Kaj sploh počnem tukaj? (167)

Seveda sem in tudi sedaj rad priznam, da nimam veliko prijateljev v klasičnem pomenu besede, v smislu, da mi je ostal samo še en prijatelj, s katerim se srečujem tudi na družinski ravni in še z njim premalokrat, saj Davorin stanuje v Miljah, jaz pa pri Ogleju, vmes je več kot dobra ura vožnje, kar doda svoje. Z Davorinom prijateljujeva vse od študentskih let, zvesta sva si bila v dobrem in slabem, a vendar bi lahko tudi pošteno priznal, da gre za neko prijateljstvo, ki presega kanone, ki jih postavljajo za pravo prijateljstvo, saj se, recimo, z družinama skorajda ne srečujeva več, čas in obveznosti so naredili svoje, razdalja pa tudi. Pa vseeno napišem, da sva prijatelja, tudi zato lahko, ker sva še sposobna globljih razhajanj, ki ne kvarijo najinega prijateljskega odnosa, kot si tudi ne pripovedujeva več pravljic o tem, “kako se bomo tega in tega srečali”, ker oba veva, da se pač ne bomo, vedno namreč pride kaj vmes in se teh srečanj enostavno ne da izvesti.
Pa vendar bi rad razložil, kaj je zame beseda prijatelj, saj se danes uporablja na različne načine, kot se pač danes vse besede rabijo na različne načine, in velikokrat gre tudi za zgrešene besede, saj življenje o tem, kar je za njimi, govori drugače. Z besedo prijatelj sam največkrat označim človeka, ki ga rad srečujem, se z njim rad zaustavljam v pogovoru, imam do njega naklonjen odnos, da, pravzaprav je to človek, s katerim je lepo pokramljati, se včasih najti in reči nekaj lepih besed, je pa to obenem človek, za katerega nekje v sebi globoko čutiš, da se nanj lahko zaneseš in se on nate lahko zanese.
Seveda je v današnji razkrojeni družbi izjemno težko sklepati nova prijateljstva, saj se prijateljstva res krepijo, a se lahko tudi ohladijo, prijateljske vezi se raztrgajo in za to je lahko kriv eden od obeh prijateljev, oba ali pa čisto nekaj tretjega. Pa saj vemo, kako je s tem.
Mislim, da sem v tej rubriki že velikokrat, sicer res obrobno, a sem, zapisal, da sam toplo priporočam v branje knjigo slovitega ameriškega avtorja Daleja Carnegieja (na sliki), ki je v svojo izjemno uspešno knjigo – priročnik Kako si pridobiš prijatelje sicer res malce protestantsko utilitaristično tudi zapisal, “da vsako debato dobiš tako, da se ji izogneš”, a je s svojim preprostim slogom in jasnimi napotki, kako se je treba obnašati v družbi, le postavil temelje več kot dostojnega in sprejemljivega obnašanja v javnosti, in je vsakomur od nas, ki smo ga v rani mladosti po nasvetu starejših pazljivo prebrali, tudi veliko, zares veliko pomagal. Knjiga je tudi na Slovenskem imela velik uspeh, saj jo imamo v prevodu različnih avtorjev na razpolago že od leta 1943. Tudi danes, ko je na Slovenskem sicer na razpolago prava gora sodobnih priročnikov o obnašanju, bontonu, sporazumevanju, sodobni komunikaciji, uspešnem javnem nastopanju in še in še, sem mnenja, da je to knjiga, ki jo velja dati mlademu človeku v roke, saj mu lahko pomaga, da v družbi in javnem nastopanju ne dela grobih napak, kot mu tudi lahko pomaga, da postane iskreno bolj komunikativen in družaben.
Ljudje smo si različni, in to je ena najlepših stvari v življenju, saj je res, kar so pravili stari Latinci s svojim pregovorom, da nas “različne stvari veselijo in razveseljujejo”. Sam sem vesel, zares vesel vseh tistih ljudi, znancev in prijateljev in novih obrazov, s katerimi mi uspe navezati tak stik, za katerega sam pri sebi vem, da je prijateljski, čeprav za vse te ljudi ne morem reči, da so moji prijatelji v klasičnem smislu, ker je le-teh, pravih, resničnih prijateljev, kot vsi dobro vemo, izjemno malo.
Ko izgubiš dragocenega prijatelja, je hudo, zelo hudo, počutiš se osamljenega, prijatelj ti manjka na vsakem koraku, kot meni manjka prijatelj Andrej Malnič dobesedno vsak dan in nemalokrat se mi zgodi, da na Travniku v Gorici, kjer sta naše uredništvo in naš bar, v katerega hodimo dnevno vsaj dvakrat na kavo, zagledam moškega na kolesu, ki je podoben našemu Andreju, in se mi v mislih zavrti film, kako je Andrej prislonil kolo na zid ob Katoliški knjigarni in stopil čez cesto s svojim prešernim nasmehom: “Kej j' zdej”? Vipavščino je kot rojen Goričan rabil samo takrat, ko me je podražil, vedno je pogovor končal s tistim svojim značilnim “Sevejde”!, da mi je vedno dal vedeti, kako ve, od kod sem doma. Ironijo sva cenila oba, prerana smrt prijatelja je zarezala globoko vame in v našo malo družbo, ki se dnevno zbira v našem baru pri Aleksandri; prav ona mi je pred dnevi tiho rekla: “Napravi mi uslugo, Jurij, ne govori več o Andreju za nekaj časa, preveč me še boli njegova smrt”! Ko sem nagajivo dodal, da najbrž tudi zato, ker je pil nemogočo dolgo črno kavo, je Aleksandra samo rekla: “Ma, bejži, bejži”!
Prijatelju Alešu Bergerju sem ob izidu njegove lepe knjige Omara v kleti v osebnem pogovoru na enem najinih (pre) redkih srečanj v Solkanu iskreno dejal, da je napisal svoje spomine na pretekle čase izjemno gentlemansko, niti ene same grde in nelepe besede o svojih sodobnikih, niti ene same sence o krogu kulturnikov v Ljubljani ni v njegovi knjigi, kar sem iskreno cenil, prav užival sem v branju, tudi zato, ker je tudi takrat, ko je pisal o nečednih dejanjih, izpustil vsa imena, povedal je sicer greh, grešnika pa pustil, naj se sam skesa in spove, če se kdaj seveda bo.
In mi je Aleš povedal s svojim očarljivim baritonom, kako je sam pred leti vprašal nekega velikega slovenskega kulturnika, potem ko je prebral njegovo knjigo, zakaj ni ničesar napisal o nekem njegovem sodobniku, ko pa sta se vendar že zaradi njegovega dela veliko družila. Veliki slovenski mož, čigar knjigo sem kasneje tudi sam prebral, mu je dal naslednji odgovor, ki mi je bil zares v poduk, kot bi lahko bil vsem nam, ki živimo javno življenje v družbi: “Veste, o njem bi pa zelo težko napisal kaj lepega”! In je bilo dovolj. Vem, da mi je v Solkanu pod latnikom, kjer sva z Alešem sedela pri kavi, ušel eden mojih vzklikov, ki sem se ga naučil od mladih: “Car”!
Neka tržaška gospa me je pred dnevi prijazno vprašala, zakaj nisem v svoji rubriki še napisal, da toplo priporočam v branje roman Marka Sosiča Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, ker “sva vendarle prijatelja”!
Na moje vprašanje, kako ve, da sva z Markom prijatelja, je smeje odvrnila: “Pa saj se od daleč vidi, ko vaju na kaki prireditvi vidim, kako tičita glavi skupaj”!
Knjigo priporočam v branje, seveda, a ne zato, ker sva z Markom prijatelja, ampak zato, ker je to roman, ki bi ga v Sloveniji morali nagraditi letos z nagrado Kresnik, saj si jo je Marko Sosič s svojim pisanjem več kot le zaslužil! A je niso. Žal. Žal zato, ker je to še ena zamujena priložnost, da bi v osrednji Sloveniji enkrat že za vedno zapustili zmotno kulturno politiko “kupčkanja”.
Prav ima namreč najin skupni prijatelj Aleš Berger, ki pravi, da “je Marko tokrat zares napisal odličen roman, ki odpira nenehno nove labirinte in padaš pri branju iz enega v drugega”!
Meni je pa všeč Markovo pisanje tudi zato, ker si ga pri pisanju nikakor ne predstavljam za računalnikom, ampak s filmsko kamero v roki.
Če boste pomislili na to, ko boste brali Markovo odlično pisanje, boste še bolj uživali, verjemite!

Jurij Paljk

Veliko ljudi me je vprašalo, kako to, da z naklonjenostjo pišem o določenih pisateljih, da rad uporabljam besedo prijatelj, in mi v svoji opazki tudi izrazilo nejevero, da bi imel toliko prijateljev.

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (480)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (468)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Na stopnicah (135)

Na stopnicah

Na stopnicah (135)

04.05.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme