Kaj sploh počnem tukaj? (184)

… ki zahteva nenehno prisotnost, nenehno delo in razmišljanje o vedno novih stvareh, ki se že čez nekaj dni pokažejo v čisto drugačni luči in največkrat postanejo veliko bolj nepomembne, kot so se nam prikazovale in navsezadnje tudi bile. Na to sem nehote pomislil, ko sem minulo sredo zvečer, 30. aprila, prisostvoval ne najbolj posrečeni in še slabše obiskani prireditvi na trgu obeh Goric, kot po navadi rečemo tistemu trgu v Gorici, ki ga pogovorno na tej strani državne meje imenujemo kar Transalpina, medtem ko ga v Novi Gorici imenujejo trg pred železniško postajo, nekaj časa pa so se ogrevali za ime Trg Evrope, a se ime ni prijelo predvsem zaradi tihega, a odločnega nasprotovanja goriške občinske uprave, da bi ta trg postal kraj združevanja med Goricama. Da trg ne more združevati in da državna meja še kako obstaja, nemo govorijo in pričajo težke vaze z nedoločljivim cvetjem, ki jih je tja postavila goriška desna občinska uprava, in je tako prost prehod avtomobilom načrtno onemogočen. Pa ta zapis nima nobenega namena politizirati, tako pač je.
V mislih imam namreč deževen večer med 30. aprilom in 1. majem leta 2004, ko sem s kolegi čakal na polnopravni in dokončni vstop Slovenije v Evropsko unijo. Pred desetimi leti je bilo, deževalo je kot iz škafa, tisti, ki smo bili tam, vemo, da je prišlo ogromno ljudi, ki žal niso mogli neposredno prisostvovati proslavi, katere so se udeležili najvidnejši predstavniki Slovenije in Evropske unije, italijanska stran je namenoma poslala drugorazrednike na proslavo, a tako pač je bilo in tako pač še vedno je. Spominjam se, da sem bil na proslavi z vso družino, hčerki Ivana in Tina sta kot šolarki iz šol s slovenskim učnim jezikom iz Italije ob koncu proslave prešerno tekli na trg, na katerem je bil takrat odkrit Vecchietov mozaik, ki me je vedno pustil hladnega, kot me tudi danes, žal, žena Adriana pa je s sinom Luko, ki je takrat imel tri leta, prišla z mano v šotor za medije, obema sem namreč priskrbel posebno dovoljenje za medije, in Luka je ves večer spal v materinem naročju zraven nas, ki smo mrzlično fotografirali, pisali, se pogovarjali, debatirali in ocenjevali nastope posameznih govornikov. Spominjam se še, da so mi v medijskem središču povedali, naj si dobro zapomnim datum in pa dejstvo, da je bil Luka najmlajši akreditiran za vstop v medijsko središče, snemalec slovenske televizije ga je večkrat posnel, ko je še radovedno in zaspano gledal okrog sebe, in sem tudi zato Lukovo dovoljenje za vstop v središčni prostor proslave spravil v osebni arhiv, kdo ve, če ga bo čez leta kdaj sploh zanimalo to, da je bilo za njegovega očeta pomembno, da je bil zraven, ko je najina domovina ponovno vstopala v skupnost demokratično urejenih držav.
Deževalo je kot iz škafa, a počutili smo se slovesno. Sam sem bil takrat in sem tudi še danes vesel, da sem peljal ženo in otroke na oba dogodka, in sicer na vstop Republike Slovenije v schengensko območje nekaj let prej, ko smo ponoči zmrzovali na državni meji v Rožni Dolini, in na vstop Slovenije v Evropsko unijo. Peljal sem jih zato, da si bodo zapomnili oba dogodka, dekleti sta si to zapomnili, Luka pa se danes bolj megleno spominja večera, predvsem dežja in dejstva, da so mu poklonili rdeč dežnik.
Državno mejo med Jugoslavijo in Italijo prej in med Slovenijo in Italijo sem sam vedno doživljal kot krivico, kot velikansko krivico, ki se mi je dogajala od rojstva naprej. Vedno kot krivico, nikdar kot priložnost, kakor so jo, recimo, doživljali goriški in tržaški trgovci, ki so obogateli na ta račun in danes jamrajo za tistimi časi, ko so lahko na lahek način in na račun sestre in bratov služili denar. Še danes imam namreč v živem spominu vreče denarja znanega goriškega slovenskega trgovca, ki sem jih sam videl…
Zame je bila državna meja vedno krivica in niti enkrat samkrat nisem verjel, da je bila meja med Jugoslavijo in Italijo “najbolj odprta meja v Evropi”, kot so tedanji oblastniki na vse pretege govorili, ne, zame je bila vedno in samo krivica. Koliko ponižanj sem sam doživel na državni meji, koliko ponižanj in krivic, storjenih sodržavljanom, sem sam videl, ne bom tu pisal, ker bi danes to izzvenelo kot nepotrebno jamranje. Pa da ne bi zmotno mislili, kako bom sedaj samo o “družetih” pisal, kako so poniževali, ne, poniževali so tako eni kot drugi, v mislih imam jugoslovanske, slovenske ter italijanske carinike. Česa vsega niso bili sposobni! Kakšnih nedostojnosti so bili sposobni!
Mejo sem doživljal kot krivico že kot mladostnik, saj kot dijak Malega semenišča v Vipavi, ki se mu je uradno reklo takrat Srednja verska šola, nisem imel ne zdravstvenega zavarovanja in ne potnega lista, do Gorice in Trsta torej nisem smel. In se mi zdi, da mi je bil zato zahodni svet takrat še bolj svetel in še lepši, kot so mi pripovedovali, da je. Tudi zato se bolj grenko nasmehnem danes, ko berem zapis dekleta iz našega prostora, ki meje nikdar ni doživljalo in piše z zanosom o “jugonostalgiji”, tudi zato ne zmorem niti brati zapisov tistih, ki razlagajo, kako “je bilo nekoč lepše”, ko pa vem, da so bili prav oni prvi v vrstah za banane na Koroškem v Avstriji in v Trstu za kavbojke ter v Gorici za kavo in toaletni papir. Sprašujem pa se, kako je mogoče, da se ne vprašajo, zakaj so na Koroškem banane uspevale in zakaj je kava bila na prodaj v Gorici in v Trstu, kavbojke tudi, v zlatem socializmu pa jih ni bilo, če o toaletnem papirju ne rečem nobene več.
Ko se tako sedaj sprašujem, kaj sploh počenjam tukaj, mi pride na misel tisti večer izpred desetih let, ko sem na trgu pred novogoriškim kolodvorom, med čakanjem na začetek svečanosti tik pred polnočjo, z veseljem gledal na platnu pogovor s prijateljem Dragom Jančarjem, ki ga je neposredno prenašala slovenska televizija, takrat je ta veliki slovenski pisatelj še bil ime, na katerega je stavila slovenska javnost! Ko sem Dragu Jančarju kasneje to omenil, kako vesel sem bil dejstva, da je bil prav on tisti, ki je slovenski javnosti tisti večer spregovoril, mi je rekel: “Kdo ve, če ti bo kdaj kaj uspelo napisati o tem”!
Nase, na svoja pričakovanja in na svojo družino, na prijatelja Draga in na prijateljski krog “novorevijašev” sem pomislil minulo sredo, 30. aprila, na istem trgu, na katerem je skupina goriških upokojencev priredila spominsko slovesnost ob deseti obletnici vstopa Slovenije v EU. Množice ni bilo, nobenega zanosa več ni bilo in tudi najvidnejših predstavnikov ni bilo.
Kot da bi se vse veselje nekje v času izgubilo in z njim za vedno tudi vsa naša takratna in tudi današnja velika, morda prevelika pričakovanja!

Včasih se nenadoma zavem, kako so določeni dogodki, ki so mi veliko pomenili, odšli tiho v pozabo, dejansko sta jih zabrisala čas in pa hiter in vase zagledan vsakdanjik,...

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (466)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (471)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (465)

Naturopatski nasveti

Jezikovnica (174)

Jezikovnica

Jezikovnica (174)

17.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme