Kaj sploh počnem tukaj? (187)

…o njej sem v tej rubriki sicer že pisal, a takrat sem prebral italijansko verzijo z naslovom Viaggio al termine della notte, zame enega daleč najboljših romanov, kar jih je kdarkoli človeška roka napisala o vojni, pravzaprav proti vojni.
Louis-Ferdinand Céline, psevdonim, ki stoji za ime Louis Ferdinand Auguste Destouches (Courbevoie, 27. maja 1894 – Meudon, 1. julija 1961), je bil pisatelj, ki sem ga odkril slučajno, danes pa velja za enega temeljnih piscev, ki so takoj po prvi svetovni vojni posodobili evropski roman. Če koga zanima kaj več o Célinu, naj sam išče, na spletu bo našel o njem dovolj gradiva, če pa bo kdo segel po njegovem vrhunskem romanu Potovanje na konec noči in ga prebral, bo razumel, zakaj trdim, da po tem prebranem romanu nisem bil več tak, kot sem bil do tedaj. Gre za roman o tem, kako se država preimenuje v domovino, ko rabi svežo in mlado topovsko hrano, kot zajedljivo piše Céline nekje v svojem romanu. Céline je bil mlad vojak v prvi svetovni vojni, doživel je krvavo morijo na lastni koži, bil zelo hudo ranjen, skorajda čudežno je preživel, za vedno je ostal invalid, baje mu je ostala krogla tudi v glavi in mu pogojevala vse življenje, saj ga je mučila vse življenje velika nespečnost, a mu poškodba vseeno ni preprečila, da ne bi postal zdravnik, ki je vse življenje ostal zavezan ubogim in najbolj nizkim družbenim slojem. Veliko je potoval, očetovo nasilje ga je zaznamovalo za vse življenje, nemiren duh je bil od mladih nog in zato ni čudno, da je sam trdil: “Potovanje (tako telesno kot duševno) je edina stvar, ki šteje, vse ostalo je razočaranje in napor”! Danes bi za Célina rekli, da je živel na meji, “borderline” življenje, vse življenje pa se je trmasto boril proti družbi, ki prisega samo na moč, denar, uspeh; bil je dejansko sam “ena velika zguba”, kot bi rekli današnji povzpetneži, ki jih tudi pri nas ne manjka.
Ko sva se na enem najinih (pre) redkih srečanj s prijateljem in imenitnim prevajalcem iz francoščine Alešem Bergerjem pogovarjala o Célinu, sem mu omenil, da je zame ta njegov roman o prvi svetovni vojni, ne samo, a predvsem!, eno najboljših del, kar sem jih kdajkoli prebral, povedal sem mu tudi, da sem ga bral v italijanščini, večkrat, ker je pač ena tistih knjig, ki mora imeti stalno mesto na moji nočni omarici. Pa me je prijatelj Aleš, velik poznavalec francoskih duhovnih poljan, na Solkanskem polju, tam nekje pri opuščenih kasarnah je bilo, le nagovoril, naj poiščem še slovenski prevod, “ker je Branko Madžarevič to zelo lepo prevedel”. Aleš je pač tak: nekaj bolj zabrunda, kot pove, a vame se ti njegovi namigi vedno “usedejo”, čeprav je on na tihem najbrž le prepričan, da jaz ne poslušam veliko. Tudi takrat, ko sva govorila o kriminalkah in se razšla ob nekaj imenih, on je pač frankofonsko uglašen estet, meni pa so všeč tudi nekateri t. i. “hard boiled” ameriški pisci trdih kriminalk. Pogledal je nekam proti Sabotinu in bolj sebi kot meni navrgel vprašanje: “A si Freda Vargasa kaj bral”? Pošteno sem povedal, da ga nisem poznal in ne bral. In tudi to ime mi je ostalo nekje tam zadaj, šele na začetku letošnjega leta sem ga našel v goriški knjigarni Ubik, naključno?, ne, spomnil sem se Aleša!, in vzel dve njegovi trilogiji. In spet je imel prav Aleš, saj me je ta francoska pisateljica (s psevdonimom Fred Vargas) s svojim detektivom zapeljala, ja, zares hudirjevo dobro piše.
In samo v poklon prijatelju Alešu sem šel iskat Madžarevičev prevod Célinovega super romana, o katerem vsakomur povem, da je “trdo, močno branje”, in tudi to dodam, naj ne nasedajo vsem tistim, ki govorijo grde reči o pisatelju, češ da je bil antisemit, cinik in pesimist. Če si lahko sposodim sodoben izraz mladih, bom napisal, da je car, v svoji mladosti bi gladko uporabil izraz “frajer vseh frajerjev”.
Sem namreč eden tistih srečnežev, ki smo poslušali dolge zgodbe iz Galicije, z ruske fronte in s soške fronte, eden tistih, ki smo poslušali o krvavih bitkah na Soči in na Piavi, ki smo vedeli, kako so naši stari starši v Rusiji zmrzovali, in še danes vidim starega očeta Alojza, kako me drži v naši hiši na Vipavskem v naročju in mi s svojim debelim kmečkim kazalcem kaže, kako so z drobcenimi prstki ruski otroci pobirali po tleh pod mizo drobtinice kruha v strahotno mrzlih sibirskih zimah… In vedno je stari oče Lojze gledal nekam daleč, ko je to pripovedoval, kot je nekam predse strmel moj drugi stari oče Henrik, Gejne so mu pravili po domače, ki je kot ujetnik manjševikov, belih, v Rusiji z vsemi možnimi sredstvi sedem let potoval do Vladivostoka, od koder so potem z ladjo po dolgih mesecih plovbe le prispeli do Trsta. Nono Henrik je gledal predse, ko je pripovedoval, kako mu je pes njegovega polkovnika rešil življenje v sibirski snežni nevihti, ker ga ni zapustil, vse dokler ni s svojim lajanjem privabil tovarišev mojega starega očeta; moj stari oče Henrik je namreč že blaženo zaspal v sibirskem mrazu in samo močno drgnjenje z ledenim snegom in ročna masaža tovarišev sta ga ohranila pri življenju. In tudi nič jezen ni bil moj stari oče, ko sem mu lahko s prstki vsako zimo pomagal lupiti nos in ušesa; to je bil namreč njegov trajni spomin na peklenski sibirski mraz: vsako leto se je obema nonotoma na zimo olupil obraz, nonotu Henriku malo bolj kot Lojzetu. Oba sta govorila o Rusiji z zanosom, o rodovitni črni ruski zemlji z neprikritim občudovanjem, o ruskih širjavah z zasanjanim pogledom, iz njiju sta ob spominih na Rusijo dihali slovanska duša in mladost, na silo odvržena v smeti zgodovine. Nobene pretirane sreče ni bilo v njunem govorjenju, preživela sta pač vojno; kot otrok sem poslušal imena njunih tovarišev, ki so ostali za vedno na teh daljnih frontah, v teh daljnih deželah. Eno ime je povedal nono Henrik, drugo pa stari oče Lojze, ko je eden povedal ime, je drugi dodal ime pokrajine, kjer je njun tovariš ostal za vedno, ime Galicija me bo zato spremljalo vse življenje, čeprav nikdar nisem bil tam.
A vsaj enkrat bi šel rad v Galicijo, kdo ve, morda bi v vetru in šepetu cipres na vojaških pokopališčih le ujel še kako slovensko besedo naših pozabljenih in zamolčanih prednikov, ki so tam umrli!
Še najbolj mi je bilo všeč, da moja dva stara očeta nista prenašala ne avstrijskega cesarja, kakšne sočne izraze sta imela zanj ob kvartinu vina v dolgih nedeljskih popoldnevih pri nas doma!, ne Mussolinija, ki ga nista niti poslušala, ker nista znala italijansko!, in ne Tita, ki sta ga doživela v cvetu njegovega vladanja.
Najbrž so njuna pripovedovanja in njuna ostra, tiha, neprizivna in neomajna obsodba vseh samodržcev, trinogov in izkoriščevalcev tisti pravi razlog, zakaj je zame Célinova knjiga Potovanje na konec noči tako pomembna. Tudi v teh dneh, ko se s polnimi usti in praznimi, a visokodonečimi besedami na veliko in odločno preglasno govori o stoletnici začetka prve svetovne vojne.
Tudi pri nas, morda še najbolj pri nas, kjer je vedno preveč herojev in vedno premalo preprostih mož.
Iz besed mojih starih očetov ni vel noben patos, niti trohice herojstva ni bilo, bila je le iskrena pripoved o mrazu, lakoti, šrapnelih, granatah, ranah, strahotnem mrazu, boleznih, večni lakoti in smrti. Iz njunih pripovedovanj sem že kot otrok razumel, da so pravljice o herojih in herojskih dejanjih v vojni samo za zabite ovce.
Zato imam rad Célina.

Jurij Paljk

Louis-Ferdinand Céline: Potovanje na konec noči (Voyage au bout de la nuit) je knjiga v prevodu Branka Madžareviča, ki sem jo dolgo iskal,...

Preberi tudi

Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (466)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (465)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme