Kaj sploh počnem tukaj? (175)

Saj ne govorim o tem, da bi morali narediti ne vem kako pomembno bilanco, obračun leta, ne, bolj preprosto: sam se po navadi ozrem nazaj in skušam najti tiste svetle trenutke, ki jih nikoli ni malo, a jih po navadi temni tako zasenčijo, da nam jih v spominih ne uspe več uzreti.
Leto, ki mineva te dni, me je zaznamovalo bolj, kot so me druga leta, skoraj bi si upal trditi, da tako hudega leta že dolgo nisem imel, če sem ga sploh kdaj; zaznamovali so ga namreč odhodi v večnost ljudi, ki so mi bili blizu, pa naj gre za očeta Sipkota, čigar zadnje trpljenje me bo spremljalo vse življenje, mamo Jolico še prej, prijatelja Andreja, ki je za vedno odšel v najlepših letih in njegovo trajno odsotnost občutim prav vsak dan, teto Olgo, ki je iz ledeno mrzle avstrijske Tirolske in Koroške prišla med nas na Vipavsko in v Trst živet, ženinega očeta Ottorina, ki se je tudi na smrtni postelji do zadnjega oklepal življenja, za ženino mlado sestrično Paolo, za rosno mlado sestrično mojih otrok Kirsty, katere življenje se je nesrečno utrnilo pred kratkim, ko je iz daljne Avstralije prišla na obisk dežele starega očeta in je ostala za vedno tu, domov grede je stari oče le žaro z njenim pepelom odnesel, ali pa naj se spomnim samo vaških starih prijateljev Miljana ter njegovega sina, kolege Primoža, našega Valterja, ki je za vedno odšel s Travnika, in je zato naš ljubi Travnik drugačen, kot je bil prej, bolj pust in prazen, ter cele vrste drugih ljudi, ki jih izrecno ne omenim, sicer bi bil spisek predolg, a so v meni pustili sled, ki bo ostala za vedno. To so bili ljudje, s katerimi sem odraščal, živel, dotaknili so se me, me zaznamovali in živo sem se jih dotaknil tudi sam, poznal sem njihove radosti in notranje samote, puščave, delil z njimi vsakdanjik, ki brez njih ni več enak, drugačen je. In včasih se zavem, da mi je težje brez njih, veliko težje, kot sem si mislil, da bo.
Saj ni res, da se prav vsak dan vprašujem, kaj sploh počnem tukaj, a večkrat pa se, tudi zato, ker mi je bilo že v zibelko položeno tisto stanje duha, ki mu nekateri zmotno rečejo žalost, čeprav gre le za nagnjenost k tisti melanholiji, tistemu domotožju po neznanem, lepem, dobrem, večnem, ki ga vsi pač nimamo, sicer si ne morem predstavljati, kako se nekateri lahko obnašajo tako, kot se, brezčutno, suho, da ne rečem surovo, brez vsake topline, srčnosti, kulture, človečnosti živijo ob in sredi nas. Pa ne mislim samo na falote, zločinske roparje, tatove v belih rokavicah, čistih srajcah in dragih kravatah in na podobne kozjederce vseh sort, te brezdušne psoglavce naših dni, ki so pahnili narode in države, posameznike in cele družbene sloje v revščino in obup, ampak mislim tudi na soljudi, s katerimi mi je dano živeti, na vse tiste, ki pogledajo v tla namesto v oči, ko jih pozdravim, in ne vrnejo niti suhega “dober dan” nazaj, na te ljudi, ki tudi ob izgubi najdražjih oseb niso sposobni stiska rok in človeškega sočutja, na te ljudi, ki so pozabili, kaj je olika, manira, na te ljudi, za katere se mi vse bolj zdi, da imajo v prsih mrzel kamen namesto srca, na te ljudi z ledenimi, posmehljivimi tankimi ustnicami in hudobnimi očmi, za katerimi se skrivajo obrekljivost, dvoličnost, to so resnični pobeljeni grobovi, ki se ponašajo z belino, ki pa ne more zakriti smradu notranjega razpadanja, gnoja.
“Kaj se vendar ženeš, saj je bilo vedno tako in bo”! so besede, ki jih vedno dobim, ko obstanem pred to človeško revščino.
Ne, ne prenašam tistega: “Ljudje so taki”.
Vedno rečem: “Ljudje smo taki”!
In vedno znova me tudi preseneča, kako znajo ljudje, s katerimi imam vsakodnevne stike, skrbno skrivati stvari, kako znajo biti nepošteni in zahrbtni, pravi pobeljeni grobovi, zares!, ker ti povedo le tisto, za kar sami menijo, da je v redu, da veš, sicer držijo drugo zase. In vsa ta vsakodnevna sprenevedanja, uh, kako me uničujejo, ta lažniva prijaznost, za katero se skrivata zloba in pokvarjenost, če že ne zlonamernost!
Ob smrti, ob pogrebu pa bi se le morali vsaj zamisliti, kako živimo, če že drugega ne, je res?
Pa se ne, sicer se ne bi tako obnašali.
Spominjam se, kako je moj pokojni oče Sipko pred veliko leti z Brega visoko nad reko Vipavo pokazal sosedu na vaško pokopališče v dolini in mu preprosto dejal: “Glej, tam bova oba imela dovolj zemlje, še usta je bova imela polna”! Šlo je namreč za neki mejnik med posestvi; pogoltni sosed je kar nekaj metrov šel v naš vinograd in si ga krivično lastil, ko pa je bil s strani občinskega “zemljemerca” o tem nezakonitem, krivičnem ravnanju znanstveno natančno obveščen, je le rinil še dlje v notranjost naše zemlje in bi se bil nenehno rad kregal. Moj oče je bil mirne, a odločne narave, preudaren mož, ki ni bil rojen za kmeta, a pošten in tudi odločen braniti lastne pravice; ko je lakomneža le imel dovolj, mu je preprosto s prstom pokazal vaško Božjo njivo in mu rekel, da se bosta tam oba najedla zemlje do sitega in še več.
“Še za druge je bo ostalo”, je bolj sebi kot lakomnežu takrat dodal tata.
Koliko teh drobcev se nabere ob koncu leta, utrinkov, spominov.
Ko smo pred slabim tednom pospremili na zadnji poti do “pokopališkega čebeljnjaka” v Červinjanu, drugače sam namreč ne morem imenovati betonskega zidu, v katerem so majhne celice za krste, Maristellinega očeta, marešala Floriana, ki me je vedno nasmejan pozdravil v kravati in imenitno urejen, majhne postave, a živih oči, južnjaškega, mirnega temperamenta je bil, sem pomislil, da se končuje neko obdobje.
Ko me je Maristella, bila je naša ljuba soseda več kot dvajset let, objela in mi na uho zašepetala, da je vesela, ker smo na zadnje slovo prišli vsi, je še dodala, da se boji, da se končuje neko obdobje.
Ko smo odhajali, je trinajstletni sin Luka mami v avtu na samem dejal, da “smo letos preveč hodili na pokopališča”, šla sta iskat ženino mamo, ki vsak dan po moževi smrti prespi pri nas doma.
“62 let sva bila z Ottorinom poročena, živela skupaj, človek se na to navadi”, je bila Melania preprosto povedna, ko sem jo zvečer vprašal, ali se pri nas doma dobro počuti. In je gledala z Lukcem naprej japonske risanke; ko sem ji rekel, naj vendar ukaže mulcu, naj zamenja kanal, je odvrnila, da ji je všeč sedeti ob Lukcu, dodala je še, da je že lepo, ker je na toplem.
Te dni sem prejel knjigo z imenitnim naslovom, ki sem jo takoj začel brati, napisal jo je ameriški filozof Peter Kreeft, svojim otrokom in vnukom jo je namenil, naslov je dovolj zgovoren: Preden odidem. Knjigo je te dni izdala Družina.
Najbrž jo je mislec začel pisati v enem tistih trenutkov, ko se je sam zavedel, da bo nekega dne tudi zanj prišel čas, ko se ne bo mogel več spraševati: “Kaj sploh počnem tukaj”?

Jurij Paljk

Ne vem, ali tudi vi ob koncu leta vsaj za hip ne pogledate nazaj, si skušate v spomin priklicati tiste dogodke in tiste stvari, ki se vam zdijo najbolj pomembni v letu, od katerega se boste v kratkem poslovili.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme