Kaj sploh počnem tukaj? (189)
…češ da bi pri mojih letih pa že moral vedeti, zakaj sem tu, nisem bil presenečen, saj sem pri svojem uredniškem delu že vrsto let tarča tako odobravanja kot tudi ostre kritike. Poznam tudi take, ki nenehno in načrtno slabo govorijo o mojem pisanju, in če le morejo, to tudi javno povedo, vse za mojim hrbtom seveda. Največ teh kritikastrov ni nikdar napisalo ničesar, znajo pa vse o tem, kako ter kaj je treba pisati. A to spada k igri, bi preprosto rekel, nikdar si namreč nisem domišljal, da bi vse ljudi zmogel nagovarjati, še manj pa, da bi vsem bil všeč, ker je svet lep prav zato, ker smo različni. Tudi pri našem časniku je tako. Če bi urednik pri časopisu objavljal samo zapise, ki so mu všeč, bi izšlo zelo malo številk, pa še zelo malo strani bi vsaka imela. Sam se pri urejevanju držim pravila, da je bogastvo časnika predvsem to, da nas je več, ki sicer res sorodno mislimo, a smo obenem različni, drugačni.
Res je, da včasih človeka, in tudi mene!, zaboli, ko je kritika grda in neupravičena ter v sebi nosi tisto tiho sovraštvo, ki mu ne vidiš izvora drugje kot v pokvarjenem, grdem, zahrbtnem značaju osebe, ki jo širi, kot je tudi res, da gre največkrat pri takih poniglavih ljudeh za pobeljene grobove, gnile znotraj, lepo pobeljene zunaj, ponavadi svetohlinsko ponižne z močnimi ter arogantno sovražne do šibkih, a je vseeno prav, da se pri svojem delu včasih streznim in si pač priznam, da imam svoje meje, kot jih imamo vsi ljudje. Zato pa smo samo ljudje in ne svetniki. In zato se mi vsi tisti, ki sodijo druge vedno le po sebi, večkrat smilijo, pa čeprav je hudobija, ki jo sejejo, vseeno nevarna, zlo namreč vedno uničujoče deluje in pred zlom nihče ni varen. In z zlom se ne smem igrati.
Ko mi je pred časom neki Tržačan brutalno rekel, naj takim kritikom preprosto in v javnosti rečem: “Zapri že enkrat greznico, dej, mar ne vidiš, kako ti smrdi iz ust”!, sem se sicer res od srca nasmejal, ker mi je to povedal v italijanskem tržaškem narečju in sem se takoj spomnil pristaniških delavcev, ki so v Trstu na obrežju včasih v tamkajšnjih gostilnah stresali take in še hujše, vse sicer res resnične, a vedno tudi zelo vulgarno povedne, sicer duhovite, a strašno nizke. Kolega me je poučil, da moram to reči vedno v družbi, da se bodo drugi kritiku smejali, ni namreč večjega ponižanja za farizeje kot javno razkrinkanje in osmešenje. Posmeh namreč naredi svoje tudi pri ljudeh, ki imajo namesto srca kamen, pa čeprav se na zunaj predstavljajo drugače.
In tudi vem, da nikogar ne bom prepričal o tem, kako pomembno je branje knjig, če se sam ni naučil segati po knjigah in se v njihovi družbi zamisliti, poglobiti vase, razmisliti sebe in družbo, v kateri živi. Lahko še toliko pišem o knjigah in o vsem lepem in dobrem, ki sem ga našel v njih, nikogar ne bom prepričal, da smo tisti, ki knjige beremo, boljši, ker tega niti nočem in vem, da ni tako.
In če sem prijatelju Fabiu, ki me je pred leti obešenjaško zafrkaval na račun dejstva, ker hodim k maši, z besedami: “Vidiš, kako lepo je, ker se midva razumeva, jaz sem namreč za to, da se imamo radi: jaz imam, recimo, rad ženske, nekdo drug hodi v hribe, tretji igra frizbi, ti pa hodiš k maši, lepo je, da se vsi razumemo in spoštujemo drug drugega”!, enostavno rekel, da ga bom brcnil v koleno, če ne neha takoj, in se je Fabio, ki ima veliko srce, takrat prešerno zasmejal, pa je v tej Fabiovi domislici le veliko resnice.
Za spoštovanje drugačnosti namreč gre, za tisto spoštovanje drugačnosti in drugačnega, drugega in drugih, različnega in različnih, ki ga vse bolj pogrešam danes, a za katerega tudi vem, da je edino, kar me dela človeka in obenem drugačnega.
Že res, da se govori, kako je Sveto pismo, Biblija, knjiga vseh knjig, in tudi to se ponavadi pove, da je najbolj razširjena knjiga na svetu, a je prav tako res, da je veliko resnice tudi v besedah, ki mi jih je mimogrede navrgel pred kratkim dober poznavalec knjig in nekristjan, ko mi je očitajoče rekel: “Kristjani ste danes v krizi tudi zato, ker ne berete Svetega pisma, ker ne živite po evangeliju! Saj je vendar res, da je v evangeliju vse napisano”.
Na te besede sem se spomnil v Ogleju v soboto, 12. t. m., ko sem poslušal duhovno razčlembo kardinala Beniamina Stelle, učeno se ji reče “Lectio magistralis”, posvečenega človeka, ki ga je papež Frančišek poklical, da vodi Kongregacijo za duhovnike. Mož iz Veneta me je presenetil z jasno besedo, čisto, preprosto besedo in z jasnimi mislimi, ki niso vsebovale nepotrebnih ter praznih floskul, ampak je bilo v njih eno samo iskanje človeka, vsakega človeka in resnice ter Resnice, predvsem pa jasno sporočilo evangelija, ki zahteva od kristjana, da gre med ljudi, med druge in drugačne, da je med njimi sam drugačen, tak, kakršnega zahteva Jezus v evangeliju. Predvsem pa je povedal, da kristjani zmotno pristajamo na dejstvo, ki nam ga sedanja nekrščanska družba vsiljuje, in govorimo o Jezusu kot ideji in ne kot človeku in Bogu obenem.
In sem bil spet pri drugačnem, drugem in drugačnosti.
Jurij Paljk
Ko mi je pred časom prijatelj zaupno povedal, da je govoril z nekom, ki ga cenim, in mu je ta kar naravnost rekel, da ne mara moje rubrike, ker se v njej stalno sprašujem, kaj sploh počnem tukaj,...
