Kaj sploh počnem tukaj? (170)
… da ne bom več tega pisal, sem pa dodal, da se zadnje čase sprašujem, ali ima sploh še smisel pisati, in Marijana mi je takoj odpisala s svojega pametnega telefona, da naj pa potem vseeno pišem. Izmenjala sva si nekaj “smejkotov” in “palcev navzgor” in vedno znova se ob teh simobolih, ki nadomeščajo besede in naše napisane misli, zamislim, kam nas vse to pelje. Čeprav sem vesel novih oblik komunikacije, mimogrede: s “čatiranjem” in nasploh z elektronskimi obvestili preko spleta prihranimo ogromno denarja!, pa včasih le pogrešam prava pisma, s katerimi smo se včasih osrečevali, a jih sam že leta ne pišem več in, resnici na ljubo, mi jih tudi nihče ne piše več, če seveda odmislim dacarje in uradna pisma vseh vrst, katerih skupna lastnost je predvsem ta, da prinašajo vedno nove zahteve po denarju.
Marijani sem torej trdno obljubil, da v svoji rubriki Kaj sploh počnem tukaj ne bom pisal več o pogrebih, tudi zato, ker mi je pred dnevi na hitro odpisala, da gre sama reševat “eno disgrazio”, “neko nesrečo”, je namreč zdravnica in jo razumem, ko me prosi, naj vendar ne pišem več o pogrebih, kot sem jo razumel pred letom dni, ravno ob ob tem času, ko sem za Vse svete napisal neko misel o smrti in mi je zraven dodala preprosto in zgovorno: “A ti to meni praviš”? Bilo je lepše, ker je bilo napisano v italijanskem tržaškem narečju, ki je za te stvari neverjetno bogato z izrazoslovjem in s tisto lahkotno ironijo, ki je še kako potrebna, da se znosno prebijaš skozi življejnje. Že res, da se Tržačani s to svojo ironijo mestoma dotaknejo skorajda vulgarnosti v izražanju, a spodaj, pod to navidezno in zelo povedno vulgarnostjo, le tičita po navadi globoka zaveza življenju in tisto zavestno odrekanje slabemu v življenju, ki je lastno ljudem, ki so življenjsko vezani na morje. Res je tudi, da se je danes Trst spremenil, kot smo se spremenili vsi, saj v barih na tržaškem nabrežju skorajda ne srečaš več naključnih obiskovalcev, ki so nekoč govorili lasten jezik, neko zmes italijanskega tržaškega narečja in izrazov, ki so bili vezani na njihovo delo v pristanišču, a prav tako je res, da za razliko od drugih mest ter krajev v naši deželi v Trstu v baru še vedno slišiš tisto ironično govorjenje, ki je lastno obmorskemu ljudstvu, tistemu ljudstvu, ki mu sicer dnevna politika ukazuje, a ga nikdar ne prepriča in je zato deležna vedno posmeha.
Deset let sem živel in preživel v Trstu in ga še danes nosim v srcu, ne morem namreč pozabiti veliko stvari, ne dejstva, da sem se moral naučiti italijanskega tržaškega narečja, če sem hotel dobiti delo in v mestu preživeti, kot tudi ne lahkotnosti, ki spremlja vse pogovore med tržaškimi prebivalci. Saj je res, da je včasih bilo težko živeti v Trstu kot Slovenec, tudi sam sem na lastni koži doživel neljubo govorjenje na lasten račun in na račun drugih, in to samo zato, ker smo bili Slovenci, bolelo me je tudi neprikrito grdo govorjenje o balkanskih narodih, ki so Tržačanom vseh narodnosti dolga desetletja polnili debele denarnice, a prav tako je res, da ne morem pozabiti večernih sprehodov na Molu San Carlo, današnjem Molo Audace, ki ga nisem, ne in ne bom nikdar tako imenoval, že zaradi Ketteja in njegove črnolaske ne!, a res je tudi to, da je Trst mesto, ki svet deli na dvoje, na tiste, ki so zunaj Trsta, in na tiste, ki so v Trstu. Ta “zunaj”, ta tržaški “fora” je tako poveden, da bi o njem lahko napisal dolg esej, pa čeprav ga danes sam rabim samo še takrat, ko za nekoga zamejskemu prijatelju povem, da “je pač malo fora”, malo zunaj klasičnih okvirjev, ki jih postavlja za večino sprejemljivo, tako imenovano normalno življenje. Prevesti lahkoten tržaški izraz, da je nekdo “fora come un balcon” (“ven štrli kot terasa”), pa je prava mala pustolovščina, saj ga moraš pri prevajanju v slovenščino vsaj opisno prevesti, če hočeš povedati, da gre po navadi za človeka, ki je zmešan, saj imajo Tržačani za zmešane ljudi zares celo paleto izrazov…
Pa naj takoj dodam, da v Trstu nisi nikdar točno vedel, kdo je zmešan in kdo ni, pa tudi tisti, ki so zase bili mnenja, da niso, niso vedno tako delovali, vsi skupaj pa so imeli do takih, ki “štrlijo ven kot terasa” zmeren, skorajda bi lahko rekel dobrohoten odnos. Kako je danes, v Trstu namreč, ne vem več, saj zahajam v Trst le še na obiske, ne k prijateljem, ker nisem bil nikdar povabljen na noben dom v Trstu, ampak na delovne obiske ali pa na obiske mesta kot nekdo, ki je na mesto v zalivu globoko navezan.
Konec sedemdesetih let minulega stoletja sem v Trstu spoznal tudi prof. Tatjano Rojc, takrat najprej dijakinjo, kasneje mlado študentko, ki jo je poleg življenja zanimala predvsem umetnost, še posebej književnost in glasba. Postala sva prijatelja, večkrat sva skupaj z drugimi zahajala v tedanjo kavarno Tommaseo, ki je bila taka, kakršna danes ni več, v njej je namreč vse dišalo po starih časih, predvsem pa smo vanjo zahajali zvečer vsi tisti, ki nas je zanimalo druženje ob leposlovju, glasbi, tudi likovni umetnosti.
Pa si je Tatjana, ki je danes odlična literarna poznavalka slovenske in ne samo slovenske književnosti, v začetku tega tedna prilepila na zid Facebooka poročilo z medijskega portala Televizije Slovenije z naslovom Igor Torkar: Oporečnik, ki je trpke izkušnje prelil v umetnost. Takoj sem spodaj dodal pripis: “Oj, Tatjana, tudi sam sem se ga spomnil, sva postala prijatelja, napisal mi je celo spremno besedo k zbirki Nemir, lepa oseba je bil. Kako mine čas”!
In spet ne bom mogel držati besede, kot že tolikokrat doslej ne, saj moram, kljub obljubi, ki sem jo dal Marijani, zapisati, da mi je še najbolj žal, da se pogreba Igorja Torkarja nisem mogel udeležiti. Niti ne vem, kaj je prišlo vmes, a vem, da nisem mogel na pogreb in kasneje mi je Nace Naglič, prijatelj, ki je založil mojo pesniško zbirko Nemir, povedal, da je večina književnikov, ki so hoteli na pogreb Borisa Fakina (13. oktober 1913 – 1. januar 2004), kot se je pred sto leti rojeni Igor Torkar v resnici imenoval, bil pa je rojen v Kostanjevici na Krasu, odšla na Žale, a je bil pogreb v resnici nekje drugje; če se ne motim, je pokojni pisatelj danes pokopan na Viču.
Ko sem pred dnevi prebral agencijsko vest o pisateljevi stoletnici rojstva, se mi je pred očmi zavrtel film o najinem znanstvu in kasnejšem prijateljstvu, ki ga je označevalo predvsem to, da se nisva velikokrat videla, spoznal sem ga preko prijatelja Naceta, ki ga danes skorajda ne videvam več, a sva ostala prijatelja, kar je zame najpomembnejše.
Spominjam se, da sem leta 1984, takoj po izidu, kupil Torkarjevo imenitno delo z naravnost fantastičnim naslovom Umiranje na obroke, fantastičnim zato, ker je danes naslov njegove knjige v slovenskem jeziku postal rabljen, skoraj vsakodnevni izraz je za mejna stanja, v katerih človek dejansko umira, a ne more umreti, dostojno pa tudi ne živeti. To je vrhunsko delo, v katerem je Igor Torkar opisal svojo izkušnjo življenja na Golem otoku, kjer je bil kot kaznjenec in se je vsak dan znova spraševal, kaj sploh počne tam.
In sem se tistega dne, ko sem prebral agencijsko vest, vprašal, kam sem založil njegovo knjigo. Ne vem več, kje je, morda še leži na kaki knjižni polici, v drugi vrsti morda, morda pa je našla, kot toliko drugih, pot v svet in je ostala nekje drugje na knjižni polici kakega znanca, prijatelja ne, ker bi mi jo bil sicer vrnil.
In sem se spomnil tudi daljšega pogovora s prijaznim pisateljem o strašnih časih in se spomnil njegovih snežno belih las ter živih oči, ki so same dovolj zgovorno pripovedovale o življenju, tistem življenju, kateremu je ostal tudi na Golem otoku in kasneje vse življenje do zadnje kaplje krvi zavezan.
Jurij Paljk
Ko mi je prijateljica Marijana med enim najinih klepetov, kot naj bi se pravilno po slovensko reklo “čatiranju” na spletnem omrežju, napisala prošnjo, naj ne pišem več o pogrebih, sem ji odvrnil, da ne bom več, vsaj upam, ...
