Kaj sploh počnem tukaj? (178)

… sem ga bil vesel, pred dnevi je imel rojstni dan in sem mu voščil vse najboljše, a sem že iz njegovega resnega glasu razbral, da je nekaj narobe.
“Kličem te zato, da ti povem, da je Drago umrl, me je sedaj poklical Savo”, je bil kratek Antek in sam sem mu dodal, da mi je žal, zares žal, za kaj več ni bilo ne volje in ne časa, umolknila sva oba.
Dr. Drago Legiša, ki je minuli teden odšel v večnost, je bil skupni prijatelj, moj dolgoletni šef, ne samo moj, seveda, saj je vodlil tako Radio Trst A kot vse svoje življenje Novi list in tudi Novi glas, a moj zato, ker sva imela poseben odnos. Pa ne, da bi tu govoril, kako sem jaz bil poseben prijatelj pokojnega doktorja Legiše, kot smo ga poznali, ne gre za to, saj je bil pokojni šef javna oseba in kot tak je poznal ogromno ljudi in še več ljudi ga je poznalo. Ne, z dr. Legišo sva bila sodelavca, a postala sva prijatelja in sam zelo cenim to.
Ko sem odložil telefon, sem stopil do Danijela, Majde in Ivice, sodelavcev, ki so tudi poznali in cenili “našega šefa”, kot smo dr. Legišo imenovali, povedal sem jim, da “je danes popoldan dr. Legiša umrl”. Kar onemeli smo in zato sem šel nazaj v svojo uredniško sobo in poklical Marka Tavčarja, da bi mu povedal novico, a je za smrt našega šefa že vedel, nič kaj dosti nisva govorila, oba je smrt prizadela. Takoj sem poklical ženo Adriano ter še nekaj sodelavcev, Tiziani sem telefoniral v spodnje nadstropje, Natašo sem dobil na mobilniku in potem nemo obsedel pred računalnikom.
Iva je prišla prijazno in tiho v sobo do mene in rekla: “Pa saj veš, Jurij, saj si nam pravil, da je bil zadnje čase slab, vem, je hudo, a vseeno, saj je dočakal lepo starost”!
Seveda sem vedel, seveda vem.
“Senectus ipsa morbus est! – Starost je že sama po sebi bolezen”! je bila latinska misel, ki mi jo je pokojni šef večkrat omenil, ko sem bil pri njem na obisku, in vedno je tudi bežno dodal, da sta večkrat o tem govorila s pokojnim ravnateljem prof. Albinom Sirkom, s katerim sta se poznala še iz let slovitega goriškega semenišča, te kovnice plemenitih primorskih izobražencev, ki so skoraj vsi že odšli v večnost.
Pa pošteno priznam, da se nisem niti spraševal, kaj sploh počnem tukaj, saj se mi je v tišini pred sivim računalniškim zaslonom kar naenkrat zazdelo, da se mi prostor oži, vse bolj ter nevarno oži, in tak občutek sem imel tudi zvečer, ko sva se slišala s prijateljem Davorinom Devetakom, ki ga je smrt dr. Legiše tudi dosegla.
Vse je seveda v naravi časov in stvari, če hočete, a vseeno.
Da, vseeno!
Z dr. Legišo sva se spoznala, ko je bil še vodja radijskih informativnih programov v Trstu in pa seveda odgovorni urednik tednika Novi list, pri katerem sem začel sodelovati in ostal “naši stvari zvest” vse do danes, saj je Novi glas nastal z združitvijo Novega lista in tednika Katoliški glas v Gorici. Pravzaprav me na Novi list vežejo zelo lepi spomini, in to predvsem zato, ker smo se družili in imeli sestanke – kosila v Londonu, kot smo rekli restavraciji La citta' di Londra. Kar nakapljali smo se skupaj, za kosilo in po njem, prišli so radijci, prišli so drugi, kar lep krog nas je bilo in kar nekaj jih že pogrešam, med njimi še posebej Marka Vuka, ki je prihajal iz Mirna v Trst, da jih je “slišal, ker ni napisal pravočasno zapisa, kar je nemogoče”! kot je rekel Doktor.
Poslušali smo dolge zgodbe o prvem povojnem času, ko so postavljali časnike ponovno na noge, medvojne zgodbe, poslušali smo pripovedi, ki danes v tej zvodeneli družbi zvenijo že kot prazgodovina, a imel sem srečo, da sem konec osemdesetih let minulega stoletja spoznal tiskarja Vinicia Stuparja in njegovega sina Davida, da sem še hodil v tiskarno, kjer je dišalo po barvah in po knjigah, kjer “je tiskar še bil tisti plemeniti poklic, ki mu ni enakega”, kot je vedno dr. Legiša povedal, še posebej takrat, ko sta se z Viniciom “usekala na mrtvo” in smo potem spet poslušali Doktorja, ko je pravil, da “so pri našem delu vsi plačani: tiskarji so plačani, prodajalci papirja so plačani, poštarji so plačani, le inetektualno delo pri nas ni nikdar plačano”.
Kar gane me spomin na te včasih zares divje “sfuriate”, na ta kričanja in na sočne besede, ki so letele, na loputanje z vrati, udarce s pestjo po mizi, a vse to vedno v znamenju, da tisti, ki kriči, hudega ne naredi.
Vem, da jih bom pogrešal. Da je nekaj hudo narobe z mano, priča dejstvo, da mi je Marko pred časom po telefonu nagajivo rekel, ko sem kričal tudi sam zaradi nekih težav, kako postajam “podoben Doktorju”.
“Ecco”, sem si rekel, ko sem se umiril.
“Paljk, vedno ista zgodba je, vedno ista, nič se ni spremenilo”, me je miril Tavčar, ki se na zgodovino spozna bolje kot jaz.
Saj vem, ima prav, a vseeno.
Kot smo začeli vedno znova z našim šefom, tudi v Gorici, kjer smo imeli sedež novonastalega tednika Novi glas na Placuti z naravnost obupnimi stopnicami, po katerih je prihajal tudi naš Doktor, in ob vstopu v uredništvo vedno znova rekel: “Ma kako hodijo monsinjorji po teh štengah”? In se je vidno zabaval ob nelagodju gostov, ki so nas prišli obiskat iz Ljubljane in so nas našli v dotrajani stavbi. Njihove oči so same spraševale: “Kaj tu vi delate”?
Bil sem eden tistih prijateljev, ki smo hodili našega šefa redno obiskovat, tudi takrat, ko je bil v bolnišnici, takrat, ko je opešal in je bil doma, kjer je svojo samoto živel bolj kot dostojno! Nikdar enega samega vzklika samopomilovanja, tudi telefonski pogovori z njim so se vedno začeli z njegovim večnim vprašanjem: “Kaj je novega”?, ki je govoril o tem, da je bil časnikar do zadnje kaplje krvi. Preden je odložil slušalko, je vedno dodal: “Drži trdo”!
Ja, trdo držati, ta kalk iz italijanskega jezika, ki se je udomačil med nami in je lep, saj govori o vztrajanju do konca in nosi v sebi vse napore naših prednikov, ki so ostali zvesti jeziku, zemlji, domovini, narodu, do konca, “quousque ad martirium”, kot so se bili zavezali primorski duhovniki v času fašizma, ko so se na Sveti Gori zbrali ob Marijinem svetišču in se prijeli za roke ter sklenili, da bodo v materinem jeziku in slovenstvu vztrajali, tudi če bo potrebno mučeništvo.
“Kaj sploh počnem tukaj”? se sprašujem sedaj, ko mislim na Doktorja, na krog prijateljev, ki je vse manjši, in na naš svet, ki je že in vedno bolj postaja drugačen, a moram vseeno in vedno znova “držati trdo” v njem, kot je naročal naš šef.
Ko sem bil zadnjič pri njem, me je s svojim “Drži trdo”! pozdravil, ko sem odhajal, na hodniku na njegovem domu sem se obrnil in ga videl, sedel je obkrožen z “laično molitvijo vsakega dobrega časnikarja”, kot je sam imenoval časopise, ter med knjigami.
Do konca je “držal trdo”.
Pogrešal bom njegove klice, ki so se namesto s pozdravom začeli vedno z njegovim: “Kaj je novega”?
Časnik in urednikovanje sta mu manjkala do zadnjega.
Kot bo vsem nam manjkal on.

Jurij Paljk

Ko me je prijatelj Antek Terčon, “Kraševec, kakršnih danes ne delajo več”, kot ga je lepo označil pred leti skupni znanec, poklical na prenosni telefon,...

Preberi tudi

Jezikovnica (172)

Jezikovnica

Jezikovnica (172)

19.01.2024
Jezikovnica (173)

Jezikovnica

Jezikovnica (173)

05.02.2024
Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (28)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme