Kaj sploh počnem tukaj? (179)

… me je večkrat dobesedno prisililo v branje, še posebno ob nedeljah popoldan, ko sem imel tu, kjer živim pri Ogleju, edino dve možnosti: ali ostanem doma ali pa grem v kako nakupovalno središče, ki jih pa ne maram, tudi zaradi gneče, saj so prav ob nedeljah velika nakupovalna središča polna ljudi, ki ne vedo, kam bi se dali, in se zato odpravljajo na sprehod po dolgih hodnikih teh središč in na ogledovanje izložb. V sicer pusta nakupovalna središča hodijo ljudje tudi na kavo, ali pa se kot ovce radovoljno postavljajo v vrste pred prodajalnami s hitro hrano, česar sam nikakor ne morem razumeti. Ovčje vrste mi niso bile nikdar všeč, niti pri vojakih ne in ne v študentski menzi, kjer sem moral v vrste tudi sam, a le zato, ker sem bil prisiljen. Ta ovčji nagon, ko se ljudje postavljajo radi v vrste, mi je najbolj smešen ob izhodu z avtoceste, kjer se vozniki kar sami postavljajo v vrste, čeprav so zraven izhodov s kolonami vozil tudi prazni izhodi.
Pravzaprav so nakupovalna središča postala prava novodobna središča, kjer se ljudje srečujejo. Kaj si sam mislim o tem, ni pomembno, dejstvo pa je, da so prav ta središča postala neke vrste trgi, ki so dobesedno izpraznili mestna stara jedra, kar je seveda grozljivo, saj naša mesta in vasi postajajo le še kraji, kamor hodimo zvečer spat. Tudi sam v vasi, kjer stanujem, poznam le tiste ljudi, ki pridejo k prvi jutranji nedeljski maši, zvečine so to stare gospe in osameli vdovci, že s sosedi je težje, ker z njimi razen občasnega pozdrava ne delim ničesar skupnega, morda edinole zrak in pa dejstvo, da moram vsako jutro tudi sam na pot v službo.
Ta naša družba, katere del sem tudi sam, se je zdrobila sama vase, nekje zvodenela v neko nejasno maso, kjer veljajo čisto druga pravila, kakršna so nekoč veljala. Nad tem bi se morali zamisliti vsi, še posebej politiki, ki se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo, in tudi zato nimajo nobenega ugleda več med nami, ker dejansko predstavljajo v raznih ustanovah le sebe in sebi podobne. Vem, da mi bodo sedaj nekateri očitali “čisti populizem”, s katerim pri nas zadnje čase radi brezpredmetno diskvalificiramo sogovornika, a mu v zameno ne nudimo nobenega odgovora na temeljno vprašanje, koga sploh predstavljajo politiki danes. V tej naši družbi ni več nobene volje do druženja, kar se vidi tudi pri nas, saj tisti, ki si v naši sredini še prizadevamo, da organiziramo kako razstavo, kako kakovostno prireditev, kar ne moremo razumeti, da te dejavnosti ne zanimajo skoraj nikogar več. Vse dobro obiskane prireditve so tako le odsev sedanje družbe, saj boš po razmisleku, zakaj je tam toliko ljudi, vedno našel odgovor, da so tam samo zato, ker tako prireditev rabijo zase. Vzajemnosti torej skorajda ni več, solidarnost se steka v dobrodelne organizacije, ki jih vse države še kako podpirajo, saj so obliž na rane, ki jih prav državna uprava vedno znova prizadeja posameznikom, a še tako dobra dejanja teh ustanov mene ne morejo prepričati, da ni z vsemi nami nekaj hudo narobe.
Tudi sam kot oče že dolga leta vozim lastne otroke, po osemnajstih letih danes, hvala Bogu!, samo še sina, v glasbeno šolo in k športnim udejstvovanjem in seveda … redno in mastno plačujem zato, da se moji otroci lahko družijo s sebi enakimi, podobnimi. Ko sem pred davnimi leti nekje prebral, kako se na Japonskem otroci družijo izven šolskih poslopij s svojimi vrstniki le v zaprtih športnih in drugačnih klubih, ker se sicer nikjer drugje ne morejo več, sem zamahnil z roko, misleč, da tega pri nas ne bo.
A je prišlo, še kako je prišlo!
Da je to prišlo že do stanja nevzdržnosti, govori že podatek, da moramo starši plačevati, da lahko naši otroci nastopajo v kakšnem športnem klubu in tam tekmujejo za klub!
Kot večina drugih otrok se tudi moj sin v domači vasi nima ne kje in ne s kom družiti v prostem času, sicer res lahko gre sam do igrišča ob vaški cerkvi, kjer s svojo desko lahko skače na cementu, a kaj več ne more, ker tam nikogar ni. Razen krajših sprehodov na polje s psičkom Bobijem, ki komaj čaka, da ga Luka le pelje na prosto, torej sin nima kam. Letos je tudi nehal biti strežnik pri nedeljski maši, ker je odstopil svoje mesto mlajšim otrokom, ki se pripravljajo na sveto obhajilo. Nekaj vrstnikov sin sicer srečuje pri obveznem verouku, pripravi na birmo, a jih po birmi v mesecu juniju nikdar ne bo več videl, ker niti eden od njih ne bo več prišel k maši v cerkev, morda bo kdo prišel spet šele ob poroki ali kaki slovesnosti, ki bo zadevala njegovo družino, prijatelje morda, ali pa ob kakem pogrebu kakega svojca.
In zato vozim sina k raznim dejavnostim, v zaprte družbe, kjer se srečuje z otroki s sorodnimi zanimanji, v glasbeni šoli v Gorici se srečuje s pevci in z mladimi glasbeniki, pri jadralnem klubu Čupa v Sesljanu se srečuje z mladimi jadralci. Tako glasbeno šolo kot jadralni klub je treba vsak mesec seveda plačati! Plačujem torej, da se moj sin lahko druži s sebi podobnimi. Ja, tudi zato, da se kaj lepega nauči, a predvsem zato, da se sploh lahko s kom druži. In takole počnemo po malem vsi starši, ki želimo otroku dobro, ki mu želimo, da ne bi naš otrok postal osamelo teslo, ki se v družbi ne zna obnašati, in zato, da ne bi postal samozadosten sebičnež, katerih je med nami že itak odločno preveč. Sam vozim svojega sina v slovensko glasbeno šolo in v slovenski jadralni klub samo zato, ker sta to slovenski ustanovi, pa čeprav moram zaradi tega stalno biti na cesti. Prav je tako, o tej izbiri ne bom niti razpravljal s tistimi, ki mi skušajo dopovedati drugače, pa naj se še tako trudijo. Gre za isti princip, ki naju je z ženo vodil, da sva se odločila za sicer res zelo oddaljeno šolo s slovenskim učnim jezikom.
In prav pri Čupi, kot rečemo starši in otroci našemu jadralnemu klubu v Sesljanu, sem spoznal Patrika Pahorja, očeta malega Saše, ki je lansko leto prišel prvič jadrat in se je sprva morja bal, a je danes že pravi mali jadralec, ki s svojim optimistom tudi v dežju odhaja v jati malih račk, kar so optimisti, za trenerjem Matijo vsak konec tedna na odprto morje. Patrik je zaposlen v banki, z življenjsko sopotnico Ingrid sta si v Medji vasi zgradila dom, je visoke postave, nanj pa sem postal pozoren zato, ker me je pred časom povprašal, kaj berem, kot mi je tudi všeč njegovo razmišljanje o današnji družbi, podobno je mojemu.
In tako ob koncu tedna, ko pripeljeva sinova jadrat, večkrat govoriva o knjigah, povedal sem mu za knjigarno, v kateri sedaj kupuje knjige, pred časom sem mu šel v Novo Gorico iskat neko knjigo, ker Patrik sicer dela v Trstu, skratka: počasi sva stkala tisti medsebojni odnos, ki je več kot le znanstvo. Zato priznam, da nisem bil presenečen, ko mi je minulo soboto v deževnem jutru rekel v Sesljanu pri Čupi, da me “pokliče kasneje”, povabil sem ga namreč, neobvezujoče, da pride z mano na odprtje razstave enega največjih sodobnih slikarjev v Evropi. Rekel sem mu samo, naj pride, ker bo videl razstavo, kakršne še ni videl, še to sem dodal, da je Safet Zec zame eden največjih likovnih mojstrov, kar jih danes živi na svetu.
In je Patrik prišel, pred mojim domom sva pustila njegovo dotrajano fiesto in se s samo malce manj dotrajanim avtomobilčkom lancia ypsilon nekako le pripeljala do Vidma. V avtu sem mu v kratkih obrisih povedal, kako sem se pred davnimi leti zaljubil v Zečevo okno v izložbi nekega hotela v Ljubljani in kako sem kasneje umetnika spoznal ter mu tudi pomagal narediti kar nekaj odmevnih razstav, dodal sem še, da so se mi dobesedno šibila kolena, ko sem tega velikega bosanskega umetnika pred leti predstavljal v Urbinu v rojstni hiši samega Raffaella, še to sem dodal, da sva s Safetom postala prijatelja in sem iskreno vesel njegovega mednarodnega uspeha, ker si ga zasluži.
Več pa Patriku nisem povedal. Le rekel sem mu, naj pride, da bo že sam videl.
In je videl.
Kot vedno naredim sam, ko grem na razstavo velikega mojstra, sva s Patrikom prišla pred odprtjem. Patriku sem tako Safeta osebno predstavil in z mojstrom sem se lahko na samem pogovoril, ostalo so naredile mojstrske slike.
Lepo je bilo Patrika gledati, kako je tiho občudoval mojstrovine, samo stal je v tiskarni umbrijskega mojstra Albicocca pred Zečevimi izjemnimi deli in po kratkem, a osebnem pozdravu umetnika sva odšla, prišlo je namreč že preveč ljudi, umetnika je bilo prav prepustiti drugim.
Na poti domov je Patrik kar pomolčal, ko sem ga vprašal, kaj misli o razstavi.
“Točno tako je, kot si rekel ti, česa podobnega sam nisem še videl! To je izjemen slikar, mojster, zares mojster”!
In je bil sobotni deževni večer rešen, tokrat brez knjig.

Jurij Paljk

To mučno, zares duhamorno, dolgotrajno deževje brez primere, ki označuje letošnjo zimo,...

Preberi tudi

Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Jezikovnica (174)

Jezikovnica

Jezikovnica (174)

17.02.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (26)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (465)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme