Kaj sploh počnem tukaj? (164)

… da sem priznal, da preberem vsako poletje kako dobro kriminalko kako detektivko, kak triler, kako knjigo torej, ki (zmotno) velja za lažje, poletno branje. V bistvu pa prijaznemu Jerneju, ki me je spraševal po mojem poletnem branju za Radio Trst A, nisem mogel še povedati, kaj bom zares prebral v dnevih poletnega dopusta, ker tega še sam ne vem. Že nekajkrat sem šel v knjigarno in se sprehodil med novostmi, a me nobena nova kriminalka ni prepričala, morda tudi zato ne, ker avtorjev ne poznam.
Zadnje čase so v modi nordijski avtorji, pa naj gre za Švede, Norvežane, Dance, Fince ali druge, priznam, da znajo pisati odlične knjige, pravi mojstri so v svojem žanru, a me tudi nekdanja švedska ministrica za pravosodje, ki je danes uspešna avtorica bestselerjev, ni prepričala in zato ne morem pisati o knjigah, ki jih ne kupujem in jih ne berem. Kot pozoren bralec moje rubrike Kaj sploh počnem tukaj? me je Jernej Šček, ki čez poletje vodi kontaktno oddajo na Radiu Trst A, vprašal, katere knjige bi priporočil v branje, in sem zato povedal nekaj naslovov in avtorjev, ki so me najbolj zaznamovali zadnja leta, med njimi sem še posebej izpostavil ime ameriškega pisatelja, ki je te dni slavil svoj 80. rojstni dan, kot sem tudi povedal, da bi bil vesel, če bi Cormac McCarthy prejel Nobelovo nagrado za književnost, čeprav o tem sam močno dvomim, saj ne verjamem, da bi zame naravnost neverjetno dobra Trilogija meje (Trilogia della frontiera, Border Trilogy) lahko prepričala komisijo Nobelove nagrade, tudi zato ne, ker ljudje, ki jo sestavljajo, ne živijo na meji, kot živi po dolgem vandranju po svetu ameriški pisec, ki se je leta 1976 za stalno naselil na ameriško – mehiški meji v mestu El Paso. Pa bom tudi iskreno povedal, da je Cormac McCarthy postal znan predvsem zaradi odličnega filma, ki je bil posnet po njegovem izjemnem, a nevsakdanjem trilerju Ni dežela za starce. Brata režiserja Coen sta posnela film, ki je mejnik v žanru filmskih trilerjev, tudi zaradi neverjetno dobre igre igralcev v njem, podčrtal bi predvsem Tommyja Lee Jonesa (na sliki) ter nenadkriljivega Javierja Bardema v vlogi na prav poseben način norega morilca s svojo logiko in s svojimi pravili. Glavno sporočilo knjige in filma je v stanju duha šerifa, ki je tik pred upokojitvijo postavljen pred nerešljivo uganko skrivnostnih umorov. Šerif že takoj v začetku knjige in filma spozna, da ima opravka z izjemno nevarnim morilcem, kateremu navadni smrtniki ne bodo kos, najbrž tudi sam ne, a skuša opraviti svoje delo, kot se spodobi. Na kraj dogodkov in vedno novih smrti pride vedno malce prepozno, njegovih svaril nihče ne jemlje resno in zato stvari tečejo tako, kot pač tečejo. Vsak večer se šerif vrača k svoji ženi na dom ob puščavi, meji in ji govori, ona ga prijazno posluša, skoraj nikoli ne reče ničesar, on pa razpreda svoje misli, se sprašuje, kaj sploh počne tam, in glavno sporočilo knjige je v kratkem, lapidarnem stavku, ki najlepše označi družbo, v kateri se ostareli, pošteni šerif nenadno znajde, a se ne prepoznava več: “Ne moreš v vojno brez Boga”! Bralec pa se bo zdrznil drugje, kjer stoji v ustih enega od izgubljencev v naši družbi zapisano: “Nobenega Boga ni in mi smo njegovi preroki”.
