Rubrike

Kaj sploh počnem tukaj? (176)

21. 1. 2014

… da tudi odgovor ni potreben, saj sem vedno bolj mnenja, da določenih stvari v življenju ni treba razlagati, niti ne razumeti, dojeti, o njih govoriti. Preproste so, kot je dež dež in je sonce sonce in je jutro jutro in večer večer, ponedeljek vedno ponedeljek.
Tako je z mojim branjem in tako je z mojim vsakdanjim spraševanjem, kaj sploh počnem tu. Te stvari preprosto so. In ne rabijo razlag.
Že dolgo me ne zaboli več, ko me kdo v družbi ošvrkne s pozdravom: “Kaj sploh počneš tu”?, ker nikdar ne razumem, ali je to zafrkljivo ali je le priznanje pisanju, in to predvsem zato, ker je navsezadnje tudi lepo, da smo še taki, ki beremo. Kot je lepo, da nekateri pač nismo za trenirke in tekanje. Še posebej pa je lepo, da nekateri nismo oblečeni v trenirke ob nedeljah. Kakšen dolgčas bi to bil, če bi vsi v trenirkah tekali okrog, ne? Kakšna žalost!
Pa me je pred dnevi prijateljica prav na trdo vprašala, naj takoj povem, kaj imam na nočni omarici sedaj, kaj sedaj berem, ker da sama ne verjame, da zmorem vedno brati. Potrpežljivo sem ji odgovoril, da nikjer in nikdar nisem pisal, da vedno berem, da pa berem stalno, to lahko potrdim.
“No, kaj, povej, kaj sedaj bereš”! je bila razdražena, tipično za osebo, ki nikdar ne prebere ene knjige do konca, saj je itak vse brez zveze, kot sama včasih pove.
In sem ji povedal, da sem zadnje čase prebral nekaj knjig, predvsem pa sem zadnje čase prebral vrsto odličnih esejev in revijalnih zapisov, med temi sem izrecno navedel zapis slovenskega odličnega publicista Bernarda Nežmaha z naslovom V pozabi umrli genij o vrhunskem šahistu svetovnega formata, o tistem nesrečnem Albinu Planincu, za katerega malokdo ve, sam pa sem imel to srečo, da sem lahko spremljal njegove uspehe v sedemdesetih letih, po časopisju in po radiu seveda. Nikdar nisem maral šaha, preslab sem bil v tej kraljevski igri, vsakdo me je že kot otroka premagal, na tihem pa sem vedno občudoval tiste, ki so znali igrati to igro, ki so jo nekateri velemojstri označili za pravo vojno. Spominjam se tudi, da sem se pred leti večkrat spomnil na velemojstra Albina Planinca, predvsem zato, ker je bil nežne narave, melanholičnega videza, plahe narave, šele odlični mladi goriški šahist mi je pred leti povedal, da je “najbrž s Planincem nekaj hudo narobe, ker da se je izgubil v samotni igri šaha”. Potem sem seveda izvedel, za tiste, ki ne veste, pojdite prebrat odličen, vrhunski zapis Bernarda Nežmaha na spletno povezavo: http: //www. mladina. si/45876/v-pozabi-umrli-genij/. Vse, kar bi še sam o “tujcu v domovini, geniju za šahovski svet” dodal, bi bilo odveč.
Nato sem ji priporočil v branje pravi biser, krajši zapis o pravkar izdanem albumu, veliki knjigi o Vitomilu Zupanu izpod peresa Aleša Bergerja z naslovom “Zelo važno je priti na grič”, ki je bil tudi prvotni naslov slovitega Zupanovega romana Menuet za kitaro.
“Kje najdeš to”?
“V reviji Pogledi”?
“Kaj pa je to”?
Vzdihnil sem: “No, ja, počakaj, ti pošljem link”!
In sem poslal povezavo: http: //www. pogledi. si/knjiga/zelo-vazno-je-priti-na-gric.
Pa sem v svojem zagovoru branja po kratki tišini, ki mi je govorila o tem, da prijateljica tudi tega ne bo prebrala, nadaljeval pripovedovanje, kako sem prebral tudi zadnjo številko revije Razpotja, ki je danes v vseslovenskem prostoru gotovo daleč najboljša revija za izobražence, po polomu revij Nova revija in Ampak je to še edina revija, ki jo vsakič v celoti preberem, prav vse zapise vedno preberem in sem vedno znova hvaležen mladim goriškim izobražencem, da jo izdajajo, še posebno Mihi in Luki. Še vedno imam namreč upanje, da bo prav iz sredine teh mladih ljudi zrasla nova elita, ki bo domovino popeljala iz greznice, v kateri danes je, na sveži zrak. Vsaj upam, da bo tako! Ja, še vedno malce sanjam.
“Ah, ne, no, ne spet o politiki”! je zatarnala prijateljica, ki, tako kot večina slovenskih ljudi, ne ve, kaj je politika, saj je že v osnovnošolskih kolopeh nasedla znani paroli iz starih časov, da je politika umazana. To parolo so dolga desetletja delili na veliko in širokogrudno, to so počeli vedno isti in vedno po načelu: “Saj vam ni treba o tem, zares se vam ni treba pečati s politiko, politika je umazana, bomo že mi”!
Kako so delali oni, se kristalno čisto vidi danes: najprej so zapravili skupno državo, v dvajsetih letih demokratične države pa so okradli vse, kar se je dalo okrasti, in še vedno to krvavo pregrešno plenjenje in ropanje nadaljujejo.
“Zares ne s politiko, Jurij, saj me poznaš, ne”? je rekla.
“Ja, te poznam, ja, a vseeno pojdi vsaj na spletni portal Planet Siol. net in tam na povezavi, čaki, ti jo pošljem po elektronski pošti, preberi razmišljanje znanstvenika in odličnega pesnika, profesorja mikrobiologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani Alojza Ihana z naslovom Zakaj Slovenci ne prenesemo demokracije”! sem odvrnil.
“Ne, ne bom brala, ti mi na kratko povej”! je prišlo nazaj.
Globoko sem vdihnil in ji odvrnil, da bom prebral samo en citat Ihanovega razmišljanja.
“Prav, če ti tako rečeš”! je naveličano rekla prijateljica.
“Demokracija predpostavlja, da ljudje nismo bogovi, politiki pa sploh ne.
V demokraciji politika ni tisto, kar o njej mislimo, ampak zgolj tisto, kar od politike vidijo naše oči. Tega preprostega dejstva v državi, ki je šele 20 let iz totalitarizma, ne znamo dojeti. Zato, ker v totalitarizmu politika v resnici ni bila tisto, kar smo od nje videli na TV in proslavah, ampak je bila tisti podvodni del ledene gore, ki ga nismo nikoli videli, a smo vedeli, da je – partijsko nastavljanje direktorjev, tajna policija, Goli otok, tajni uradni list. Moč totalitarne politike je segala v nevidne, demonične globine, ki jih povprečni državljan nikoli ni videl, se jih pa hkrati tudi nikoli ni mogel miselno znebiti. Bistveno za preskok v demokracijo je politika, ki je zgolj tisto, kar vidijo oči običajnega volivca”; so besede Alojza Ihana, ki jih je prijateljica tiho poslušala.
“Ampak to je tako naporno, dej, no! Nehaj s tem. Povej mi raje o kaki knjigi, ki si jo prebral, ker vem, da so tebi všeč zgodbe”! je sitnarila naprej.
Ja, zgodbe so mi strašno všeč, zgodbe, ki jih piše življenje!
Naštel sem ji nekaj naslovov knjig, ki so že našle svoje mesto na knjižni polici, kjer bodo čakale drugega bralca, a je nisem prepričal, kot niso tiste knjige prepričale mene, zares ne.
“A ti povem, katero knjigo sem kupil zadnjo”?
“Ja, povej”! je rekla prijateljica in sem bil vesel, da ni tokrat rekla, da je kupovanje knjig bz. Bz je njena kratica za brez zveze. Mi je všeč.
Kupil sem knjigo patra Karla Gržana z naslovom Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?
“In, kakšna je”? me je prijateljica vprašala.
“Saj že naslov pove vse, ne”? sem odvrnil.
Prijateljica je umolknila.
Čez čas je vprašala: “Boš kaj napisal o njej”?
“Mislim, da ne bom, to knjigo je treba brati, ne pa pisati o njej. Saj veš, ne, temeljna vprašanja… ” sem rekel.
“Ja, vem, kot to tvoje večno spraševanje: Kaj sploh počnem tukaj”?