Kaj sploh počnem tukaj? (190)
… v katerem na kratko in zgovorno prikaže, kako je danes Evropi in razvitemu zahodnemu svetu čisto vseeno za vse poboje kristjanov v muslimanskih državah, obenem pa tudi pove, zakaj je tako.
Univ. prof. Ernesto Galli della Loggia, ki se je kot mlad izoblikoval v krogih politične levice, ki pa ni hotela imeti ničesar skupnega s komunizmom (v Sloveniji tega gibanja, žal, ne poznamo po drugi svetovni vojni), je zelo resna oseba, ki navaja dejstva in iz njih izhaja. To sem napisal zato, ker v slovenskem kulturnem prostoru pravega in plodnega dialoga žal ni in tudi ne kaže, da kdaj v prihodnje bo, saj se vse ustavi na ravni rdeči-beli ali pa komunisti-belogardisti, če grobo poenostavim. Ernesto Galli della Loggia torej navaja zadnje poboje kristjanov, ob katerih se ni dvignila ena sama resolucija nikjer, ob katerih je bila brezbrižnost tista, ki je kraljevala. Pisec odličnega uvodnika navaja razloge, zakaj je tako, med drugim tudi vseprisotni strah pred (nasilnim, tudi terorističnim) islamom, ki je tudi pri nas zaznaven, predvsem pa Ernesto Galli della Loggia navaja kot glavni razlog dejstvo, da se v Evropi in na Zahodu vsi vse manj čutimo kristjane in je krščanstvo danes neke vrste “placebo” (“zdravilo”, ki to ni, a pacient zmotno misli, da mu pomaga) za šibke, v družbi manj vredne sloje prebivalstva. Nadalje pravi Ernesto Galli della Loggia, da danes ni “elegantno” biti kristjan v Evropi, ker je s pomočjo medijev in banaliziranja ter vulgariziranja vsega t. i. “kritična laična misel” krščansko misel in izročilo potisnila v kot. Če se Evropa islama boji, je razumljivo, krščanska ni, predvsem pa se današnja Evropa boji tistih, ki pobijajo kristjane, saj imajo islamske države danes ogromno gospodarsko moč, ki ni vezana samo na petrolej, ampak predvsem na ogromne količine denarja, ne nazadnje se Evropa boji islamskih teroristov, ki imajo do smrti popolnoma drugačen odnos kot kristjani, a ker krščanske miselnosti v Evropi ni več, naša družba smrt v javnosti odklanja vedno in povsod.
Kar me je v krasnem uvodniku, ki ga je napisal Ernesto Galli della Loggia, najbolj zabolelo, je bilo predvsem dejstvo, da sem pomislil, na koliko nižji in veliko slabši stopnji od Evrope je Slovenija in smo Slovenci, saj se v slovenskem kulturnem prostoru v javnem življenju še danes skrbno ter zvesto briše vsaka sled za našim skupnim krščanskim izročilom in zato je še naprej Bog napisan z malo začetnico kot bog, Cerkev pa kot ustanova spet le cerkev, ni Kristusovega štetja, ampak zgolj in samo “naše štetje” itd…., še dobro, da so vsaj zadnja leta nehali s tistim “znanstvenim odnosom do sveta”, ki ga je oznanjal komunizem, in širili v šolah tovariši in tovarišice (vsi, ki smo hodili k maši, nismo imeli “znanstvenega pogleda” in smo bili zato, ah, pa saj sami veste, kaj smo bili, če se le ne sprenevedate!), da niti ne govorim o dejstvu, da si danes, takoj ko poveš, da si, bolje: da skušaš biti kristjan, v hipu drugorazreden, kot izobraženec pa gotovo manj vreden od tistega, ki se že v začetku pogovora na glas pohvali, da je ateist. Kaj to pomeni, da si ateist, pa še sam ne ve, ker bi sicer tega najbrž niti ne izrekel.
Mimogrede bi tu rad dodal, da je Ernesto Galli della Loggia liberalni laik, človek torej, ki se ne prepoznava v katoliški veri, ni torej vernik in ne “hodi k maši”, se pa preklemano dobro zaveda, kaj je krščansko izročilo pomenilo in bi še danes moralo pomeniti za vso Evropo. To sem napisal za vse tiste, ki te širine sodobnega, razgledanega evropskega liberalca ne poznajo, kajti tak liberalec danes nima mesta v Sloveniji, ga enostavno ni, če pa je že kakšen in na glas kaj podobnega pove, je takoj “desničar”, ergo: manjvredna…., pa saj dobro vemo, kako takemu rečemo tisti, ki živimo ob Italijanih ali sredi njih.
Ker me te zadeve zadnje čase vedno bolj zanimajo, najbrž res zato, ker se staram, tudi zato, gotovo, a ne samo zato, sem pred dnevi z veliko nejevoljo gledal bedastega mladeniča na plaži v hrvaški Istri, ki je kalil popoldanski mir tako, da je v gruči svojih vrstnikov, ki so se pritepli v Istro od nekod iz Francije, vpil na ves glas: “Selfi'iiiiiiiiiii, ueeeeeeeeee, selfi'iiiiiiiiii, ueeeeeeeeeeee, selfi'iiiiiiiiii”! Svojim vrstnikom je vpil, naj se vendarle zberejo, da bodo posneli “selfie”, to je fotografija, ko se fotografiraš sam, a je besedo “selfie” izgovarjal seveda po francosko in je zato poudarjal zadnjo črko i.
Kretenov je dovolj povsod, a ta butasti mladenič, ki so ga bila tudi dekleta njegove druščine vidno sita, mi je dal misliti, kako banalno in vulgarno je postalo danes vse, ampak zares prav vse. Francoski fant, ki je na istrski plaži skakal kot ponoreli bikec na svoje vrstnike in tulil na ves glas: “Ueeeeeeeeeee, selfi'iiiiiiiii!, ueeeeeeee”!, je deloval tako vulgarno, da se ne da povedati.
Kot vsako leto sem tudi tokrat na plaži bral zadnje knjižne uspešnice, tako imenovano lahko, poletno branje, za katerega sem sam prepričan, da to sploh ni, če je le vrhunsko napisano. Bral sem uspešnico Ni je več, izdala jo je Mladinska knjiga, napisala Gillian Flynn, lepo jo je prevedla Dušanka Zabukovec, knjiga ima 600 strani iskrivega, sodobnega pisanja, založba jo ponuja kot “psihološki triler”, je seveda uspešnica, po njej bo posnet še bolj uspešen film z velikimi imeni, psihološki triler torej, srhljivka, a je več kot to, saj je to tudi čisto zlobna ženska pisava, ki nam moškim postreže tako, kot si sami najbrž po njihovem mnenju zaslužimo, več ne povem, ker se ne spodobi. Še to lahko dodam, da sem jo na dušek prebral, a v njej niti sledu o Bogu in ne o kakem bogoiskateljstvu, tega zares nisem našel in sem zato z užitkom prebral uvodnik Ernesta Gallija della Loggie, ker mi je posredno dal odgovor.
Pa me je vulgarno in banalno vpitje francoskega mladeniča med branjem na plaži vseeno zelo motilo, kot me je motil in me moti ta današnji plehki svet, v katerem se zares dnevno sprašujem: “Kaj sploh počnem tukaj”?