Samotni večeri in pomena, iskanja polni monologi šerifa z ženo, privedejo ostarelega, nevsiljivo modrega služabnika pravice do tega, da si sam grenko prizna, da to, kjer je njemu dano živeti, ni več dežela za starce, v bistvu pa je to le metafora za njegovo in seveda našo družbo, ki se je tako spremenila, da spreminja tudi vse tiste, ki se sicer nočejo spremeniti, jih potiska v osamo, če že ne v zagrenjenost, ki je je danes okrog nas še pa še, samo videti jo je treba.
“Hudobijo lahko najdeš tudi v zadnjem od vseh bitij, toda, ko je Bog naredil človeka, je moral imeti hudiča zraven sebe”! je spet misel, ki jo Cormac McCarthy položi nekje drugje v svojem klenem, kot puščava suhem, a živem pisanju v usta enemu od “junakov”. Protagonisti, “junaki” vseh romanov, ki jih je doslej napisal Cormac McCarthy, so vsi ljudje, ki se stalno sprašujejo, kaj sploh počno tukaj, a pisatelj to nakaže predvsem s slogom in kratkimi, suhimi, neverjetno prodornimi dialogi, ki so seveda odsev življenja, puščave, meje, družbe, v kateri njegovi “junaki” skušajo preživeti, in je zato neverjetno lepa misel, ki jo eden od njih pove, ko je vprašan, katero je najbolj junaško dejanje, ki ga je bil kdajkoli storil v življenju. V jeklenem ter klenem slogu pisatelja meje stoji to tako zapisano: “Moški je izpljunil nekaj katarja in krvi na cesto. To, da sem danes zjutraj vstal, je rekel”.
V tem odgovoru je na umetniški način zajeto vse bivanjsko pomembno, kar je za človeka sploh pomembno, če se zares iskreno sprašuje, kaj sploh počne tu in zdaj.
Seveda prijaznemu Jerneju in poslušalcem Radia Trst A nisem rekel, da je branje Cormaca McCarthya lahko ter prijetno branje, ker to ni, kot to ni tudi branje Dostojevskega, pa čeprav večkrat nagovarjajo bralce s to lažnjivo obljubo, češ da je pisanje velikih mojstrov peresa navdušujoče lepo, razbremenilno, za prosti čas in za zabavo.
O, ne, Cormac McCarthy je zahteven, izjemno zahteven pisatelj, včasih tudi temačno zagoneten, a njegov odgovor nekemu kolegu, ki ga je spraševal, zakaj nihče ne posname filma po njegovi Trilogiji meje,
se je glasil: “Zato, ker danes režiserji zvečine nimajo dovolj poguma in niso sposobni narediti iz tega dobrega filma. Ko pa se bo našel odličen režiser, bo tudi iz teh romanov nastal film, ki bo enakovreden mojim romanom”.
Najbrž lahko rečem, da si bom letos, če bom seveda zmogel, čez poletje privoščil še zadnji McCarthyjev roman, ki ga nisem prebral in velja pri nekaterih kritikih za njegovo temeljno delo, naslov je kratek: Suttree. Diagonalno sem roman sicer že bral, a rad bi si ga privoščil v “enem šusu”, rad bi ga prebral v dveh dneh, ne da bi me pri tem karkoli motilo, ker je tako branje zares oddih.
Vsem tistim, ki me ne razumejo in mi tudi povedo, da včasih pišem o preveč zahtevnih temah in žalostnih rečeh, rad odgovarjam, da je sicer res, da sem melanholične narave, v notranjosti zato zelo osamljen in sam, a je prav tako res, da vem, da je življenje eno samo, edino in edinstveno in je zato imel prav Bruce Chatwin, svetovni popotnik in pisatelj, čigar naslov imenitne knjige o nemiru življenja, ki te edino vleče naprej, da ga živiš in skušaš osmisliti vedno znova, sem vzel za svojo rubriko.
In kaj je lepšega, kot si včasih priznati, da je junaško dejanje že to, da vstaneš, vsak dan znova vstaneš in začneš znova?

Ko so me pred dnevi vprašali, katere knjige bom prebral to poletje, sem se neposrednemu odgovoru pravzaprav izognil tako,...

Preberi tudi

Na stopnicah (131)

Na stopnicah

Na stopnicah (131)

06.04.2024
Na stopnicah (128)

Na stopnicah

Na stopnicah (128)

16.03.2024
Jezikovnica (177)

Jezikovnica

Jezikovnica (177)

01.04.2024
Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme