Kaj sploh počnem tukaj? (191)
Že res, da se veliko ljudi zbere tudi pri maši, ki jo po navadi daruje slovenski škof, še bolj res pa je, da se veliko ljudi odpravi na Svete Višarje, da bi prisluhnili predavanju, ki ga Zveza izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba po navadi zaupata vidnemu Slovencu z namenom, da spregovori o sedanjem trenutku slovenskega naroda in predvsem zato, da prikaže svojo vizijo za naprej. Tokrat sem bil vesel že na samem začetku poletja, ko me je poklical prijatelj prof. Tomaž Pavšič, kateremu so letos prireditelji svetovišarskega romanja zaupali predavanje. Tomaž mi je po telefonu rekel, da je sicer povabilo sprejel, a da se boji, da sam ne bo kos zadevi, in se je zato želel pogovoriti z mano. Že po telefonu sem mu povedal, naj na Svetih Višarjah pove le tisto, kar vse življenje živi, a Tomaž ne bi bil tako velik, kot je, če ne bi prišel osebno v uredništvo, kjer sva sedla in skupaj razmislila sedanje stanje duha na Slovenskem. Tudi sam je uvidel, da sem imel prav, ko sem mu rekel, naj se naveže na svojo osebno življenjsko zgodbo in naj to razširi, in bo imel dosti, še preveč tem, o katerih bo lahko na Svetih Višarjah spregovoril. In priznam, da mi je bilo kar nerodno, ko mi je prijatelj Tomaž dan pred romanjem na Svete Višarje poslal svoje predavanje po elektronski pošti in me prosil za mnenje. Takoj sem ga z užitkom prebral in sem bil vsebine vesel, še bolj pa njega, ki sem ga v zapisu zagledal: pokončnega primorskega Slovenca, ki je trpel pod fašizmom, se kalil v času socializma, v bistvu pa ostal zvest svojim koreninam in slovenstvu vse življenje, zavezan krščanstvu, demokraciji, svobodoljubju, predvsem pa slovenstvu in zato so njegove besede o tem, kako bi morali na Slovenskem ceniti svoje simbole in slovenski jezik, še bolj pomembne, kot bi sicer bile. Zato so pomembne, ker za njimi stoji mož, ki je te vrednote vedno živel, kot profesor, kot kustos Goriškega muzeja ali kot državni poslanec v slovenskem Državnem zboru ali pa kot služabnik domovine, ko je služil svojemu narodu kot izjemno dober konzul v Trstu, predvsem pa kot kulturnik in pisec, mož ubranih besed in plemenitih misli. Saj vem, mogoče se vam bo zdelo plehko, a sam sem vesel in srečen, da sem take može spoznal že pred desetletji in so mi bili vedno vzor, predvsem zato, ker so vedno in povsod s svojimi dejanji stali za v javnosti izrečenimi besedami. In sem hvaležen življenju in časnikarskemu poklicu, da sem lahko prijatelj takih mož, kot je Tomaž Pavšič.
Ko mi je Tomaž v uredništvu rekel, da se zares tudi sam sprašuje: “Kaj sploh počnem tukaj”?, ker je, “morda prehitro in neodgovorno”, sprejel povabilo za predavanje na Svetih Višarjah, sem mu rekel, naj ne skrbi, naj napiše samo tisto, kar sam živi in je živel, in tega je bilo veliko. Modri mož z belo brado me je v soboto kar trikrat poklical, vprašal, kako se mi zdi njegov zapis, kot mi je pozno ponoči poslal še enkrat popravljeno verzijo predavanja in s tem samo še bolj pokazal, kako resni možje so vsi tisti, ki zares verjamejo v to, kar delajo, in se obnašajo tako, kot govorijo. Če k temu dodam še to, da me je v ponedeljek znova poklical, da bi izvedel, kako se mi je zdelo na Svetih Višarjah, in se mi zahvalil, potem razumete, zakaj ga imam rad. “Hvala tebi, Tomaž”! sem rekel, “za vse”!
Zato se nisem čudil umirjenemu tonu predavanja in tudi poudarku v njem, da je sam sin partizana: “V zvezi s tem še to: spoštujem čiste partizane, tudi moj oče je bil partizan, kot najstnik sem hodil na mitinge in na pogrebe padlih partizanov. Zato rdeče zvezde ne preganjam, če je tam, kamor spada, in jo nekateri častijo. Tisti vsiljivi sabotinski in stožiški kult pa zavračam… ” Širina pokončnega moža je to. Pa kaj naj še nadaljujem, Tomaža imam rad in njegove misli in vsebine tudi, tudi to, da si je ob Višarski Materi Božji upal povedati to, kako nas vse boli, da v domovini danes nimajo skoraj nobenega narodnega ponosa več in skoraj nobenega odnosa več ne do jezika in ne do slovenske simbolike.
Z veseljem sem v Tomaževem predavanju naletel tudi na ljubega Edvarda Kocbeka, ko je Tomaž zapisal: “Ob takih srečanjih, kot je današnje, ki sedaj poteka in se trenutki sedanjosti že spreminjajo v preteklost, se spominjam pesmi našega dobrega Edvarda Kocbeka, ki je bil svetilnik naroda, a je preveč zaupal krivim prerokom in je doživel in z njimi vsi dolomitstvo kot brezsramno zlorabo zaupne tovarišije. Pa vendar, to romarsko srečanje je slaven hip, ki se prav tako nikoli več ne vrne:
“Ta trenutek se nikoli več ne vrne,
Bil je slaven hip med tihimi glasniki.
Z razodetjem je napolnil žejne žile,
Sapa ga raznaša po večernih lehah”.
Na Svetih Višarjah ga je bilo lepo poslušati, ko je s poudarki bral svoj esej, kajti to, kar je rekel Tomaž Pavšič, namreč to, da smo včasih priča dogodku, ko v sebi začutimo globoko povezanost s svojimi predniki, je še kako res.
Ko sem pozdravljal znance in prijatelje na Svetih Višarjah, med njimi s (m) o predvsem taki, ki se vsako leto zberemo ob krasni cerkvici Matere Božje s čudovitimi Kraljevimi poslikavami, sem pomislil nase in na svoje nenehno spraševanje: “Kaj sploh počnem tukaj”?, ki nekatere tako moti, češ da gre za vedno in isto temo, a ni res, v bistvu gre za nenehno osmišljevanje prozaičnega, plehkega, plitvega vsakdanjika, v katerem pa so trenutki, hipi, da, Kocbek!, da, Tomaž!, “slavni hipi med tihimi glasniki”, ki osmislijo dan in “napolnijo baterije”, kot prozaično rečemo temu v vsakdanjem jeziku.
Na Svetih Višarjah mi je bilo žal, da na romanje ni prišlo še več naših, predvsem mladih ljudi, ki se vsi preveč čutijo in čutimo utesnjene v našem malem zamejskem svetu in nam je naše zamejstvo za znosno življenje pretesno ter premajhno. Pomislil sem, da bi bilo dovolj od časa do časa iti malo na podobna srečanja, kot je svetovišarsko, kjer srečaš slovenski svet v malem, saj na to romanje prihajamo Slovenci od vsepovsod in po njem lažje in lepše zadihaš, ne nazadnje se zaveš, da na svetu nisi sam, da nisi noben “slovencelj”, ampak je kvečjemu to neprištevna, duševno hudo motena oseba, ki s tem sramotno grdim vzdevkom zmerja druge, se zaveš, kako res je, da je lepo biti del, četudi majhen, a vseeno pomemben del neke celote.
Zvečer sem doma poiskal poezije Edvarda Kocbeka in tudi zbirko pesnika Toneta Kuntnerja, a pesmi, ki jo je ob božjepotni cerkvi citiral Tomaž, nisem našel, odmeval pa mi je verz iz Kuntnerjeve pesmi Mati Slovenija:
“Kdo je sanjal slovenske sanje,
ko ni bil čas za take sanje”?
In sem bil vesel, da smo jih sanjali, in sem si zaželel, da bi jih še sanjali in jih tudi izsanjali še veliko!
Jurij Paljk
Minulo nedeljo sem bil za naš tednik na že 26. Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah, kot sem bil že veliko let, saj gre za romanje slovenskih vernikov z vsega sveta, ki presega pomen navadnega romanja.
