Kaj sploh počnem tukaj? (185)

Še huje pa je, vsaj zame, ko že na prvi strani pisatelj v bistvu pove vso zgodbo, o kateri namerava pisati več kot tristo strani dolg roman, ki je sicer res plod domišljije, a mu ga je pomagalo napisati njegovo življenje. Zgoščeno, brez dlak na jeziku vam pisatelj že na začetku knjige pove, da je junak bil rojen tam in tam in tega in tega dne, da je naredil to in ono, da je nazadnje umrl, vmes da je sicer živel, a še to njegovo ubogo življenje, da ni bilo kdo ve kaj, bil da je povprečnež in povrh vsega je še sam vedel, da je zgolj povprečnež. Vse je torej bilo nared, da knjigo takoj odložim, pa čeprav sem se dolgo obotavljal, preden sem jo kupil, še ko sem jo bil kupil, me je hčerka Tina, ki je bila v knjigarni z mano, nejeverno pogledala in vprašala, ali avtorja poznam. Nisem ga, priznal sem ji in še bolj zvedavo me je gledala. Ko sem knjigo po dolgem času le prebral, sprva me je odbijalo prav dejstvo, da sem v bistvu že po prvih straneh izvedel, za kaj gre, sem ji jo v nedeljo popoldan položil na mizo in ji dejal: “Ne začni sedaj, ampak takrat, ko boš imela več časa, ko boš psihično pripravljena, ko boš prenesla 'trdo in suho', a tudi izjemno pisanje, zgodba pa je itak povprečna, kot je povprečno naše življenje! ” Tina mi je odvrnila, da pri dvajsetih zase še ne more reči, da živi povprečno življenje, in samo namuznil sem se, ko je rekla, da bo knjigo prebrala letos poleti ob morju.
“Aja, Tina, za to knjigo pa bom poslal sms sporočilo Vilkotu, enostavno bom napisal ime in priimek avtorja, zraven dodal njegov znani “A must read” (“Nujno preberi! “) ter naslov romana, ” sem bolj sebi kot njej dejal. Z Vilkom, ki bere že desetletja samo v angleščini in ameriški angleščini, se ne videva več, pa vseeno ne morem reči, da sva se izgubila, vem, da sva še vedno prijatelja, a najine življenjske poti so drugačne. Že dejstvo, da sem pomislil nanj, ko sem prebral roman z naslovom Stoner ameriškega pisatelja Johna Williamsa, ki ga ne poznate, če ga niste slučajno brali, ali pa se ne ukvarjate z ameriško književnostjo, je nekaj.
Sicer imam prijatelja Vilka že dolgo na sumu, da je dosegel raven starega modreca, ker se po moje ne sprašuje več, kaj sploh počne tukaj, kot se še vedno jaz sprašujem, ampak enostavno zre v svet z očmi tistega, ki ve, razume, predvsem pa z zdrave oddaljenosti opazuje, morda malce tudi vdan v usodo, gotovo pa dovolj moder, da se ne ukvarja več s tistim mojim ubijajočim: “Kaj sploh počnem tukaj? “
Včasih mi njegova hčerka Aleksija, Tinina prijateljica, pove, kaj njen tata prebira, a Aleksija je mlada in rada pozabi naslove; ko sem jo minulo soboto vprašal v avtomobilu, peljal sem jo iz Ljubljane na koncert v Šempas, če se tata ne jezi več, se je samo namuznila in rekla: “Ti nimaš niti pojma! ” Še en dvom več torej, niti gotov torej ne morem biti, da je Vilko, zobozdravnik, ki je v mojem življenjskem risu prebral daleč največ knjig, dosegel raven modreca, ki zre, vidi, razume, sprejema in je vdan. Čeprav se z Vilkom ne videvava več, pa sem v trenutku, ko sem prebral knjigo Stoner, pomislil prav nanj. Vem zakaj, ampak to niti ni važno, sklenil pa sem, da mu bom takoj poslal sms sporočilo, hotel sem napisati tudi, da je roman Stoner “Masterpiece! “, mojstrovina, a nisem napisal nič, ker sms sporočila nisem mogel poslati, prijateljeve telefonske številke namreč nimam več, zamenjal sem bil namreč mobilni telefon s tako imenovanim pametnim telefonom in pri prenosu podatkov izgubil vse številke, tudi tiste, ki bi jih rad obdržal.
Pa ne bom več pisal o svoji neprilagojenosti v družbi, katere del sem tudi sam, ker sem sebe našel v Stonerju, v trdi revščini rojenem fantu, ki uide iz mizerije in suhe zemlje na univerzo, postane tam povprečen profesor, se poroči, odživi svoje življenje tako, kot mu je dano in ga je sam zmožen odživeti, da se v zadnjih urah zemeljskega življenja ob pogledu na sončni zahod še vedno sprašuje sam pri sebi: “Pa kaj si sploh pričakoval več? Kaj si mislil, da bo? “, dokler mu ne zdrsne iz rok njegova knjiga in pade na tla, kot zdrsne v nedoločljivo večnost za vedno njegovo borno, a polno življenje.
Imela je prav izjemna, odlična Nežka Poljanšek, danes zelo poznana slovenska fizioterapevtka šampionke Tine Maze, ko je v nekem imenitnem intervjuju z enim stavkom zadela moje bistvo, ko je med drugim odgovorila: “Naj ponazorim: otrok, ki je odraščal v težkih razmerah, bo težko našel stik z nekom, ki ne pozna lakote. “
In prav to je vedel vse življenje Stoner, je vedel pisatelj Williams in sedaj vem tudi jaz.

Jurij Paljk

Ne vem, ali se dogaja tudi vam, da se ob prebiranju kake knjige že v začetku enostavno "izgubite", ali pa da že po prvih prebranih straneh izgubite vsako voljo za branje.

Preberi tudi

Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Jezikovnica (174)

Jezikovnica

Jezikovnica (174)

17.02.2024
Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (26)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme