Rubrike

Kaj sploh počnem tukaj? (177)

4. 2. 2014

Pa najbrž niti niso samo knjige tiste, ki me ne očarajo, najbrž je svet, je družba, sem jaz, ki smo se spremenili, tako spremenili, da vsi skupaj nikogar ne očaramo več, niti samih sebe ne.
Kot da bi vsi skupaj zlezli v neko brezizhodno malodušje, se nekam pogreznili vase. Kot Gorica smo, mislim na mesto ob Soči, ki umira dobesedno pred očmi vseh, a se zdi, da to nikogar ne moti.
Govorim o tistem pogubnem malodušju, ki ga srečamo povsod, pa naj gre ob poslušanju radijskih poročil, gledanju televizijskih oddaj ali branju časnikov, ki so vsi polni slabih novic. Mogoče bi dodal, da se italijanske novice razlikujejo od slovenskih samo po tem, da prednjačijo v italijanskih poročilih zadnje čase predvsem politična ravsanja v parlamentu, ki ne zanimajo nikogar, razen vpletenih, morda, poročila o umorih in dolgoletnih sojenjih domnevnih krivcev, ki tudi ne zanimajo nikogar razen poročevalcev, ter alarmantna poročila o vremenu. Slovenska televizijska poročila so pa itak vsa vpeta v prepričevanje ljudi, kako dobro je, da so državo, beri: državljane, zadolžili, potem ko so jih temeljito in naravnost podlo okradli, a da je niso še dovolj zadolžili, še poročajo dan za dnem, izhoda iz krize, da še ni, zato se mora država še zadolževati, da bodo še malo lahko nekateri pokradli, dodajam sam, vedno isti, vedno isti; poročil o umorih na slovenski televiziji ni veliko, je pa zato veliko poročil o vremenu.
Vreme pride za televizijce vedno kot naročeno.
Ko sije sonce, sije vedno preveč, če dežuje, je vode preveč, ko je suša, postane takoj to predmet “poglobljenih” razprav raznih strokovnjakov z naočniki o podnebju in svetovnem klimatskem segrevanju in še in še.
Tu so v rahli prednosti pri pretiravanju italijanski televizijski kolegi, ki so izumili besedne zveze, kot so: deževne bombe, snežne bombe, čemur smo nekoč rekli drugače, preprosto tako, da se je utrgal oblak, da je bil nekje velik snežni metež. Potem so izumili še pojem polarni mraz, ki se sliši lepše od hudega mraza, ki ga itak letos ni nikjer razen v Sibiriji. S Sibirijo nas itak vedno strašijo, mene so že v otroških letih, oba stara očeta sta jo poznala od blizu, oba sta v sibirskem mrazu pomrznila, oba sta imela trajne posledice, vsako zimo se jima je lupil nos, so se jima olupila lica. A nista nikoli govorila o polarnem mrazu in tudi ne o deževnih bombah, rekla sta le, da je bilo v Sibiriji hudičevo mrzlo: “Zeblo je kot hudič”! Nisem oporekal, le čudno se mi je zdelo, da lahko zebe kot hudič, če pa so me strašili s peklenskim ognjem v peklu, kjer je sam hudič glavni kurjač.
Kako je lahko hudičevo mrzlo, nisem vedel, dokler nisem leta 1976 v Zrenjaninu pri vojakih sam poskusil minus 27 stopinj in še košavo zraven, za dodatek. Za tiste, ki ne veste, košava je veter s Karpatov, precej podoben naši burji, le da piha po navadi s stalno hitrostjo, medtem ko se naša burja po navadi “zaletava”, kot bi rekli na Vipavskem. Zato mi te dni ni bilo vseeno za brate Srbe, ki so jih morali z vojsko reševati prav pri Zrenjaninu iz visokih snežnih zametov. Lepo televizijsko dekle je bralo, a se je videlo, da nima pojma, o čem govori, so bile pa slike same po sebi precej zgovorne.
Vreme je zakon, bi rekel moj prijatelj, ki tudi dela v slovenskih medijih in zanj pravijo, da je cinik, ker napiše tako, kot stvari vidi, in ga zato nihče ne mara, ne opozicija in ne vladni možje in žene.
Oni pač vidijo drugače. Oni vedno vidijo drugače. Kot vidijo drugače tudi tisti opeharjeni in oropani slovenski upokojenci, teh je večina, ki morajo priti do konca meseca s 400 ali malo več evri in danes v Sloveniji nimajo besede. Pravzaprav ljudje, ki so na socialnem dnu, nimajo nikjer besede. Tudi pri nas ne. Lahko molčijo in gledajo televizijo. Ves dan, če hočejo.
Vreme je zakon. Še posebej je vreme zakon, ko jo zagode. Ko jo pa zagode tako, da jo hudo zagode, je naravna katastrofa.
In te dni je v Italiji in Sloveniji takih katastrof na pretek.
Italijanski gledalci lahko tako doma na divanu in na toplem gledajo, kako reke poplavljajo, ker je pač preveč dežja, kako v mondeni Cortini ne morejo smučati, ker da je preveč snega (“Pa saj jim ni treba, kdo jih pa sili”? je umestna pripomba iz bara Pace na Travniku, enega tistih, ki z mano deli ponedeljkovo kavo ob šanku vsak teden.) in še dosti podobnih zadev nam kažejo, ob vsaki uri, vsak dan, vedno.
V Sloveniji je pa sedaj naravna katastrofa, ker je te dni najprej močno snežilo in nato je začelo še deževati, temperatura je spet padla pod ledišče, dež je postal tako trd led, ki mu rečemo lepo povedno žled, in katastrofa je tu, drevesa pokajo, električne in telefonske žice tudi, avtomobili plešejo, kovina se uvija, sreča je, da ni veliko ljudi mrtvih v takem vremenu.
In se vedno vprašujem, kaj sploh počnem tukaj, ko gledam razna televizijska soočanja in debate, pa naj bo to po italijanski ali slovenski televiziji, razlike so sicer očitne, saj pri italijanskih soočanjih kričijo in vpijejo drug čez drugega, medtem ko pri slovenskih sodelujoči delujejo hladno ter zadržano in se le zabadajo v hrbet s stisnjenimi ustnicami, a bistvo je vedno isto: vsi tako učeno in suvereno govorijo, da predvsem vse zameglijo.
In sem sklenil, da tega ne bom več gledal.
Ne morem več.
Eno samo zavajanje je, sem si rekel.
In si mislil, da sem car.
A nisem.
Saj zavajajo vseeno.
Druge in mene preko njih.
Mene ne bodo, sem še dodal.
A me.
Sem le del družbe.
Majhen, nepomemben del.
In zato raje berem, kot da bi gledal televizijo.
V takem vremenu, kot je te dni, drugega tudi ne moreš.
Prebral sem cel kup esejev in mnenj t. i. pametnih ljudi, strokovnjakov za to in ono, a vsem je skupno predvsem to, da delijo malodušje in ne vidijo nobene rešitve. Če pa že kaj predlagajo, je to zapleteno, neizvedljivo, ali pa je vsaj tako neverjetno, kot so neverjetna vsa učena nakladanja bančnikov, med njimi še posebej tistih, ki so zakuhali to gospodarsko krizo in bi nam sedaj radi pokazali pot iz nje. Le kdo jim verjame?
In sem bil vesel v nedeljo zgodaj zjutraj pri nedeljski maši našega župnika don Pina, ki je ob koncu maše začel peti s svojim očarljivim baritonom staro furlansko pesem in so mu stare ženice pritegnile, bilo je lepo, dosti lepše, kot je pa bilo moje branje vseh “modrecev na kupu”, kot sem poimenoval branje minulega konca tedna.
Pa bom vseeno neko misel enega od strokovnjakov navedel, gre za znanega ameriškega psihologa Philipa Zimbarda, s katerim se je kolega Lenart J. Kučić iz dnevnika Delo pogovoril za Sobotno prilogo. Ko je govoril o mladih v sodobni družbi, je modri mož dejal: “Le redki so doma slišali, da je treba pomagati sočloveku, ali videli pozitiven zgled. Pomoč sočloveku v modernih urbaniziranih družbah ni več družbena norma. Norma je prepustiti posameznika njegovi usodi in se brigati zase”.
Seveda ni govoril o našem zamejstvu, a mi je zvenelo zelo, preveč domače.