Kaj sploh počnem tukaj? (165)

Sicer računalnik odprem že prej, svojega, doma, po navadi že pred šesto uro zjutraj, da vidim, kaj se dogaja v svetu okrog nas, predvsem pa, da pogledam svojo elektronsko pošto in seveda na družbeno omrežje Facebook. Prav po elektronski pošti in po FB-ju namreč dobivam največ sporočil javnega in zasebnega značaja. Tudi največ sodelavcev tako komunicira z mano, da ne govorim o znancih in prijateljih, mimogrede: prav te dni sem prejel na svoj elektronski poštni naslov ves zbornik, ki nam ga je le uspelo v prijateljskem krogu dokončati in je namenjen nepozabnemu profesorju, duhovniku Otmarju Črnilogarju, česar sem izjemno vesel, tudi zato, ker sem prav po elektronski pošti nagovoril našega pisatelja, akademika Alojza Rebulo, da je še on prispeval svoj zapis o prijatelju, s katerim sta prevajala svetega Pavla, ko sta bila med izbranimi prevajalci knjige vseh knjig, Svetega pisma.
Pošteno povem, da sem bil v sredo neprijetno presenečen, ko sem po osmi uri na svojem elektronskem naslovu prejel vabilo na tiskovno konferenco v Ljubljano, na tisto tiskovno konferenco, o kateri se te dni največ govori na Slovenskem, saj sta na njej ponudila svoj odstop ljubljanski in mariborski nadškof. Oblečen sem bil športno, pravzaprav poletno, hvala Bogu, da sem v avtomobilu imel suknjič, za vsak slučaj seveda, čeprav je teh slučajev ogromno, in zato suknjič tudi redno imam!, in seveda rezervno belo srajco, zato sem lahko takoj odšel na pot.
Nisem šel z lahkim srcem, ker sem pričakoval napovedano, o čemer je sicer isti dan že bil pisal tudi slovenski časnik, ki po navadi zajedljivo ter privoščljivo piše o slovenski Cerkvi, kar mi ni všeč, še posebej me moti to pisanje zato, ker po navadi napoveduje dogodke, za katere bi sicer sam moral vedeti, ker sem odgovorni urednik katoliškega tednika, a mi jih nihče ne (na) pove, kar je, milo rečeno, nedostojno.
Avtomobil sem parkiral v garažni hiši, spil kavo v nekem brezimnem baru blizu ljubljanske tržnice in se ponovno vprašal, zakaj v Ljubljani in nasploh na Slovenskem “kapučin”, ki je narejen z istim, italijanskim, strojem in z isto, italijansko, kavo, ni tako dober, kot je v Italiji, kjer živim. To je eno od tistih vprašanj, kateremu najbrž ne bom nikdar prišel do dna; sicer to ni bistveno, vem, ampak včasih sem se sredi Ljubljane ob pitju kave nemogočega okusa vseeno spraševal, kaj sploh počnem tam, in tudi to, kaj mi je, da še vedno vztrajam in naročam “macchiato”, čeprav vem, da bom na mizo dobil kavo, ki mi vedno znova zadiši po… socialističnih časih, ja, po časih, po katerih se nekaterim danes tako silno toži, da je to postalo že neznosno, če že ni (ne) razumljivo, kot me to vztrajno nekateri prepričujejo.
Nikdar najbrž še nisem bil na tako dobro obiskani tiskovni konferenci v slovenski metropoli, bežen pogled okrog sebe je bil dovolj, da sem se v hipu zavedel, da sem že v poznih srednjih letih: povsod same mladenke in mladeniči, vsi z vrhunskimi fotoaparati, digitalnimi rekorderji, super kamerami vseh sort, računalniki, tablicami, pametnimi telefoni, en sam digitalni svet je bil tam, ena sama neposredna povezanost s svetom in ena sama… žalost nas je bila.
In niti nima smisla izgubljati besed o tem, da se v svetu nenehne povezanosti ne znajdem več, čeprav sem tu, kjer živim, večkrat žrtev privoščljivega posmeha tistih, ki mislijo, da “nenehno visim na internetu”. In sem vesel, da svoje zadnje pridobitve, pametnega telefona, s katerim ne najdem skupnega jezika in ga najbrž tudi nikdar ne bom, včasih me zares prime, da bi ga zabrisal v zid!, nisem potegnil iz žepa, ker bi deloval smešno, niti ne “deplasirano”, ampak samo smešno. In že veliki Dostojevski mi je povedal, da ni nič bolj nespoštovanja vrednega na tem ljubem svetu, kot je to smešen človek v družbi.
Lepo dekle ob meni me je vikalo, ko pa je izvedelo, da sem iz zamejstva, po govorici seveda, nič ni namreč zame lepšega, kot v Ljubljani sproščeno spregovoriti s kom v vipavskem narečju!, se mi je prikupno nasmehnilo in me takoj vprašalo, ali imam morda številko nekega duhovnika, ki ga je danes polno slovensko časopisje, seveda sem jo imel, v starem mobilnem telefonu seveda, v pametnem ne še!, potegnil sem ga iz žepa in mirno prenesel njen pomilovalni pogled, dal sem ji telefonsko številko s prošnjo, naj pove gospodu, da sem ji jo dal jaz, zaradi korektnosti, sem proseče dodal, zvečer sem seveda preveril, če je povedala, izvedel, da ni povedala, da sem ji jo dal jaz, in spet dobil eno lekcijo o tem, kako se časi spreminjajo in so dobre navade pravzaprav danes redka ptica, ja, “avis rara”, kot so rekli Latinci. In niti dejstvo, da sem se grenko nasmehnil sam sebi in pomislil, da se ne bi smel čuditi več ničemur in nikomur, ko pa na Slovenskem skorajda ni več resnega poučevanja latinščine v šolah, mi ni moglo odgnati misli, da sem že prestar za te zadeve, da sem zares postal dinozaver, kot mi je pred kratkim prisrčno nekdo povedal, ko me je videl, da se ne znajdem s pametnim telefonom, ko sem, nesrečnež, vlekel očala iz notranjega žepa, da bi videl, kako se odgovori na telefonski klic z napravo, za katero mi vsi govorijo, “da se brez nje enostavno ne da več”!
Če izpustim oklepaj, zaradi katerega sem bil deležen ostrih kritik in prav tako javnega odobravanja, ker sem v Studiu ob sedemnajstih isti dan pač iskreno povedal, kar kot človek, ki skuša biti kristjan vsak dan znova, se zaveda, da je grešnik, a vseeno vedno znova skuša biti kristjan, nekaj iskrenih misli o svojem pogledu na sedanje stanje v slovenski Cerkvi, je bil obisk Ljubljane izjemno lep.
Imel sem namreč skoraj dve uri časa zase in sem v neznosni celinski vročini hodil po razbeljenih ljubljanskih ulicah od prvega antikvariata do drugega, hvala Bogu so v mestnem središču slovenske metropole kar precej na kupu. To so tisti dragoceni trenutki v življenju, ko se ne sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, in tudi v Ljubljani je tokrat bilo tako, prav ob stolnici sem v bukvarni starih knjig spet našel sebe, vljudna prodajalka me je po pozdravu pustila samega, da sem se napasel, končno me je pa le vprašala, ali kaj posebnega iščem. Nisem.
Sem pa vztrajal naprej med knjigami, ko je prišel mimo miren starejši zakonski par in lastnik antikvariata je kar zastrigel z ušesi, ko sva se s pesnikom Tomažem Šalamunom obzirno, a prijazno pozdravila, prodajalki je glasno naročil, naj mi da deset odstotkov popusta, če bom kako knjigo le kupil, in vzel ga je vroč popoldan.
Z gospo sva se razgovorila in vesel sem bil, da je imela lastno mnenje o književnosti, tako, ki ga imajo samo tisti, ki veliko berejo. Kupil sem knjigo svojega ljubega Pavleta Zidarja, pravzaprav njegovo berilo, ki ga je uredil Matjaž Kmecl pred veliko leti in nosi krasen naslov: Rad imam polno, zato mi dobro de', nakup sem opremil z utrujenim: “Ma se mi zdi, da jo že imam doma, a jo vzamem vseeno”! Nasmejana gospa mi je pomagala, da sem našel še eno knjigo slovite Patricie Highsmith, ki sem jo vzel samo zaradi prijatelja Marka Sosiča, saj me je on pred veliko leti nagovoril, da sem jo začel brati.
“Nekaj bo, ne, dopust bom imel”, sem se poslovil z nasmehom.
“Oh, gospod, jaz pa med dopustom zares ne berem, med dopustom pa čisto nič ne berem”, je odvrnila gospa.
“Ma, kaj pa delate na morju ves dan”?
“Počivam”, je rekla.
In jaz pri vratih: “In gledate morje, ne? Morje ve, morje zna”.
Najbrž me ni slišala.

Jurij Paljk

Minuli teden sem prišel v uredništvo kot po navadi za osmo zjutraj in po obvezni kavi v baru Pace, kjer nas vsak dan Aleksandra razvaja z odlično kavo, odprl računalnik.

Preberi tudi

Jezikovnica (182)

Jezikovnica

Jezikovnica (182)

10.06.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (36)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (484)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (31)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme