Kaj sploh počnem tukaj? (180)

Gospa iz Bosne živi v Gorici, imela je slovenski avto in je za našo evropsko birokracijo to pomenilo, da gre za mednarodno prometno nesrečo, dokumente so torej urejali v Milanu in v delavnici, kjer sta mi slovenska avtoličarja Dominik in Jožko popravljala avto. Od njiju sem izvedel, da imam srečo, ker se je vse skupaj končalo v dveh mesecih, birokracija, da je obupna, sta še dodala, kot sta mi tudi prijazno povedala, da se avto splača popraviti, čeprav mi je prodajalec avtomobilov ponudil odkup karamboliranega avta in mi ponujal drugega. Ker sta avtoličarja doma iz podobnih družin, v kakršni sem bil sam rojen, sta mi prijazno povedala, naj ne nasedem trgovcu, saj bom pri zamenjavi gotovo ob več tisoč evrov, pa še to sta dodala, da mi bosta tako popravila avto, da bo kot nov. Po naravi sem tak, da zaupam ljudem, s katerimi me druži skupno poreklo skromnega, da ne rečem revnega otroštva. In sem se odločil za popravilo. Čisto po Kosmačevo sem bil tudi srečen, da je slovenska zavarovalnica plačala popravilo mojega avta. Da pa vse ne bi šlo gladko, je poskrbela globalizacija, o kateri nekateri še danes zmotno pravijo, da se nas ne tiče. Še kako se nas, še kako!
Avtoličarja sta mi avto obljubila za minuli konec tedna, šel sem ga torej iskat, bil je pripravljen, a sta mi istočasno tudi povedala, da ga bom moral še enkrat pripeljati, ker da zadnji odbijač še ni prišel.
“Ma kako, saj je vendar Lancia, italijanski avto, bodo ja kje našli kos za popravilo, ne”! sem vzkliknil.
In je Dominik globoko vdihnil: “Če bi ti vedel… Nekaj so obljubljali, da so odbijač našli v Siracusi, a bomo videli, ni ga še, obljubili so, da ga bodo poslali”.
Jožko je stal zraven in Dominikove besede je podkrepil s svojim: “Nič ni več tako, kot je nekoč bilo. Včasih si dobil rezervni del takoj, še posebno rezervne dele italijanskih avtov. Vse se je spremenilo. Ni več tako, da dobiš kos takoj, to imenujejo globalizacija”!
In sem šel.
Isti dan sem poslušal nekoga, ki mi je dajal nasvete, da bi moral najeti drugo vozilo, ker bi mi ga plačala zavarovalnica. Ko sem mu odvrnil, da nima smisla izkoriščati zavarovalnic, me je z nasmehom na ustnicah pogledal: “Ti pa res nisi za ta svet, ma kaj misliš, da ti bo kdo dal nagrado, če boš pošten. Še posebej zavarovalnice, dej, no, dej! To so združbe, ki nas odirajo, ti pa nisi vzel avta v najem, da bi zavarovalnici prihranil denar! Ti zares nisi s tega sveta. Ne znaš”!
Nič nisem rekel, ker nisem imel kaj reči, bolelo pa me je le, da se na daleč vidi, kako ne znam skrbeti zase.
“Vsak zase kot prase”! je včasih rekel moj oče, ko se je hotel izogniti oceni kakega sebičneža, s katerim je imel opravka.
Avtoličar Jožko mi je kasneje povedal, da “vsi skušajo samo izmolsti zavarovalnice, zato je tudi tako, da nikoli ne veš, kako se bo končalo, ko imaš avtomobilsko nesrečo”.
Ko mi je Jožko prevzel karamboliran avto, bil je v nevoznem stanju, do avtoličarja mi ga je zapeljal premeten slovenski lastnik avtovleke, drobnih in neiskrenih oči, sem ga moral seveda izprazniti. V prtljažniku sem imel vse mogoče, kot to imamo vsi, ki veliko živimo v avtu, in sem Jožkotu hvaležen, ker ni stal zraven mene, ko sem kramarijo vlekel iz prtljažnika, in se tako ni naslajal ob pogledu na vso tisto revščino, ki je dovolj zgovorna že sama po sebi, ker ti je že ob pogledu nanjo jasno, s kom imaš opravka, umaknil se je na stran in prižgal cigareto ter gledal proti rodni Vipavski dolini.
Iz prtljažnika sem potegnil čevlje, vetrovko, dežnike, vse mogoče stvari, tudi torbo s knjigami in sem pogledal vanjo in videl, da imam v nji tri svoje. Brez pomisleka sem jih vzel in jih dal Jožkotu, rekoč: “Če boš imel kaj časa, poglej, nekaj najinega sveta je notri”!
Iskreno vesel je Jožko knjige vzel in se mi zahvalil: “Vedel sem, da pišeš, a sem vesel, zelo vesel, veš, da bom pogledal”!
In je še kako pogledal, saj sem naslednji dan, ko sem se vrnil še po očala in druge zadeve v karamboliran avto, je prišel z njim k mojemu nesrečnemu avtu tudi Dominik in mi povedal, da je v sorodstvu z Davorinom, ki mi je prispeval risbe za prvo zbirko poezij Soba 150.
“Si torej videl njegove risbe”? sem vprašal, a odgovoril mi je Jožko, ki je povedal, da Dominik tudi odlično slika.
Poslovil sem se z obljubo, da bom doma poiskal še kak izvod svoje prve pesniške zbirke, da jo prinesem Dominiku. Tudi zaradi prijatelja Davorina, saj vem, kako je navezan na rodni Vrh, kjer Dominik živi.
Knjige.
Knjige, brez katerih ne morem in še marsikdo ne.
Ko sem Jožkota vprašal, če kaj bere, je rekel, da bere, ne veliko, ker je tudi lovec, a da bere. Predvsem pa dela: “Se mi zdi, da živimo zato, da delamo, in ne obratno, Jurij! Kam to vodi”?
In sva se zagovorila s pogledom obrnjena proti Čavnu, iskreno sem mu priznal, da je ena, ne ena, saj jih je več, napaka mojega življenja dejstvo, da nisem postal tudi sam lovec. Postrani me je pogledal in ni rekel nič, sem mu pa napovedal, da bo moj brat Marjan poskrbel, da bo moj sin lovec.
Ni vprašal, zakaj, in jaz nisem odgovoril.
Pa da ne bi kdo mislil, da se mi toži po streljanju divjadi! A odgovor, ki sem ga prejel pred leti, ko sem iskal svojega brata v nedeljo zjutraj na njegovem domu, da kako to, da ne vem, kje je Marjan: “Na lovu vendar”!, mi je povedal vse o lastni zmoti, ki me je zavedla, da nisem postal tudi sam lovec. In še veliko bi lahko o zeleni bratovščini povedal…
Ko sem šel končno le iskat svojo delto, sta me pričakala Dominik in Jožko, oba sta bila vesela svojega imenitnega dela, zares je avto bil kot nov, svetil se je še bolj kot tisti dan, ko sem ga kupil.
Že sem sedel v avto in hotel odpeljati, ko se je približal Jožko in iz prsnega žepa svoje delovne obleke potegnil moje črno, dragoceno pero: “Našel sem ga pod tvojim sedežem, ko sem avto očistil, in zato, ker vem, kaj ti peresa pomenijo, ti ga z veseljem vračam, bral sem namreč tvojo knjigo O kruhu in naših stvareh”.
Preden sem odpeljal, je prišel Dominik in dejal: “Ne boš verjel, a odbijač so končno le našli, poslali so ga nam s severa Nemčije… ”
Ja, globalizacija. Nič ni več tako, kot je bilo.
Zahvalil sem se in odpeljal, na zadnjem sedežu lekarniško čiste delte je že bila nova knjiga, ki jo berem sedaj.
Vsaj nekaj je, kar pri meni ostaja stalnica.

Jurij Paljk

Če sem se že pred slabima dvema mesecema, ko se je nesrečna bosanska voznica zaletela v moj parkirani avto na Travniku, spraševal, kaj sploh počnem tukaj, pa sem se kasneje, ko sem čakal na popravilo, še večkrat spraševal isto.

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (467)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Naturopatski nasveti (470)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme