Kaj sploh počnem tukaj? (192)
…ki bo prišla med nas letos jeseni, vsaj tako obljubljajo pri Cankarjevi založbi, ki že sedaj zbira prednaročila po znižani ceni za pomemben slovar. Izšel bo na 2200 straneh v dveh knjigah in v zgibanki za prednaročila ter na spletu izvemo, da bo nova izdaja izšla prvič po 20 letih in bo dopolnjena ter deloma prenovljena, slovar pa bo obsegal 110.180 slovenskih besed v 97.631 geslih, vsak kupec bo prejel tudi posebno kodo, ki bo omogočala dostop do slovarja na spletu, in to na treh različnih napravah, kar bo omogočalo hkratno uporabo več članom iste družine.
“Prikazuje bogastvo našega besedja iz doslej najdaljšega obdobja v zgodovini slovenskega jezika, namreč od druge polovice 19. stoletja do leta 2013, torej od Avstro-Ogrske pa do danes. Starejše gradivo temelji predvsem na slovenskih klasikih, novo gradivo, pri dodajanju katerega je bil ključen nabor besedja iz Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika, pa je bilo zbrano s pomočjo elektronskih besedilnih zbirk in drugih gradivnih virov”, so še zapisali in dodali, da je pripravo druge izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika izpeljala skupina mlajših jezikoslovcev z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pod vodstvom prof. dr. Marka Snoja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je pri tem povedal: “Slovar slovenskega knjižnega jezika je temeljni dokument slovenščine, ki z besedami in besednimi zvezami ter njihovimi pomeni in ponazarjalnimi primeri potrjuje naš obstoj, opisuje resničnost okoli nas in naš pojmovni svet. Prva izdaja, ki je izhajala v letih 1970—1991 in je bila potem še dvakrat ponatisnjena, dostopna pa je še v več nespremenjenih elektronskih, tudi spletnih objavah, je vsebovala opis slovenskega besedja od druge polovice 19. stoletja do zaključka urejanja posameznih knjig, za zadnje črke abecede torej do leta 1989, osredinjala pa se je na 20. stoletje, zlasti na čas po drugi svetovni vojni. Druga izdaja ohranja vse bistvene prvine izvirnega slovarskega besedila, jim dodaja na novo nastale in uveljavljene besede in pomene, ob tem pa kar se da upošteva sodobno jezikovno gradivo in v prenovljeni podobi prinaša opise mnogih besednih enot, katerih prvotne prikaze je duh današnjega časa presegel. Dopolnjeno in deloma prenovljeno slovarsko besedilo torej razširja časovni razpon opisa besedja kultiviranega slovenskega jezikovnega standarda na več kot poldrugo stoletje, od naših literarnih klasikov do sodobnosti”.
Vsi tisti, ki spremljamo dogajanje okrog te prenovljene izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika že vrsto let, vemo, kako težko je bilo priti do te zajetne knjige, kot tudi vemo, kako res je, da je slovenski jezik živ in se zato razvija, a smo včasih tudi upravičeno jezni na slovenski politični vrh, ki nima odnosa do slovenskega jezika, saj je 25 let od zadnje izdaje slovarja do današnje le preveč. V 25 letih se je naše življenje tako spremenilo, da se še sami tega ne zavedamo, kot se je spremenil tudi naš svet, se je spremenila naša družba, smo se spremenili mi in se je spremenil naš jezik. Ugledni slovenski kulturniki, pisatelji in pesniki so velikokrat prav užaljeno pisali o malomarnem odnosu do slovenskega jezika, zahtevali so čimprejšnjo izdajo novega knjižnega slovarja in najdejo se tudi taki, ki trdijo, da bo nov slovar rojen že star, saj se danes slovenski jezik predvsem zaradi svetovnega spleta in novih elektronskih tehnoloških pripomočkov vse hitreje spreminja.
Če se sam ironično, a tudi brezupno smejem okostenelim šolskim programom, ko gre za poučevanje slovenskega jezika in slovenske književnosti, ki temelji na čisto čitalniškem odnosu do dijaka, največkrat je le-ta prisiljen blebetati neke besede, katerim ne ve niti pomena, kaj šele, da bi zanje vedel v vsakdanjiku, jih uporabljal, pa sem precej zaskrbljen, ko gre za zaostajanje slovenskega naroda na področju izdajanja za njegov obstoj temeljnih del. In eno takih je gotovo SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki se ga veselim.
Pred dnevi sem v roke doma vzel obrabljeno knjigo starega slovarja, pravzaprav sem jih pred veliko leti kupil tri, dva primerka SSKJ-a – Slovarja slovenskega knjižnega jezika sta v eni, zelo debeli knjigi in en primerek je v štirih knjigah. Rabili so ga otroci, a tudi sam sem segal po njem, iskal predvsem razlage nevsakdanjim besedam, sopomenke, včasih pa sem se prav zabaval, ko sem našel besede, ki jih danes ne rabi nihče več, a so v slovarju, medtem ko sem iskal nove, vsakdanje besede današnjega časa, ki jih v slovarju ni.
Tudi v našem uredništvu seveda imamo SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika, največja uporabnica tega temeljnega jezikovna orodja je naša Iva, ki poleg dejstva, da je zaljubljena v gledališče in o njem temeljito piše, pri našem tedniku opravlja tudi nehvaležno delo lektorja, nehvaležno iz več razlogov, saj so lektorji včasih tudi neke vrste cenzorji in cenzorjev sam nikdar nisem prenašal. Tako se z Ivo včasih prav sporečeva, ko se opira na star in zastarel slovar in ima zraven še Slovenski pravopis, ko trmoglavi in mi pri svojem vztrajanju tudi ponuja pod nos neka, zvečine že preživeta, pravila. Saj ne, da bi se imel za ne vem kako dobrega pisca in poznavalca slovenskega jezika, a v že skoraj popolnoma jezikovno “štoniranem” (razglašenem) zamejstvu zase lahko še vedno trdim, da imam še posluh za slovenski jezik, in to predvsem zato, ker ga nenehno govorim, pišem v njem, predvsem pa berem veliko slovenske književnosti, dnevnega tiska, poslušam radio in gledam slovensko televizijo, česar večina zamejcev, žal, skorajda ne počne več. O naši šoli s slovenskim učnim jezikom iz čiste človeške pietete ne bom zapisal nič, da ne bom spet obveljal za hudobneža, kar nisem, a izpadem vedno, ko zapišem, da nihče ne more dati tistega, česar sam nima, tudi na področju poučevanja slovenskega jezika, seveda.
Velikokrat se zares sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, ko berem stvari, ki ne bi smele nikdar oditi v tisk, pa ne govorim le o nelektoriranih tekstih, ampak predvsem o zapisih, ki jasno kažejo, da jih je napisala roka, ki nima nobenega posluha za slovenski jezik in zato zapis prav boleče deluje name. Dovolj časa sem že v tem poklicu, da tudi po nekaj prebranih zapisih kakega mladega kolege trdno vem, če pisec bere slovenščino ali je ne, če živi slovenščino ali je ne. Pri nas je to očitno. Kot je očitno tudi dejstvo, da se vse bolj odmikamo od sveta, v katerem se je še govorilo slovensko narečje, in vstopamo v svet govorcev neke papirnate slovenščine z italijansko skladnjo pri nas, kar postaja že neznosno.
Iz majhnega arhiva spominov naše male redakcije lahko potegnem dan, ko je prišla pred enajstimi leti v naše uredništvo delat Majda Sibelia, ki jo imamo radi vsi, ker je vestna in marljiva, prijazna, in zato, ker ima rada morje in sonce. Majda je doma iz Nabrežine in je obiskovala slovenske šole v Gorici, a nam je že prvi dan samokritično rekla, da ne zna dovolj slovenščine, da bi lahko pri pretipkovanju zunanjih zapisov (takrat smo to še počeli, splet in elektronska pošta sta to odpihnila za večne čase!) tudi sama kaj popravila. Pa sem se usedel takrat k njej in ji rekel: “Pomisli na to, kako bi tvoja nona rekla tej besedi po domače”! In je Majda povedala, kako je njena, danes že pokojna, stara mama rekla dotični stvari v slovenskem nabrežinskem narečju. Tudi za skladnjo njene none sva skupaj z Majdo ugotovila, da je bila čista, lepa, kajti stara mama naše Majde je še govorila slovensko narečje, imela je naraven posluh za jezik človeka, ki je vraščen v prostor in čas in živi na svoji zemlji, je zato na zemlji in v jeziku doma.
In ko se z našo Ivico tako včasih primeva zaradi kakega izraza, skupaj iščeva rešitev za boljši in bolj pravilen slovenski izraz, imava vedno pred seboj SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika, Iva pa še Slovenski pravopis, s katerim zna zatežiti do onemoglosti. Na moje ugovarjanje, “da se danes več ne reče tako, dej, no, Iva, prisluhni, ne zveni več sodobno”, ostaja neomajna in še bolj zateži z nekimi pravili, a po navadi le najdeva rešitev, ki zadovolji oba.
In zato se nisem čudil, ko me je te dni naša Ivica opozorila, da moramo že v prednaročilu kupiti SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika za uredništvo! In vem, da bova tudi v njem iskala manjkajoče besede in tudi zato vedela, da je slovenski jezik še živ in sva živa zato tudi midva.
Jurij Paljk
SSKJ - Slovar slovenskega knjižnega jezika je za nas, ki pišemo, izjemnega pomena in tudi v našem uredništvu težko pričakujemo novo izdajo,...
