Kaj sploh počnem tukaj? (181)
Pobrskal sem po spletu in izvedel nekaj več, prvič tudi to, da obstaja v Združenih državah Pacifiška gorska pešpot, ki se razteza od Mehike do Kanade in meri dobrih 1800 kilometrov. Žal mi je tudi bilo, da se nisem mogel udeležiti predstavitve knjige Divja, ki jo je napisala Cheryl Strayed in z njo dosegla neverjeten prodajni uspeh, konec letošnjega leta naj bi prišel tudi istoimenski film na velika platna, a tako pač je, vsega se enostavno ne da. Najbolj žal mi je bilo zato, ker se je predstavitve knjige v Ljubljani udeležil edini Slovenec, ki je Pacifiško gorsko pešpot že prehodil in bi ga bilo zanimivo poslušati, a to vem šele sedaj, ko sem knjigo prebral. Mogočna Pacifiška gorska pešpot vodi namreč od mehiške meje skozi puščave Kalifornije, ledene višave Sierre Nevade, oregonske gozdove preko Mosta bogov do kanadske meje.
Ko človek prebere številko 1800 kilometrov in ve, da je 26-letno dekle to v samoti prehodilo, mora spoštljivo umolkniti in tako spoštljivo sem se tudi sam lotil prebiranja lično opremljene knjige s fotografijo zdelanih gojzarjev na naslovnici, in to na dan, ko sem se po prejeti anonimki, v kateri mi je bilo že navsezgodaj v uredništvu spet povedano, kako grdo pišem, in sem se zato ponovno iskreno vprašal: “Kaj sploh počnem tukaj”? Iskreno priznam, da sem sam dodal zraven še tisti italijanski: “Ma chi me lo fa fare! – Le kdo me sili, da to počnem”!, ki mi velikokrat pomaga, da se dobesedno otresem slabega, ki ga vsako anonimno pismo prinese s seboj.
Ko sem knjigo nekaj dni kasneje odložil, vmes me je hčerka Tina, ki konec tedna prihaja iz Ljubljane domov, v soboto zvečer med gledanjem nekega filma, presenetila z opazko: “To pa že mora biti knjiga, če tako bereš”! Sedel sem namreč zraven nje, v kotu na divanu, pod svetilko in prebiral zadnje poglavje. Odgovoril sem suho: “Ni ena tistih mojih knjig, a vem, da bo tebi všeč”!
Prijatelj Aleš Berger mi je pred časom pripovedoval, kako je na gradu v Kromberku prisostvoval predstavitvi knjige Borisa Pahorja, ki jo je z avtorjem pripravila prijateljica Tatjana Rojc ob pisateljevi častitljivi stoletnici. Rekel mi je, da mu je bilo všeč, kako je starosta slovenskih književnikov, ki ga odlikuje mladostni žar, odgovoril na neko vprašanje, ki se je glasilo približno takole: “Pa kaj vas žene, da pri sto in več letih toliko nastopate”? Boris Pahor, da je preprosto odgovoril: “Jaz kar grem”! Z Alešem sva se veselo smejala, bila družno iskreno vesela odgovora, ki je čista zaveza življenju.
In prav tega Pahorjevega odgovora sem se spomnil, ko sem na spletu po prebrani knjigi iskal vse, kar se je dalo izvedeti o ameriški pisateljici Cheryl Strayed. Ko je knjigo izdala, je imela Cheryl prvo javno branje in tam je v prvi vrsti sedel par, o tem pa sama takole poroča: “Na prvem branju te knjige je v prvi vrsti sedel starejši par, ki se mi je zdel nekam znan. Toda v malem kraju, kjer živim, se mi zdijo vsi nekam znani. Potem mi je gospod pokazal fotografijo, na kateri smo mi trije. Takoj sem vedela, kdo sta. Srečala sem ju v Oregonu v kampu, kjer sta imela piknik, in prijazno sta me povabila za mizo. 17 let kasneje sta mojo fotografijo videla v časopisu. Gospa je povedala, da je večkrat pomislila name. Ko me je vprašala, kako sploh lahko hodim, ko imam tako ranjene noge, sem ji odvrnila: 'Kar grem, korak za korakom'. Gospa je rekla, da se je na te besede spomnila vsakič, ko ji je bilo težko”.
Mimogrede: zasluge za planetarni uspeh knjige Divja ima sicer res prehojena pešpot in iskrivo avtoričino pisanje, da ne govorim niti o njeni težki življenjski zgodbi, a najbolj pa gotovo slovita temnopolta televizijska dama Oprah Winfrey, v ZDA in v svetu gotovo najbolj vplivna ženska na medijskem področju, ki je bila navdušena nad knjigo in življenjsko zgodbo Cheryl Strayed in je dala knjigi takoj po izidu tisto reklamo, ki je potrebna, da neka knjiga postane “superuspešnica”.
“Če sem dvomila skoraj o vsem, o tem nisem: divjina je čista in jaz sem delček nje”, je nekje v svoji knjigi, ki ni samo potopis, kot jo zmotno predstavljajo, saj gre za življenjsko zgodbo iskanja same sebe in smisla v življenju, zapisala Cheryl Strayed in prav ta citat je bil najbolj ljub Oprah Winfrey, ki se je, podobno kot Cheryl, tudi sama izvila iz revščine in postala slavna, bogata, uspešna, kot se sedaj dogaja ameriški pisateljici.
Zakaj pravzaprav pišem o tej knjigi? Iskreno in pošteno ter jasno in glasno povem, da sem knjigo prebral na dušek, in to zato, ker se tudi sam počutim tako, kot se je počutilo dekle pri 26 letih, ko je bilo prenasičeno vsega, ko ni našlo smisla več v svojem vsakdanjiku in je čisto slučajno v neki prodajalni naletelo na vodnik po sloviti in zastrašujoči ter 1800 kilometrov dolgi Pacifiški gorski pešpoti. In se je Cheryl nekega dne leta 1995 odločila, da gre, tako kot pravi naš Boris Pahor: “Jaz kar grem”!
Sam sem prepričan, da knjiga Divja tudi na Slovenskem žanje neverjeten uspeh predvsem zato, ker nas je dosti takih, ki bi “kar šli”, pustili za nekaj časa vse in šli, čeprav vemo, da bi se na novi poti nenehno spraševali: “Kaj sploh počnem tukaj”?, a bi istočasno vsak dan morali naprej.
Ker nočem morebitni bralki ali bralcu pokvariti užitka ob prebiranju debele knjige Divja: izgubljena in najdena na pešpoti življenja, poslovenila jo je Danica Križman, bom samo zapisal, da je ganljivo v knjigi predvsem prebirati, kako Cheryl skuša preboleti smrt svoje mame in druge brodolome, ki jih s seboj prinese življenje predvsem tistim, ki jim je že v zibelko položena revščina.
Ko sem v nedeljo pozno popoldne odpeljal hčerki v Novo Gorico na avtobus za Ljubljano, sem videl, da ima Tina v roki knjigo Divja, počasi je ob odhodu na avtobus vlekla za seboj veliko potovalno torbo in istočasno zvedavo gledala naslovnico knjige.
Obrnil sem in se po nekaj dneh druženja z Divjo vrnil v stvarnost svojega vsakdanjika.
Jurij Paljk
Priznam, da me je že naslov knjige, ki jo je napovedala Mladinska knjiga in se je glasil Divja, pritegnil in ima torej, kot je imel velikokrat že doslej, prav Umberto Eco, ki je tudi sam nekje bežno omenil, da je njegov roman Ime rože imel uspeh tudi zaradi posrečenega naslova.
