Kaj sploh počnem tukaj? (182)

Med kolegi iz Italije so tudi nekateri prijatelji, s katerimi sem se spoznal že pred veliko leti in se redno srečujemo vsaj enkrat na leto po različnih krajih v Italiji, vsaka tri leta pa v Rimu, ko imamo kongres, na katerem imamo volitve za upravni odbor zveze FISC. Priznam, da nekatere zelo rad srečujem, z določenimi sem navezal iskreno prijateljstvo, ki mi veliko pomeni, še posebej s tistimi iz krajev, kamor le redko grem in sem zato vedno znova vesel, ko se srečamo in pogovorimo o skupnih težavah, ki so danes lastne vsem časopisom. Svetovni splet, internet, nas najeda in razjeda, saj izgubljamo predvsem mlajše bralce in mlajše naročnike, to vemo že dolgo in vedno znova se zato sprašujemo, kam vse to vodi, ko pa vidimo, da pisanje za splet ni isto, kot je pisanje za časnik, saj se na spletu novica v trenutku izgubi v poplavi resničnih in namišljenih novic in novičk in jo po navadi požre ta moloh, kar svetovni splet vedno bolj postaja. Na spletu imaš namreč občutek, da hitro izveš vse, a je vprašanje, če si zares sploh kaj izvedel, in še nekaj je: svetovni splet in razna družbena omrežja sama po sebi sploh ne proizvajajo novic in ne komentarjev, ampak jih samo “fagocitirajo”, požrejo na hitro in jih prežvečene, največkrat celo okrnjene, nepreverjene vedno!, delijo naprej, nobene kritične presoje ni na spletu, saj ta neznanska gmota podatkov, podob, zapisov, datotek, posnetkov in drugega prenese vse in ta neznanska gora vseh teh različnih podatkov nadomešča tisto pristno iskanje bistva, ki mora biti za vsakega časnikarja na prvem mestu. Prav tako seveda za bralca.
Nekaj prijateljev imam med temi odgovornimi uredniki, ki bodo ta konec tedna v Gorici razglabljali o novi Evropi po padcu državnih meja, med njimi tudi starejše ljudi, ki se podobno kot se jaz dnevno sprašujejo, kaj sploh počnem tukaj, še posebej zato, ker vsi prihajajo iz časov, ko so se časopisi še tiskali v pravih tiskarnah in ne v nekih oddaljenih velikanskih avtomatiziranih halah, v katerih je vloga tiskarja obrobnega pomena, saj gre danes pri tisku predvsem za denar, za varčevanje pri barvi, pri papirju, povsod, kjerkoli se le da, še najbolj pa seveda pri ljudeh. Kot da bi vsi bili obsedeni s to avtomatizacijo in tem nižanjem navzdol, v vseh smislih. Če bi vas lahko popeljal v kraj, v katerem tiskajo v Padovi naš časnik, bi samo strmeli, saj je v tamkajšnji tiskarni ljudi za prste na eni roki, vse ostalo so samo stroji, računalniki in spet stroji.
Tako pač je, mi pravijo, tako pač je. Časi, da so taki. In mi, da smo drugačni, če pa nismo, da bi morali biti drugačni.
In sem zato vesel, ker vem, da bo prišel v Gorico tudi Giovanni iz daljne Lunigiane, območja, ki je razdeljeno med Toskano in Ligurijo, tako za prve kot za druge pa velja to območje za nekakšna “rovta”, če sem lahko malo nesramen, saj gre za gorato deželo, kjer v od ljudi in Boga pozabljenih vasicah še živijo maloštevilni ostareli ljudje, za katere skrbi tudi moj prijatelj Giovanni, ki je duhovnik, a tudi profesor klasičnih jezikov, urednik, bil pa je tudi ravnatelj tamkajšnjega klasičnega liceja, moder mož, s katerim sva se spoprijateljila že pred veliko leti v Rimu, in to na precej nenavaden način: oba sva namreč kadilca in sva izkoristila na kongresu dolgočasno predavanje za krajši odhod iz kongresne dvorane na plan…
