Kaj sploh počnem tukaj? (174)

Pogledal sem ga, a nisem rekel nič, pa saj prijatelj ve, da se kaj adventno nisem počutil, preveč vsega je bilo zadnje čase, končnega predvsem, takega, ki ti spremeni za vedno življenje.
Čudni časi so, sem še enkrat ponovil in se zamislil v sedanji čas, v katerem sem že samega sebe sit in svojega nenehnega spraševanja, kaj sploh počenjam tukaj, ko pa se mi vse bolj zdi, da skoraj ničesar ne razumem. Saj vem, vem, ni treba vsega razumeti, vem to, do onemoglosti so mi to v življenju dopovedovali in končno le dopovedali, tako da sem sedaj miren in tih, a vdan le nisem.
Čudni časi so to, sem rekel te dni doma, ko sem zvečer utrujen gledal vedno iste, ki so s televizijskega ekrana slovenskim ljudem lagali, kako da so zadolženi, a da so si dolg sami naredili, ker so pač dolga leta jedli bogate večerje, ki jih je sedaj treba plačati. Kranjski cinizem, s katerim radodarno delijo nasvete slovenski javni možje in žene sedaj, me vedno bolj prepričuje, da je nekaj narobe z mojim narodom, nekaj hudo, zelo hudo narobe, in večkrat se sprašujem, kaj je narobe tudi z mano, da me to še vedno boli. Saj bi moral biti vendar vajen, ne? Potem ko so isti, ali pa njihovi očetje, strici ter učitelji, kar je dobesedno isto, pred leti s televizijskih ekranov gostobesedno naznanjali in sporočali svetu in nam, teletom pred televizijskimi ekrani!, kako da smo vsi krivi, danes govorijo dobesedno isto stvar, s skoraj enakimi besedami, kako smo vsi krivi, da je Slovenija na robu bankrota, ko pa je že vsakemu idiotu jasno, da je samo skupina falotov, sicer res številna skupina izbrancev – lopovov, okradla državo in vse tisto, kar se je dalo okrasti, na zakonit ali polzakonit način, seveda!, a ropali so in ropajo, ti prekleti plenilci, ta tisočkrat prekleta, pogoltna, požrešna golazen, ki se ne ustavi niti pred lastno materjo, ko gre za denar! In kopičijo in kopičijo in se sprenevedajo in se sprenevedajo in lažejo in lažejo v nedogled! Enega samega ni med njimi, ki bi naropan denar, ta krvavi plen današnjih slovenskih dni, vrnil, za svoje nevredno, nečastno, zavrženo dejanje odgovarjal!
Čudni časi so to, si rečem, ko dan kasneje preberem, kako so na Islandiji poslali v zapor bančnike, ki so zapravili javni denar, kar nekaj let bodo odsedeli na hladnem.
Na Islandiji nisem še bil, a bi rad šel tja, pa ne zato, ker me mrzla dežela privlačuje, mraza in zime zares ne maram, ali pa zato, da bi gledal gejzire in ledenike, ne zato, ampak samo zato, da bi čestital naključnemu državljanu Islandije in bi mu iskreno rekel: “Tako se dela, fant”! Zato bi se zahvalil Islandcem, ker niso hoteli vrniti milijard evrov zapravljenega javnega denarja tujcem, zato, ker so poslali pred sodišče svoje politike, in zato, ker so sedaj državljani Islandije dali v zapor bančnike, tiste, ki so njihov denar zapravili, kot so ga bančniki s tovariši v Sloveniji okradli ter zapravili, kar se je zapraviti in okrasti dalo. Niti enega samega evra državljani Islandije niso vrnili tujim bankam! Enostavno so rekli, da ne dajo, od vlade so zahtevali in dosegli, da se tujim bankam ne vrne denarja, ki so ga banke zapravile, ampak naj se poiščejo krivci in naj jih pošljejo v zapor. Pa ni bilo na Islandiji ne vem koliko protestov, le nekaj opek je zletelo v parlament, kar je za mirne severnjake že velika stvar; preko interneta so nato državljani tega mrzlega otoka izbrali iz svojih vrst nove ljudi, ki so zamenjali preklemano politično svojat, ki jih je spravila v recesijo in jim zapravila denar. To, da se v naših krajih izjemno malo bere o Islandiji in dejstvu, da ta mala država ni vrnila tujim bankam s strani politikov in bančnikov zapravljenega denarja, je pa druga zgodba, ne?
Enkrat bom najbrž res šel na Islandijo, da bom v pristanišču čestital ribiču, ki lovi polenovke za nas, sami jih namreč ne jedo, ker jedo raje boljše ribe in svinjsko meso, niso namreč neumni! Ko me bo vprašal, zakaj mu ponujam roko, mu bom rekel, da zato, ker se je on in so se prebivalci Islandije spravili nad banke in jim je uspelo; da sicer vem, da sedaj morajo malce potrpeti, a vsaj tujcem ničesar ne vračajo! Ko mi bo islandski plavolasi ribič rekel, da ni on preko interneta volil, ampak je naročil sinu, naj voli nove ljudi, mu bom rekel: “Tako se dela, ja, tako”! In če bo imel čas, ga bom peljal v tamkajšnjo pristaniško gostilno in mu plačal pijačo, še zase mu jo bom, zares mu jo bom!
Čudni časi so to, sem si rekel, ko sem te dni videl viseti polenovko v marketu, se približal ter presenečen ugotovil, da stane skoraj petdeset evrov na kilogram, a sem jo v času socializma kot otrok hodil kupovat v vaško trgovino takrat, ko ni bilo doma denarja za kaj boljšega. Danes se polenovki, ki je bila pred leti hrana za reveže, reče specialiteta, v mojem otroštvu smo rekli otroci samo: “Spet bomo nocoj jedli ‘štokfiš’ s polento”!
“Eno samo sprenevedanje jih je”! sem rekel doma, ko sem hotel izklopiti televizijo, a me je sin prehitel in obrnil na postajo, kjer nenehno vrtijo japonske risanke, ki jih ne maram.
“Kaj bo Zorda ali Mazinga”? sem nagajivo vprašal sina, ki je samo vzdihnil: ”Dej, no, tata, dej, no! Ma kaki Zorda, dej! In Mazinga, kdo sploh je Mazinga”?!
“Ja, dej, no, tata, dej, no”! je rekla minuto kasneje hči, ko sem začel na glas godrnjati v kuhinji, kjer je z mamo po radiu poslušala znanega italijanskega politika, kako je lagal in se sprenevedal; priznam, da ima vsaj slog, ki ga noben njegov slovenski kolega nima, a česa več tudi pri njem ne morem najti.
Čudni časi so to, si rečem, ko vsak dan zgodaj zjutraj odprem računalnik, se povežem na svetovni splet in na hitro preberem novice, preden zaželim na socialnem omrežju ljudem, s katerimi sem povezan, dober dan, ker sem se že pred časom trdno odločil, da ne bom delil svojega jutranjega depresivnega stanja z drugimi, že itak je preveč zamorjencev, sivo čemernih in predvsem pa nevzgojenih ljudi, ki nam grenijo s svojo slabo voljo, s katero nas pospremijo v nov delovni dan, vsakodnevno življenje. Kot da bi nalašč hodili okrog otresat svojo nejevoljo, ljudomrznost in ‘žlehtnobo’, kisle obraze, še bolj kisle nasmeške ter zajedljive, naravnost pogubne, da, pregrešne posmehe!
Pa priznam, da mi zares ni bilo lepo, ko sem izvedel za nekoga, ki je v neki družbi povedal, da se me je zadnje čase začel izogibati, ker sem imel letos preveč smrti v bližini, pred kratkim sem namreč z bdenjem pospremil v večnost tudi skoraj devetdesetletnega tasta Ottorina, šest noči zapored sem hodil k njemu bdet v bolnišnico, da mi ja ne bi ušel v večnost v porazni samoti bele bolniške sobe, kjer pa zna biti ponoči v tišini prav lepo, če le še najdeš kaj človečnosti v sebi. Dihanje umirajočega namreč res govori o naši končnosti in minljivosti, smrtni ranljivosti, a govori tudi o večnem, vsem tistem, kar nas presega in morda prav zato dela človeške in lepše, bolj tople, odprte, prijazne.
Priznam, da tokrat le nisem oporekal dragi osebi, ko je vzdihnila, hotel sem ji namreč povedati, da sem prebral čudovito knjigo v eni tistih noči, ko sem s tastom čakal in dočakal njegovo zadnjo uro; ne mara namreč knjig in me nenehno sprašuje, zakaj berem. Navadno odgovarjam, da pravzaprav ne vem, da je morda tudi res, da s knjigo bežim iz te družbe, v kateri se ne znajdem več, če sem se sploh kdaj!, če že potovati ne morem, da sicer vem, še po navadi dodam, da s svojim pripovedovanjem o branju težim, a vseeno: tak pač sem.
Tej dragi, do zadnje kaplje krvi življenju zavezani osebi, nisem povedal, da sem v tem čudnem času, ko mi zmanjkuje moči tudi za vsakodnevno spraševanje, kaj sploh počnem tukaj, na dušek prebral “skoraj roman”, kot je ta svoj zapis označil Miguel Sousa Tavares (na sliki) in ga naslovil V tvoji puščavi, za Cankarjevo založbo pa je to imenitno pisanje odlično prevedla Tanja Ovaska. Rekel sem le, da sem prebral lepo zgodbo o iskanju tišine in izgubljene ljubezni, tudi mladosti morda, predvsem pa zgodbo o iskanju miru, molka, tišine, navideznega niča, ki je v puščavi še kako izostren in prisoten, a te tako napolni, da se zaveš samega sebe in pomembnega v življenju.
“Prav vesel sem, da sem to knjigo našel in prebral tik pred letošnjim Božičem, saj kakega božičnega vzdušja ne čutim, letos zares ne”! sem še dodal.

Jurij Paljk

Čudni časi so to, sem rekel pred dnevi v družbi. Adventni časi so to, je odvrnil prijatelj duhovnik.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme