjo pismenost, ki bi prav vsem ljudem zagotovila pravico do znanja kot bistveni pogoj za boljše življenje”, se je končala vest STA.
Vest navajam zato, ker je grozljiva, preprosto povedna, a grozljiva. Tudi in morda najbolj prav zato, ker govori o pismenosti, o abecedi, poznavanju le-te, in o dejstvu, da je skoraj šestina ljudi na svetu nepismenih. Kar istočasno tudi pomeni, da ti nepismeni ljudje živijo v velikanski revščini.
Na domu v Velikih Žabljah na Vipavskem še hranimo stare dokumente, zvečine gre za kupo-prodajne pogodbe majhnih zemljišč, med njimi pa sta tudi dva dokumenta, ki pričata, kako sta dva moja prednika služila vojsko v začetku 19. stoletja, prvi skromnih 18 let, drugi pa 36 let, ob koncu vojaške službe sta prejela listino, ki sta jo morala podpisati, eden se je podpisal s križcem, drugi pa je znal napisati svoje ime in priimek in mu je bilo ime Matija Durnik. Na tega svojega prednika, bil je stric moje stare mame Jožefe, ki je nisem nikdar spoznal, umrla je namreč veliko prej, kot sem sam prišel na svet, sem bil že od malih nog zelo ponosen, pa ne samo zaradi dejstva, ker se je na listino “Abschied”, slovo od vojaštva, znal sam podpisati, sicer okorno, a se je znal, ampak tudi zato, ker me je nanj od malih nog spominjala velika krtača, ki jo je MD, tako se je nanjo namreč z nožem podpisal, naredil sam nekje pri morju, najbrž v Dalmaciji, točnega kraja, kjer je tudi Matija služil cesarja, pa ni vedel nihče. Moj sin se ne imenuje Matija samo zato, ker živim v Italiji in sem vsem trem otrokom skušal dati taka imena, ki pri pisanju ne povzročajo preglavic ne Italijanom ne Furlanom in ne nam Slovencem. In tudi nobene nostalgije ni v tem, da Matijevo mojstrsko narejeno krtačo še dandanes ob preredkih obiskih vipavskega doma vzamem v roke in pogledam tisti njegov zbledeli podpis MD; krtača je sicer res že skoraj izrabljena, a je še vedno tam in priča o tem, da vem, kje sem, da sem doma, in da vem, kdo sem. To mi je še posebej lepo zadnje čase, ko se sam vrnem na prazen dom in je v njem tista blagodejna tišina, ki me vedno znova pomirja, ker vem, kdo sem in tudi kje sem, ker se vsaj tam ne sprašujem: “Kaj sploh počnem tukaj”?
Po navadi grem v mamino in očetovo sobo, kjer je na očetovi nočni omarici še vedno “fovč”, zraven odložene ročne ure je, preproste ure, ki sem mu jo podaril pred veliko leti. In se mi zdita “fovč” in ura simbola zadnjega očetovega odhoda v bolnišnico, iz katere se ni več vrnil domov. Tako uro kot “fovč” je oče imel vedno pri sebi, zapestno uro je kdaj tudi snel z roke, “fovča” pa ni nikdar vzel iz žepa, spremljal ga je vse življenje, tako, kot je spremljal vsakega malega vipavskega kmeta.
In prav oče je bil tisti, ki nam je otrokom pokazal stare dokumente naše rodbine in tudi pokazal tiste križce, ki so stali namesto podpisov na dokumentih; vedno me je zabolelo, ko je oče dejal: “Tako je takrat bilo, revščina je bila”! In je po navadi tudi dodal kako zgodbo o tem, kako so moje prednike imeli zaradi nepismenosti za norca, kako so reveže prevarali, ko je šlo za zemljo in za denar. Tudi tablico, črno z lesenim robom, nam je pokazal in preprosto povedal: “Na tej tablici pa sem se sam naučil pisati, pod črnuhi namreč papirja ni bilo”. Tudi tablica ima še svoje mesto nekje na podstrešju in tudi tablica govori o pismenosti.
Morda tudi zato sam ne maram današnjih tablic, računalniških tablic, ki vedno bolj zamenjujejo prenosne računalnike, na katerih danes pišemo. Ne zavidam mladim, prej jih iskreno občudujem, ko jih gledam, kako hitro s prsti tipkajo po steklu, pišejo članke na tablicah, medtem ko sam napišem na svoj telefon z večjim zaslonom le najnujnejše in me vedno znova tudi moti dejstvo, da moj program za pisanje na pametnem telefonu nima šumnikov. A sem se le navadil tudi na to novo vragolijo v žepu, če je prav treba, tudi napišem, da sem elektronsko pošto prejel, da se bom oglasil kasneje, a kaj več skorajda že ne.
Preprosto to ni več moj svet, čeprav računalniško tablico imam, a jo rabim le za prebiranje vesti, za pregledovanje pošte, ko sem na poti ali zdoma, vse bolj pa jo tudi pri meni uspešno zamenjuje prenosni pametni telefon.
In me prav zato boli, ko berem novico o pismenosti, pravzaprav o strahotni nepismenosti v svetu, ki seveda ne govori o dejstvu, da obstaja danes še elektronska nepismenost, ki še veliko bolj deli svet na dvoje: na tiste, ki imajo možnost in so lahko na spletu, in na tiste, ki so zaradi dejstva, ker dostopa do računalnika in svetovnega spleta nimajo, dobesedno odrezani od naše družbe, odrezani od vsakega napredka. Že res, da so med nami tudi taki, ki nočejo imeti dostopa do interneta, a ti lahko zbirajo, medtem ko reveži in nepismeni, lačni in od vseh nas zato zavrnjeni ljudje, te izbire nimajo.
Jurij Paljk
