Kaj sploh počnem tukaj? (186)

Neki bralec pa me je okaral kar v zasebnem pismu, da je nekaj le narobe z mano, če se ne odzivam na hude stvari, ki se dogajajo pri nas in seveda v domovini Sloveniji. Prijazno sem mu odvrnil, naj bere naš tednik, in bo videl, da skušamo poročati o vseh stvareh, ki se nas tičejo, kot smo tudi zgledno poročali o žalostnih vesteh iz domovine. Prejel pa sem tudi pismo neke bralke, ki pravi, da nas je vse Slovence zajelo malodušje, ki mu ni videti konca. Kot da bi nas nekaj stalno tlačilo k tlom, je še zapisala, posebej jo je zmotilo predvsem stanje duha na Slovenskem, kjer se je kot kristjanka pred leti počutila zapostavljeno in še danes vidi, da v javnosti ni sprejeta enakopravno, kot da bi bil greh to, tako bralka, da pač hodi k maši od nekdaj in z njo sedaj tudi njena mlada družina. Napisal sem ji, da pač pridejo obdobja, ko se zdi, da ni več nobenega izhoda iz stanja, v katerem smo, a da upam, saj zares upam, da bodo minila. Pisala pa mi je tudi mlada izobraženka, ki v domovini že dolgo išče zaposlitev, in zato, ker je že v srednjih letih, nima več kam; za odhod v tujino, da je prestara, doma pa ji nihče ne da nobene službe, čeprav bi sprejela tudi delo čistilke. In prav nanjo sem pomislil, ko sem se pred dnevi ustavil na vedno isti, ja, se staram, postajam človek navad, bencinski črpalki ob državni meji in opazil, da je pred stranišči gospa bolgarske narodnosti, kratek pogovor z bistrim fantom, ki dela na bencinski črpalki, mi je razjasnil stanje: podjetje se je raje obrnilo na nekega Bolgara, ki ima cenejšo ponudbo za čiščenje, nikogar pa ne zanima, ali on plačuje te reve, ki cele dneve čistijo stranišča in sedijo pred njimi v upanju, da bo kdo le odvrgel kovanec na krožniček.
Ker sam vem, da ni res, da so vsa delovna mesta častna, da to govorijo predvsem tisti, ki jim ni bilo nikdar potrebno opravljati najnižjih fizičnih del, vedno dam kovanec in se vedno spomnim mame, kako je govorila, da je bolje dajati, kot pa biti prisiljen prositi. Njo je že njena mama in moja stara mama Marija naučila tega, da reveža ne zapodimo od hiše, kot smo se na kmetih učili iz zglednega življenja naših staršev, da je in mora biti vedno prostor še za enega pri mizi, vedno, tudi takrat, ko je bilo malo za vso številno družino, je lahko naključen gost prisedel in jedel z nami mineštro. Prav tega sem se spomnil, ko smo pred dnevi govorili v uredništvu, kakšni so danes duhovniki, kakšne pa bi si sami želeli. V lepem pogovoru je prišlo na dan, da si vsi želimo predvsem takih duhovnikov, ki bi nam bili blizu in bi bili pokončni ljudje, moški, možje, taki, kakršen je bil gospod Ludvik Rusjan, Bric, ki je sedel po drugi svetovni vojni sedem let v zaporu, bil za vedno zaznamovan, a nas je mulce na Vipavskem učil ljubezni do slovenske besede in knjige, učil verouk, iz Italije pa na svojem Moto Guzziju rumene barve prinašal občasno tudi tiste zlate pomaranče, ki jih v takratni Jugoslaviji ni bilo nikjer, predvsem pa je bil mož beseda in človek, ki je k nam domov vstopil, pozdravil in mojo mamo preprosto vprašal, če se lahko ustavi, z nami je jedel isto, kar smo jedli mi, nikdar mu nismo posebej postregli, nikdar ni ničesar posebnega vprašal, bil je zadovoljen tako z mineštro kot z joto, bil je mož, kakršne danes pogrešam, predvsem pa duhovnik, ki je znal delati z ljudmi, bil je eden izmed nas in za nas, zato spoštovan in cenjen.
Bil je eden izmed nas, z očetom sta včasih šla v klet med sode, dobro sta zaprla za seboj vrata, in šele veliko let kasneje sem izvedel, kaj sta se pogovarjala, kaj je mojemu očetu nosil, kam je tata skrival določene knjige, dokumente. Pogovarjala sta se kot moža, določenih stvari otroci pač nismo smeli vedeti; kot večina slovitih primorskih duhovnikov, ki so nam stali ob strani v času fašizma in komunizma, se je tudi gospod Rusjan držal pravila, da je vedno na določen sestanek šel tako, da je prej komu zaupal, kam gre. Že ta podatek govori o tesni povezanosti, govori o pripadnosti in o družbi, o vsem tistem, česar danes skorajda več ni. Ko je g. Vinko Paljk spregovoril zadnje besede v slovo mojemu očetu, je poudaril predvsem to, da se je pri nas doma, “pri stricu Sipkotu” je rekel on, dalo srečati tako duhovnike kot komuniste, ker se je za mojega očeta vedelo, kdo je, in so zato k njemu hodili eni in drugi, preprosto zato, ker je bil mož, pošten mož.
In ko danes ugotavljam sam pri sebi, da ni več prostora za take ljudi, ki skušamo gledati na družbo s širšega zornega kota, za take, ki skušamo zajeti celoto, mi je seveda žal, ker sam opažam, da je vse manj mož okrog nas, vse več pa tako ali drugače opredeljenih, ki si take in drugačne resnice prirejajo po svoje in jih drugim ponujajo za edino zveličavne in tudi nobenega posluha za bolečino drugega nimajo, kaj šele človeškega usmiljenja.
Všeč mi je bilo, da je v uredništvu prišla na dan beseda mož, kajti za njo sem uvidel ves tisti svet, iz katerega prihajam in velja več kot vse to današnje drobnjakarstvo, sprenevedanje, hlinasto prilizovanje in grobo žaljenje, predvsem pa javno sprenevedanje, kjer še z veliko težavo uzreš moža, ki bi stal za svojimi besedami. Kot mi je žal za vse tiste ljudi, ki so jih v domovini okradli dostojne starosti, ker jim sedaj dajejo tako nizke pokojnine, ki onemogočajo dostojno življenje, v kosti pa vsem dajejo strah pred prihodnostjo. Govorim o ljudeh moje generacije, ki ne spadajo med maloštevilne srečne upokojence, ampak jim zadnja leta režejo, in jim bodo v prihodnjih še tanjše rezali, pokojnine, ki že sedaj znašajo samo okrog 400 evrov na mesec.
Prav o tem mi je pisala gospa, ko je napisala, da jo najbolj boli predvsem dejstvo, da taki kot ona nimajo besede, nobene besede več. Ker prihajam iz časov, ko smo živeli v revščini, vem, kaj to pomeni, ker pa sem pred kratkim doživel na lastni koži, kaj pomeni plačevati dom za nepokretne starše, tudi vem, da si ga ta generacija, ki danes nima nobene besede v javnosti, ne bo mogla privoščiti, in mi je zato zelo blizu oče, ko mi je na smrtni postelji, nepokreten in samemu sebi ter nam v nadlego, dejal: “Prekleti denar, ti hudiči bodo pokradli vse, kar je še malega ostalo. Da bi jim segnil denar v rokah in nato še roke”! Ob obisku pri njem sem namreč odprl radio in skupaj sva slišala začetek dnevnih poročil po radiu Slovenija, neprizadeti glas napovedovalke je govoril o še enem potopu nekega slovenskega podjetja.
Kaj sploh počnem tukaj?
Ne veliko, priznam. Skušam slediti zgledu “zgubarjev”, za kakršna sta veljala tako pokojni g. Rusjan kot moj oče. Pošteno pa priznam, da bi se včasih najraje odselil, ker pa se ne morem, rad sežem po knjigah, saj gre pri branju tudi za svojevrstna potovanja po duhovnih poljanah. Ker je poletje, sem v družbi mojstra kriminalk Freda Vargasa (gre za pisateljico) in njegovega “zgubarja” inšpektorja Adamasberga, ki je nenehno deležen posmeha in roganja, a se na koncu pokaže, da ima on prav.

Jurij Paljk

Kar nekaj prijaznih bralk in bralcev me je okaralo, češ da ne pišem več svoje rubrike, nekateri so me vprašali, ali se ne sprašujem več, kaj sploh počnem tukaj, toda moram iskreno povedati, da sem prostor za rubriko zadnjih nekaj tednov kot urednik odstopil drugim zapisom, ki bi sicer z zamikom enega tedna zastareli.

Preberi tudi

Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Na stopnicah (119)

Na stopnicah

Na stopnicah (119)

13.01.2024
Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Jezikovnica (174)

Jezikovnica

Jezikovnica (174)

17.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme