Kaj sploh počnem tukaj? (166)
Ob eni takih pretresljivih novic, ki te v trenutku prizemljijo in postavijo pred temeljno vprašanje o lastnem bivanju, mi je sredi avgusta prijatelj in tržaški kolega Igor Gregori dejal, da je vredno imeti v Novem glasu mojo rubriko že zaradi njenega posrečenega naslova, tudi sam je namreč obmolknil, ko je izvedel za eno od smrti, ki so nas vse pobliže prizadele. Pridejo obdobja, ko se ti zazdi, da vse okrog tebe umira, odhaja v večnost in nisi še utegnil končati z žalovanjem za eno drago osebo, ko se pojavi nova rana, ki odpre staro in doda na novo še tisto sol življenja, ki še kako peče, ko pa preneha skeleti, ostane zamolkla bolečina, s katero se moraš naučiti živeti.
Ni res, da čas ozdravi vse rane, le tam zadaj, globlje in bolj zamolklo bolijo.
Ko sem letos avgusta govoril ob odprtem grobu prijatelja Andreja Malniča v Šempetru, sem napisal govor, ki je bil in je moral biti drugačen kot poslovilne besede na izjemno dobro obiskani žalni seji v občinski stavbi v Novi Gorici. Čeprav nekateri zmotno mislijo, da nam nekaterim besede same stečejo in se zlijejo na papir, ni tako.
Pred smrtjo smo vsi ljudje sami.
Pred smrtjo je umirajoči sam.
Pred smrtjo je tisti, ki je ob umirajočem, nemočen in sam.
In sem zato, ker sem vedel, da bom govoril predvsem Andrejevim prijateljem, ki “nimajo milosti vere”, kot sem pred grobom dejal, šel iskat izjemen cerkveni dokument, Pismo umetnikom, ki ga je leta 1999 napisal blaženi Janez Pavel II., Poljak, slovanska duša, umetnik, ki je znal nagovarjati s prispodobo in jasno mislijo, predvsem pa je nagovarjal tudi tiste, ki niso verni, “nimajo milosti vere”.
Ne vem, če ste kdaj brali to apostolsko pismo Velikega Poljaka, a ga velja prebrati, če ste verni ali pa ne, ker gre sicer res za cerkveni dokument, ki ga malokdo prebere že zato, ker je cerkveni, a gre istočasno tudi za enega tistih esejev o umetnosti, ki se usedejo vate za vedno, če ga le prebereš pozorno. Tekst sem poiskal na spletu. Sicer drobno knjižico v vrhunskem slovenskem prevodu izpod peresa svojega vipavskega profesorja Janeza Zupeta zagotovo imam nekje, a sam Bog ve, kje je založena, očem skrbno skrita.
“Vsaka pristna umetniška intuicija presega tisto, kar zaznavajo čuti, seže pod površino stvarnosti in skuša razložiti njeno skrito skrivnost. Intuicija izvira iz globin človeške duše, kjer se želja dati smisel svojemu življenju, povezuje z bežnim zaznavanjem lepote in skrivnostne enosti stvari. Vsi umetniki doživljajo nepremostljiv prepad med delom svojih rok, naj bo še tako uspešno, in bleščečo popolnostjo lepote, ki jo zrejo v žaru ustvarjenega trenutka: tisto, kar se jim posreči izraziti v svojem slikanju, kiparjenju, ustvarjanju, je samo preblisk sijaja, ki je za hip zažarel pred očmi njihovega duha”, je ena od iskrivih misli o umetnikovem delu izpod peresa tega Velikega Poljaka, ki je sam v mladih letih pisal pesmi in se dejavno ter obetavno udejstvoval v gledališču.
Sam pri sebi sem pomislil, da sem prvič zelo dobro prebral Pismo umetnikom, saj sem ob ponovnem branju našel tisti odlomek, ki sem ga iskal in se glasi takole: “Kljub temu pa je res, da se v modernem času poleg tega krščanskega humanizma, ki še naprej ustvarja pomembna kulturna in umetniška dela, polagoma uveljavlja še neka druga oblika humanizma, za katerega je značilna odsotnost Boga, pogosto pa tudi nasprotovanje Bogu. Takšno ozračje včasih vodi do ločevanja sveta umetnosti od sveta vere, vsaj v tem smislu, da je pri nekaterih umetnikih upadlo zanimanje za sakralne teme”.
Ja, v to pismo sem šel iskat nekaj, s čimer bi lahko nagovoril Andrejeve prijatelje, ki niso verni, a so bili njegovi prijatelji, ob grobu pa sem govoril sicer res kot njegov prijatelj, a tudi kot človek, ki vsak dan znova skuša biti kristjan, in prav Andrej mi je velikokrat v uredništvu na samem poudaril, da je “izjemno težko biti kristjan”.
“Tudi tedaj, ko umetniki raziskujejo najtemnejše globine duše ali najpretresljivejše vidike zla, so v bistvu glasniki vsesplošnega hrepenenja po odrešenju”, je zapisal v Pismu umetnikom Janez Pavel II. in mi dal tudi ključ, da se ob odprtem grobu nisem spraševal, kaj sploh počnem tam, ampak sem Andrejevim prijateljem samo nakazal, naj še sami začutijo nostalgijo, “tisto skrivnostno domotožje po Bogu”, po Lepem, Dobrem, Večnem. Ob odprtem grobu prijatelja Andreja nisem mogel storiti drugega, saj nisem govoril Andreju, ampak vsem nam, ki smo ostali tu in se bomo še naprej spraševali: “Kaj sploh počenjam tukaj”?
Da nekateri takega branja, razmišljanja in pisanja ne marajo in dobesedno nestrpno ne prenašajo, mi je bilo jasno takoj po koncu Andrejevega pogreba, ko me je neki človek, ki velja v akademskem svetu slovenskih univerz za odličnega razumnika in pedagoga, usekal, češ, da “si takega pobožnjakarstva Andrej gotovo ni zaslužil”. Iz njega je govorila pritlehna socialistična vzgoja v z vso protiversko ostjo, ki jo je na Slovenskem imela, saj se je videlo, da niti enostavne stavčne analize ni bil sposoben narediti, o “pobožnjakarstvu in katolicizmu” v mojem pisanju namreč ni bilo nobenega sledu!; njegov besednjak pa je pričal tudi o tem, da po eni strani pokojnega Andreja ni dovolj cenil in ne poznal, sicer takih besed ne bi spregovoril, po drugi strani pa je tudi pokazal na vso lastno duhovno bedo, ki jo žal na univerzi na polno razdaja slovenskim študentom.
Med poletjem sem seveda vseeno pridno jemal knjige v roke, a mi branje ni šlo Bog ve kaj od rok, zato sem raje bral poezijo, naključno seveda in po načelu, da sem s knjižne police jemal tisto, kar je roka sama našla.
Sem pa med dopustom nekega jutra odšel sam 150 kilometrov daleč v Ljubljano na predstavitev treh pesniških zbirk in, resnici na ljubo, samo zato, ker sem hotel takoj in iz prve roke videti, kako je prijatelju Alešu Bergerju uspelo prevesti pesmi slovitega, meni izjemno ljubega francoskega genialnega književnika Raymonda Queneauja, zbirka nosi naslov Po ulicah, izšla je v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Že med samo odlično predstavitvijo treh zbirk v Konzorciju sem odprl Queneaujevo zbirko pesmi in takoj poiskal ter našel pesem z naslovom Spokojnost.
Iskal sem jo zaradi svojega stanja duha, iskal sem jo zato, ker iščemo pesnike, ki znajo povedati vse tisto, česar sami nismo sposobni, a čutimo enako.
Aleš Berger jo je mojstrsko prevedel takole:
Spokojnost
Na trgu 18. junija 1940
nam nihalo postaje Montparnasse
spod ruševin
še naprej kaže čas
teh nekaj dni
In se nisem spraševal več, kaj sploh počnem tam, kot sem tudi vedel, da se je splačalo narediti 150 kilometrov do Ljubljane in prav toliko ponovno do doma. (na sliki: Boris Blažko, Andrej Malnič, risba)
Jurij Paljk
Letošnje poletje mi je minilo predvsem v znamenju odhodov v večnost, kot sam imenujem smrti, predvsem takih, ki jih nisem pričakoval, in je bilo zato še pa še priložnosti za spraševanje: “Kaj sploh počnem tukaj”?
