Kaj sploh počnem tukaj? (183)
Res je, da se včasih na kakem kongresu zdi, da se zberemo predvsem zato, da se zmenimo, kdaj bo naslednji, a vendar vedno ni tako. Ker se sam redno že vrsto let udeležujem kongresov odgovornih urednikov katoliških tednikov v Italiji, poznam seveda svetle in tudi temne plati kongresov, saj mi je tuje vsako sprenevedanje in se še kako zavedam, da nekateri na kongres pridejo samo zaradi turizma. Pa saj je v življenju vedno tako, da smo si različni, in je to tudi lepo. Kakšna žalost, kakšen dolgčas bi bil na svetu, če bi bili vsi enako zavzeti, vsi enako suhoparni, dolgočasni, vsi enako pridni!
Minuli konec tedna sem preživel na kongresu Državne zveze katoliških tednikov v Italiji (FISC), ki ga je priredila redakcija tednika Voce Isontina iz Gorice, in mi zato ni bilo potrebno na pot, kot tudi nisem spal v hotelu, saj živim blizu dogajanja; vsak dan sem se zato pripeljal v Gorico, kot se sicer vedno, zvečer pa sem pozno ali pa v ranih jutranjih urah prihajal domov, nobena skrivnost namreč ni, da so večerje, druženja ob kavi in čas za kosilo najpomembnejši del vsakega kongresa, saj se prav med obedi največ pogovarjamo, tkemo vezi in izmenjujemo svoje izkušnje pri časopisih, ki so vsi vraščeni v krajevno stvarnost in danes tudi vsi v globoki krizi. Navadno vsak organizator skuša privabiti zanimive goste, ki nas nagovorijo, poleg vsega tega pa je pomemben dejavnik še predstavitev mesta in območja, ki ga posamezni tednik pokriva; tako smo v Gorici najprej spoznali dejavnost Kulturnega centra Lojze Bratuž, krajevno Cerkev, nato smo imeli v goriškem Kinemaxu na Travniku izjemno dobro obiskano okroglo mizo o evropskem povezovanju na Balkanu, gotovo pa je bilo zanimivo tudi srečanje v palači Attems, kjer smo prisluhnili predstavitvi niza prireditev ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, pred to okroglo mizo pa so udeleženci kongresa imeli možnost vodenega ogleda Gorice in seveda nekdanje državne meje, ki je delila sosednji državi. Za nas, ki živimo tu od nekdaj, je bila to le rutina, čisto nekaj drugega pa je bilo to za kolege, ki so prišli v Gorico iz vse Italije, včasih domačini pač ne cenimo tistega, kar imamo, in ne vidimo lepote, ki nam je vsak dan na očeh, vsaj ne tako, kot jo vidijo gostje. Že dejstvo, da je večina udeležencev kongresa po zaslugi organizatorja Maura Ungara, odgovornega urednika tednika Voce Isontina, prenočevala v hotelih v bližnjih Solkanu in Šempetru, je pri večini udeležencev kongresa izzvalo nemalo zanimanja, veselja, mestoma so bili tudi presenečeni, za večino od njih je bilo sploh prvič, da so prespali v Sloveniji. Teh nekaj osnovnih podatkov sem dolžan navesti, da lahko na glas razmišljam o tem, koliko nas sploh drugod poznajo, Slovence seveda, čeprav bi lahko zapisal tudi Goričane, saj je bilo na kongresu večkrat rečeno, da je Gorica sploh težko dosegljiva, ker moraš vanjo zares namenoma priti, ker ni na danes izjemno živahnih poteh turizma…
Mislim, da nikomur ne bom delal nobene krivice, če zapišem, da nas slabo poznajo že v deželi Furlaniji Julijski krajini, kaj šele v Italiji. Za kolege iz notranjosti Italije mirno lahko zapišem, da vedo o nas zelo, zelo malo, če pa že vedo kaj, je to zasluga Novega glasa, ki se redno udeležuje teh kongresov, in prav zato, ker nas osebno poznajo, tudi vedo, da Slovenci živimo tudi na Goriškem, Tržaškem in Videmskem. A navadno se njihovo poznavanje konča tu; če nas na kongrese ne bi bilo, zagotovo za nas ne bi vedeli. Zato sem bil še kako vesel, ko sem že prvi dan kongresa, še preden se je v bistvu začel, izvedel, da so udeleženci kongresa FISC dobesedno razgrabili knjige v italijanskem jeziku o nas Slovencih, ki jim jih je darovala Goriška Mohorjeva družba, niti ena sama ni ostala, veliko pa je bilo povpraševanja po njih, žal jih ni bilo dovolj za vse. Tokrat knjig nihče ni puščal za seboj, kot se dogaja velikokrat po Italiji, ampak so vse romale v potovalke kolegov, ki so z radoživostjo srkali vase vse, kar so videli in slišali o nas Slovencih. Dejstvo, da je organizator kongresa poskrbel za prevoze, ki so jih opravljali slovenski vozniki z avtobusi s slovenskimi registracijami, je dodalo še svoje, saj so bili kongresniki iz notrajnosti Italije še malce bolj zmedeni, so pa tako lahko iz prve roke izvedeli in sami na lastne oči videli, kaj pomeni živeti ob državni meji. Podatek, da so kongresnike prevažali slovenski avtobusi, je na videz nepomemben, a posledica tega je bila, da so nas kongresniki spraševali, zakaj vozijo slovenski avtobusi, zakaj spijo v slovenskih hotelih, in še vrsta teh zakajev je bila na sporedu, med njimi sem čakal tudi tistega, ki je končno le prišel na dan in se glasi: “Zakaj v italijanskih šolah v Gorici ne učijo slovenskega jezika”? Seveda smo domačini, tistih nekaj malo, ki nas je bilo!, razlagali in razlagali, dosti se sicer ne da razložiti, a že to, da se o tem govori, je pomembno.
“Che casino avete qui, ma che casino, proprio un bel casino! Kakšna zmeda je tu pri vas, kakšna zmeda, prav lepa zmešnjava”! je bila vsesplošna ugotovitev kolegov iz notranjosti, ki življenja ob meji ne poznajo in so prvič od blizu otipali, kakšen je naš vsakdanjik; še posebej so to priznali tisti, ki se doslej še niso srečali z dejstvom, da lahko kdo ob meji pozna dve kulturi, živi obe, drugi pa tega ne počne in zato soseda ne pozna in ga seveda ne ceni, če se ga že ne boji.
Kako zmotno je dejstvo, da se v Italiji o nas skoraj nič ne govori, sem sam doživel v avtomobilu, ko sem peljal v Brda na italijanski strani državne meje predsednika naše zveze Francesca in kolegico italijanskega dnevnika Avvenire Lucio, poznamo se že več kot dobro desetletje.
Ko sta začela s pripovedjo o tragediji povojnih pomorov, istrskega eksodusa ter s problemom fojb, sem ju po dolgem in globokem dihanju, ki mi je služilo, da sem se notranje umiril, previdno opozoril, naj ne govorita, kot bi zgodovine ne poznala, predvsem pa sem ju opozoril na nevzdržnost “plehkih resnic”, ki jih širijo italijanski časniki. Kolegica je takoj “skočila v zrak” in prizadeto rekla, da tako govorim samo zato, ker sem Slovenec. In smo bili spet tam… A sem spet globoko vdihnil, se vmes vsaj dvakrat vprašal, kaj sploh počnem tukaj, in zraven še vzdihnil: “Ma chi me lo fa fare? – Kdo me sili v to”?, ki ga je bistra kolegica Lucia ujela in mi rekla, naj razložim…
In sem seveda skušal strnjeno prikazati strašne tragedije našega prostora in predvsem dejstvo, kako te zgodovinske tragedije še danes služijo le za ločevanje, in to vedno znova!, dnevni politiki. Lucia mi je oporekala, dejala, da sama odlično pozna zadevo, pa sem ji vseeno postregel z nekaterimi podatki, ki jih ni poznala, in ji povedal, da sem sam pred veliko leti pred spomenikom slovenskim junakom v Bazovici na slovesnosti govoril o tem, kako bi najprej morali razumeti in sprejeti bolečino drugega, če bi hoteli doseči spravo, o kateri se, žal, samo govori, in še to sem dodal, da sem tam citiral besede slovitega kardinala Martinija, ki so se mene in tudi vseh prisotnih na proslavi v Bazovici zelo dotaknile. Ko smo se v noči pred hotelom v Brdih, ki so nekoč bila slovenska, a so se tamkajšnji ljudje v slabe pol stoletja dobesedno vsi poitalijančili, poslovili, sem imel občutek, da me kolegica ni sprejela, da ji je lažje negovati samo lastno in njene družine bolečino, ki jo je izrazila s stavkom: “Ti ne smeš pozabiti, da ima moja družina devet naših najbližjih sorodnikov v fojbah”!
V nedeljo sem kupil Avvenire, Lucia je s svojim zapisom o koncu kongresa FISC v Gorici dokazala, da je bistra, resnicoljubna in poštena, saj je pisala tudi o našem Novem glasu in naši, slovenski prisotnosti v Italiji, citirala je tudi to misel o spravi, ki sem ji jo povedal v avtu; zvečer mi je še v Facebookovi klepetalnici napisala, da je bilo z mano lepo, ker sem ji odprl nove poglede, ji dal nove iztočnice za boljše razumevanje našega prostora in tudi same sebe.
“Nekaj je”, sem si rekel, ko sem vsaj za hip odgnal misel na svoj večni “Kaj sploh počnem tukaj”?, ki mi dobesedno nenehno prihaja vedno na misel. (Med kongresom sta naše uredništvo obiskala tudi kolega Dante (prvi z leve) iz Mantove ter Barbara (tretja z leve) iz Rima.)
Jurij Paljk
Ne vem, ali poznate tisto pravilo, ki seveda diši po slovitem Murphyjevem zakonu in zveni takole: Na vsakem kongresu je najpomembnejša tista debata, na kateri se določa datum prihodnjega kongresa!
