Kaj sploh počnem tukaj? (171)
Teh spomenikov je v naših krajih ogromno, saj je bila naša zemlja dodobra prepojena s krvjo ljudi vseh mogočih narodnosti, pa če samo pomislimo na veliko morijo v prvi svetovni vojni in seveda na drugo svetovno vojno ter krvavo pobijanje takoj po njej. Kot otrok sem tudi sam rad poslušal vojaške zgodbe starih očetov, ki sta prvo vojno preživela, se po dolgih letih ujetništva vrnila domov, kjer ju je čakala zemlja in pa leta, v katerih se je tedanji svet pripravljal na drugo svetovno vojno. Tako stari oče Alojz kot stari oče po mamini strani Henrik nista imela rada ne cesarja in ne vodje črnosrajčnikov, tega še posebno ne, ker ne prvi in ne drugi nista znala italijanščine, njuni otroci pa so morali v italijanske šole. Oba sta delala na zemlji in prav delo na zemlji jima je dalo tisto nekričavo modrost, ki jo v današnjih dneh pogrešam, tisto tiho sprijaznjenost z življenjem, ki ga pogrešam; ne stari oče Alojz ne stari oče Henrik nista nikdar z zanosom govorila o prvi svetovni vojni, ne o Galiciji ne o Rusiji in ne o Sibiriji ne o peklenskem mrazu in ne o lakoti, nekako sprejemala sta to kot dejstvo, nihče pa ju ni mogel prepričati o nikakršnih herojskih dejanjih.
“Ko si sestradan in prezeben, ni prostora za herojska dejanja”, je pravil stari oče Henrik, ki se je sedem let prebijal do Vladivostoka, da je od tam z ladjo končno le prišel do Trsta in od tam peš v eni noči čez Kras na rodno Vipavsko.
“Ko vidiš sestradane otroke, sama kost in koža jih je bila!, s prstki pobirati drobtine starega vojaškega kruha, veš, da herojev ni”! je dodal stari oče Alojz, ko sta za mizo pri nas v hiši pila svoj kvartin belega vina in zraven jedla kruh, za sir v mojem otroštvu ni bilo denarja.
Mene so vojaške zgodbe od nekdaj zanimale, prvo svetovno vojno sem spoznal iz pripovedovanja obeh starih očetov in njunih sotrpinov, ki so se vrnili, slišal sem zgodbe o “Tonetu, ki se je izgubil nekje v Galiciji ali nekje v Karpatih” in “Francu, ki je zmrznil nekje pri Moskvi”. A leta so naredila svoje in kar nekaj kvartinov domačega vina je bilo na kako nedeljsko popoldne potrebnih, da sem slišal peti moja dva stara očeta; prepevala sta stare ruske otožne pesmi, včasih še kako slovensko, a meni so bile najbolj všeč ruske, ki so govorile o daljnih krajih in “taki ravnini, ki si je ne moreš, otrok moj, niti predstavljati”! Ko sta pela pesem “Oči čornije”, sem slutil neko žalost v njunem petju in v besedilu, ki ga, jasno, kot otrok nisem razumel. In mi je pesem ostala v srcu, pozabil sem nanjo, dolga desetletja se je nisem spomnil, dokler je nisem kot mornar slišal v nekem baru za mornarje, Hišnaja smo ga imenovali, leta 1984 v Novorosijsku, pristanišču, ki je na obali Črnega morja. Onemel sem v zakajenem baru, kjer so črnooke in plavolase punce delale družbo mornarjem vseh narodnosti. Gledal sem jih, kako so v zakajenem baru postale še same otožne, ko je pevka zapela Oči čornije in visokorasla lepotica Nataša, krasna črnolaska z neverjetno lepimi modrimi očmi, mi je tiho povedala besedilo pesmi, ki sta jo pred davnimi leti pela tudi moja dva stara očeta. Tudi Nataša je bila Rusinja in tudi ona je zasanjano zapela Oči čornije, meni pa se je pesem za vedno usedla v dušo.
Na morju sem med delom v strojnici in pohajkovanjem po palubi in na mostu med plovbo našel čas za knjige in tudi tam sem iskal odgovor na tisti, kaj sploh počnem tukaj, ki me žene naprej, da se še danes sprašujem o smislu življenja, ujet kot sem v družbo, katere delček sem, a se v nji ne prepoznavam več. Pa pošteno tudi priznam, da se najbrž v nji nisem nikoli znašel. Vem, da sem med brnenjem motorjev ladje Katerine, spomini na krasne modre Natašine oči ter globokim domotožjem, pluskanjem Črnega morja v bok naše elegantne ladje, prebral tudi roman Mladi levi Irwina Shawa ter sloviti roman Goli in mrtvi Normana Mailerja, ki je pomenil zame prelomnico, saj sem vse bolj iskal tiste romane, ki so bili proti vsaki vojni in proti vsakemu nasilju, a zavezani malemu človeku, vojaku. Za mano je bila izkušnja v Jugoslovanski ljudski armadi, kjer sem v vojvodinski nižini spoznal, kaj pomeni biti vojak in kaj pomeni biti bedak. Tak je namreč bil neki črnogorski vodnik, ki nam je pripovedoval med politično vzgojo, da hrabrega človeka krogla ne more zadeti. Pa saj mi je že oče, ki je bil prekomorec, v sedmih letih, kar je bil vojak, je prehodil Italijo, Severno Afriko in Jugoslavijo, od malega pripovedoval, da po navadi ne krogla in ne medalja ne zadeneta pravih prsi, a šele v Srbiji sem videl, kaj je prava norost. Saj je res, iz nas, mladeničev, so naredili vojake, tudi vojaške stroje, to priznam, a v majhni omarici, kaseti, ki mi je bila na voljo, sem vedno imel tudi prostor za knjige in še danes vidim pred seboj tistega zabitega črnogorskega vodnika, ki mi je kaseto pregledal in me prijavil nadrejenim, ker sem v omarici imel tudi drobno knjižico slovitega Seneke v latinščini ter knjigo izjemnih pravljic Oscarja Wilda, tudi v angleščini. Na raportu sem kapetanu, ki se mu danes na Slovenskem spet reče stotnik, povedal, da ob prihodu v JLA nisem prijavil angleškega in latinskega jezika, ker ju pač ne znam dovolj, da bi lahko rekel, da ju znam. Kapetan izjemno milih potez na obrazu, ki so izdajale, da je postal vojak bolj zaradi kruha kot zaradi želje, da bi postal heroj, kar je za vsako ceno hotel postati zafrustrirani črnogorski vodnik z debelo, a natrenirano zadnjico, je pokazal neko vrstico v Senekovi knjigi in brez obotavljanja sem mu jo prevedel.
“Pa dobro, moj Janeze”, je rekel kapetan in sem šel, smel sem imeti knjige in črnogorski ritež me je na tihem še bolj sovražil, ni mu šlo v račun, kako nisem vesel, če znam z bajonetom na razlilčne načine med vajami zaklati slamnato lutko, in niti tega ni razumel, da sem bil izjemno dober strelec, a me streljanje s puško ni ne vem kako navduševalo, še manj pa čiščenje orožja, ki se je itak moralo svetiti kot sonce, sicer si čistil ponoči za kazen stranišča.
Kjerkoli sem bil, sem se vedno ustavil tako pred spomeniki padlim v vojnah kot na pokopališčih, nekaj krasnega se je sprehajati med napisi na pokopališču, ki povedo več o mestu samem kot pa živi ljudje v njem.
In vedno sem se spraševal, kako so fantje, ki so umirali daleč od doma, skušali odgovoriti na vprašanje, ki so si ga, kot sem si ga in si ga jaz postavljam nenehno: “Kaj sploh počnem tukaj”?
Odgovora nisem našel.
Sem pa vedno prisluhnil šepetu cipres na pokopališčih po svetu, povsod je enak, povsod je lep in s svojo pesmijo o minljivosti tiho govori o večnem.
Jurij Paljk
Ko se te dni odpravljamo na grobove naših rajnih, po navadi vsaj za hip postanemo tudi pred spomeniki padlim, žrtvam nasilja in umrlim med obema vojnama.
