Kaj sploh počnem tukaj? (168)
… mimo križišč z Gordonovo in s Frischmannovo, s svojo čedno črno torbico z jermenčkom čez ramo, in gledala lepe izložbe in kavarne in pokukala v tisto, kar naj bi bilo telavivsko boemsko življenje, ampak se ji je vse ponošeno, kot iz druge roke, kot posnetek posnetka nečesa, kar je celo že v izvirni verziji štela za bedno in klavrno. Vse se ji je zdelo tako, kot da zasluži in potrebuje sočutje, a njeno sočutje je bilo porabljeno”.
Ta odlomek sem vzel s konca knjige z naslovom Zgodba o ljubezni in temnini, ki jo je napisal znani izraelski časnikar in pisatelj Amos Oz, v slovenščino pa jo je za založbo Mladinska knjiga vrhunsko prevedla Mojca Kranjc iz nemščine, ki je na konec odličnega romana dodala tudi bogato bibliografijo ter dodatek, s katerima si pomagamo pri prebiranju neverjetno dobre zgodbe, ki, kot večina knjig Amosa Oza, sloni na doživetem. Odlomek iz imenitnega pisanja sem izbral seveda hote, saj je tako slogovno kot vsebinsko izjemno lep, ker na sijajen, nevsiljiv način ubesedi tisto stanje duha, ki se nas zadnje čase vse bolj loteva ob pogledu na lastno in drugih življenje v sedanji družbi, sredi katere se vse prevečkrat počutimo, če že ne ravno izgubljene, pa vsaj na nepravem mestu, vsaj tisti, ki se še vedno sprašujemo, kaj sploh počnemo tu.
O knjigi mi je najprej govoril naravnost neverjeten uspeh med slovenskimi bralci, predvsem pa me je k branju srčno povabila prijateljica Mateja Subotičanec, ki ima, tako kot imamo to vsi resnični ljubitelji književnosti, svoje poglede na književnost in na umetnost. Z Matejo se skoraj nikoli ne ustaviva več, pred leti sva se še kdaj srečala, kakšno rekla ob kavi, sedaj pa je tako, kot je, ja, vse malce prehitro gre!, se pa včasih srečava le bežno, na kakšni tiskovni konferenci odmevnejših knjižnih predstavitev, ona z mikrofonom in digitalno snemalno napravo, jaz z beležko in fotoaparatom, oba pridno in zavzeto, iskreno povedano tudi z zanimanjem, poslušava, ker naju nove knjige oba zanimajo in vedno znova prevzemajo, a nikdar nimava več časa za tisti iskreni in odprti klepet, ki označuje vsak prijateljski odnos, saj ona takoj po končani, včasih pa še pred koncem, tiskovni predstavitvi odbrzi na radio, da pripravi poročilo, sam pa se po navadi še malo ustavim, da koga pozdravim, izmenjam kako mnenje, slišim še kaj o književnosti iz prve roke, pa naj gre samo za vljudni pogovor s prevajalci ali pisatelji, vedno je namreč lepo in koristno, če kaj slišiš, ko so “mikrofoni ugasnjeni”. Včasih nama niti ne uspe več izreči na glas tistega obveznega “dober dan”, ki ga sicer privoščiš vsakomur, ker se ugledava že med samo predstavitvijo, nasmeh pa le pove, da je nekaj od starega prijateljstva še ostalo. Povezana sva, sicer na drug način, a sva, saj mi Mateja včasih kaj napiše v klepetalnici na gmail pošti, včasih pa se je spomnim sam, ko vidim, da na njenem naslovu elektronske pošte gori zelena lučka, kar pomeni, da ima odprto gmail pošto.
Ni veliko, boste rekli, a nekaj je.
Meni pomenijo ti stiki veliko, pravzaprav zelo veliko, saj sem zadnje čase, ujet, kot sem, v vsakdanje delo in prevažanje po tem malem svetu, v katerem živim, vse bolj odvisen od teh stikov, ki mi pomagajo ohranjati vezi z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo, njihovi odgovori pa pričajo o tem, da tudi sam njim pomenim več kot le naključnega znanca. In mi je lansko leto, tam nekje pred poletjem, Mateja napisala, da bere čudovito knjigo, še to je dodala, da že dolgo ni brala tako dobre knjige, in mi je seveda pripročila v branje roman Zgodba o ljubezni in temnini Amosa Oza. Iz njenih napisanih stavkov, ne povedi, stavkov, vsaj jaz današnjim povedim še vedno pravim stavek, ker sem se pač tako naučil v šoli še pred reformo, ki je v slovenski jezik uvedla povedi, je kar sijalo veselje, pravo navdušenje.
Seveda sem knjigo prinesel domov, jo položil na skrinjo ob vhodu v dnevni prostor, kjer po navadi sveže izdane knjige pri nas doma čakajo na branje. Vsaka knjiga ima svojo usodo, so pravili stari, modri Latinci. Včasih se zgodi, da s kupa knjig na skrinji nekatere izginejo in se pojavijo drugje šele čez čas; med pogovorom ob koncu tedna med kosilom ali večerjo izvem, da je “ta in ta knjiga super”, včasih pa se mi zgodi, da sem prisiljen kup novo izdanih knjig zaradi višje sile preložiti drugam, in takrat je knjige težje najti. Po navadi namreč knjige dam “na točno določeno mesto”, seveda z namenom, da jih bom “tam zagotovo videl in našel, ko bo primeren čas”, a jih po navadi prav zaradi tega, ker sem jih tja položil, dolgo ne najdem, če jih sploh. Ker so me doma že siti, ko na glas iščem kako knjigo, bolj samemu sebi kot drugim brundam na glas: “Ma, kam sem dal tiste knjige? To je nekaj nemogočega… ”
Če se me kdo od domačih le usmili in me vpraša, katere knjige iščem, povem naslov ali avtorja, včasih opišem barvo platnic ali navedem založbo in poredko se zgodi, da knjigo le najdemo s skupnimi močmi, sicer pa sem ob takih priložnostih navadno predmet mukotrpnega in pritlehnega, vsaj z mojega zornega kota!, poduka, “kako tako ne gre več naprej, ker bi morali že enkrat to s knjigami urediti, ne da se namreč več živeti v tem neredu, knjige so namreč povsod, celo na stopnicah jih najdem!, pa naj gre še za tako dobre knjige, enostavno se ne da več, saj to ni normalno”!
Nikoli ne odgovorim več: “Kdo pa je rekel, da bi moralo biti normalno”? Leta poleg starosti, ki je že sama po sebi bolezen, prinašajo namreč tudi modrost. Dosegel sem vsaj to, da mi nihče (več) ne reče, da je knjig preveč, le znanstvenica v naši hiši po navadi strokovno pove, da na policah pač stoji omejeno število knjig: “Knjige pa prihajajo in prihajajo in tega problema ne boš rešil, če se že enkrat ne odločiš in daš vsaj nekaj stotin knjig stran”! Po navadi odgovorim, da mi je že mama ob takih stiskah preprosto po vipavsko znala povedati, da pač “tam, kjer je Šturc, ne more biti tudi Ajdovc”, a mi tišina in vzdih tistih, ki so obsojeni na neuspeh z lepimi manirami, grožnje pri meni itak ne dosežejo ničesar!, povesta dovolj.
Ko pa po dolgem pospravljanju zmagoslavno, občasno se tudi to zgodi, spet zagledam, kakšne barve je zgornja površina skrinje ob vratih, napovem vsem doma, “da bo odslej tako čisto in urejeno ob vhodu”, me nihče več ne jemlje resno. Ko se jezim, ker mi nihče ne sledi, mi suho povedo, da sem “to že stokrat napovedal, a je na skrinji vseeno vedno nekaj deset novih knjig in je zato skrinja neuporabna, ker se je ne more odpirati”.
Mimogrede, romana Zgodba o ljubezni in temnini dolge mesece nisem našel zato, ker sem pozabil, da sem ga dal v posebno torbo v pritljažnik avtomobila, kjer hranim knjige za branje med čakanjem…
Ko sem ga, čisto po naključju seveda, le našel, sem ga z veseljem prebral.
Jurij Paljk
“Tokrat, zgodaj zvečer, ulice niso bile več tako prazne, ker je dež malo pojenjal, in mati zdaj ni brezciljno tavala okrog, temveč je krenila do vogla Dizengovofe ulice in Drevoreda Judovske nacionalne fundacije in od tod po Dizengofovi,...