On je takrat v Rimu pred hotelom Midas potegnil svoje rdeče “malborice” iz žepa krajšega in nič kaj duhovniško slovesnega mornarskega suknjiča, nasmehnila sva se in pričela pogovor, začelo se je pri tem, od kod sem doma, takoj sva se začela tudi tikati in takoj mi je postal simpatičen, najprej zato, ker je seveda imel v žepu cigarete, predvsem pa zaradi ironije, s katero je takrat označil in še danes komentira nekatere posege “velikih sonc, ki prodajajo sladoled”, kot bi lahko prevedel njegov toskanski zajedljivi, a odkritosrčni: “Il solone che vende gelato”! Ta vzdevek mi je postal ljub, saj označuje človeka, ki govori stvari, o katerih bi moral molčati, saj prav tako kot sonce ne more prodajati sladoleda, tudi on ne more prodajati znanj, ki jih po navadi nima…
Niti skupaj, ne seveda na kongresu, ko prično taka “sonca, ki prodajajo sladoled”, svoje posege, se znajdeva vedno zunaj in prižgeva eno, govoriva o Lunigiani in o Goriški, o Sloveniji, ki jo Giovanni bežno pozna, o nas, predvsem pa o tem, kako se družba sesuva sama vase, in vedno govoriva predvsem o ljudeh. Giovanni je še eden tistih urednikov, ki ve, komu piše, ki ima rad svoje bralke in bralce in tudi ve, kaj so vrednote, katerim ostaja zvest tudi danes, ko je “vse drugače, a gre v bistvu vedno za iste stvari”, kot mi je sam rekel. Ljudem in vrednotam je vedno ostal zvest. Vedno mi tudi da namig za kako knjigo, čeprav je tudi on vešč na spletu.
Knjige tudi njemu pomenijo veliko in vsakič, ko se znajdeva na kongresu v kakem italijanskem mestu, razpredava, kaj nam je prireditelj pripravil, vedno nam namreč dajo tudi kako knjigo, navadno so te krajevno obarvane, tokrat pa bomo tudi mi poskrbeli, da bodo naši kolegi iz Italije izvedeli kaj več o nas Slovencih, saj nam bo Goriška Mohorjeva družba dala izbor knjig v italijanskem jeziku o nas Slovencih, ki jih bomo delili udeležencem.
In sem se spomnil, kako sem v Ceseni (na sliki) pred dvema letoma dobil v dar na kongresu nekaj knjig o tem lepem mestu, jih skrbno shranil, da sem jih odnesel očetu domov, pravzaprav že v bolnišnico, kjer se je poslavljal od življenja. Na Ceseno je bil tata navezan, tudi tam je bil vojak, samo dan pred bombardiranjem je odšel proti južni Italiji, šel sem tudi poiskat kasarno, v kateri je moj oče kot mladenič spal, ni je bilo več, samo portal je ostal od nje, danes mimoidoče spominja na bombardiranje. Knjige sem pustil očetu in mu rekel, naj še posebej pogleda vodnik po Ceseni, dan kasneje mi je tata očitajoče rekel, da mu vodnika nisem prinesel. Doma sem ga zaman iskal, vedel sem, da sem ga vzel, a našel ga nisem. Oče je umrl, ne da bi vodnika po Ceseni videl. Na tisti nesrečni vodnik po Ceseni, po katerem me je še nekaj dni pred smrtjo oče spraševal, sem pozabil. Našel sem ga pred slabim mesecem, bil je zakopan pod časopisjem, še vedno zavit v celofan. Vzel sem ga in ga postavil nekam visoko na knjižno polico, a ga nisem niti odvil.

Jurij Paljk

Konec tedna bodo v Gorico prišli na kongres urednikov italijanskih tednikov kolegi iz vse Italije, posvet bo uglašen na temo življenja ob meji in v našem prostoru s posebnim ozirom na balkanski prostor.

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (28)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme