Kaj sploh počnem tukaj? (163)

… sedanji nedostojni politiki na vseh ravneh, pa naj gre za Italijo, v kateri živim, za Evropsko unijo ali pa za Slovenijo.
Neka bralka, znana izobraženka, mi je v zasebnem pismu prijazno poočitala, da pristajam tudi sam na tisto pogubno avtocenzuro, ki je je v naših vrstah, še posebej v okviru naše narodne skupnosti v Italiji, odločno preveč; pozna, da me dovolj dobro, je še dodala, in si zato upa zatrditi, da me ta nedostojna politika še kako moti.
Izzvala me je z besedami: “Pa ne, da tudi vi pristajate na zmotno mišljenje, da bodo tako imenovani tehniki, te “tehnične vlade” postali ter postale naši odrešitelji, rešiteljice? Upravljanje javnih zadev, upravljanje občine, pokrajine, dežele, države in posredno Evropske unije je vedno, povsod in samo politično dejanje! Pa saj to veste, ne? In ne recite mi, da je politika to, čemur smo danes vsak dan znova priča! Imate izjemen posluh za šibkejše družbene sloje in za na rob potisnjene ljudi, večkrat ste že v svoji rubriki zapisali, da današnjo družbo, ki ni več skupnost, “odlikuje” predvsem pomanjkanje solidarnosti, ki ste je sami bili deležni v sicer revnejših časih, kot ste tudi velikokrat že zapisali, da vas moti sprenevedanje na vseh ravneh, kar vam rada verjamem, ker to zelo moti tudi mene, posebno še v naših vrstah. Zakaj torej ne napišete, da je to, kar danes imenujejo politika, le nedostojna krinka za vedno nova izžemanja, za vedno nova odrekanja vedno istih, vedno istih ljudi, preprostih ljudi, kot bi jih vi imenovali? Na lastni koži ste doživeli krivice ter zmote komunizma, saj zato ste tudi tu med nami, mar ne?, a sedaj pa tudi vi mečete puško v koruzo, sedaj, ko bi morali taki kot vi na glas povedati, da je to, kar nam ponujajo kot politiko, le nedostojno početje majhnih, zelo majhnih in pokvarjenih ljudi? ”
Ob koncu lepega pisma je bralka dodala še izjemno pikro pripombo na račun naših, slovenskih, javnih upraviteljev in tako imenovanih krovnih organizacij, ki je ne mislim navajati, pa ne zato, ker bi se koga bal, navajen sem že, da jih dobivam po glavi od vsepovsod, še posebej od tistih, ki nikdar v življenju niso ničesar napisali, a zato druge učijo, kako se to počne, temveč zato, ker nima smisla o tem, zares ne, saj je to ena tistih tem pri nas, o katerih se največ govori, a se za to, da bi se kaj spremenilo na boljše, nikdar tudi nič ne stori, kar navsezadnje kaže, da tistim, ki volijo vodstva obeh krovnih organizacij, odgovarja tako stanje, kot je. Ne dajem nobene ocene, nimam recepta in ne nobenega načrta za boljše (so) delovanje, samo pišem, kako stvari stojijo. In navsezadnje, kdo pa sem, da bi lahko dajal nasvete?
V zasebnem pismu sem bralki odgovoril pošteno, kot pošteno in iskreno tudi pišem rubriko in mnenjske zapise v Novem glasu, ki odražajo seveda največkrat moje osebno, a ne samo moje mnenje, saj sem del neke skupnosti, ki sicer po mojem osebnem mnenju skupnost več ni, a ima še neke zdrave elemente prave skupnosti, natrgane, razrahljane, a nekaj jih še je.
Za razliko od nekaterih kolegov, ki v svojem življenju še niti enkrat niso napisali lastnega mnenja, še niti enkrat niso napisali lastnega stališča, še niti enkrat nobenega stališča niso zavzeli tako, da bi za njim stali s svojo osebnostjo in svojim življenjem, ampak v zameno pišejo le golo in največkrat dolgočasno kroniko in “obnovice vseh sort”, ali pa, kar je še veliko slabše, se vedno zatekajo pri svojem pisanju za sicer visokodoneče, a porazno neobvezujoče besede velikih ljudi, pa naj gre za papeža ali kakega politika, misleca, pisatelja, sam jemljem svoj poklic drugače, nenazadnje sem plačan zato, da izrazim tudi svoje mnenje, da dam svojo pisano besedo tudi tistim, ki je nimajo in se zato kasneje v mojih besedah prepoznavajo, ali pa ob njih vsaj razmislijo o sebi in tudi izrazijo svoje nestrinjanje, če se jim to zdi potrebno. Nobenega nepotrebnega (samo) hvalisanja ni v tem, ampak preprosto dejstvo, ki je na očeh vseh, ki spremljajo moje in drugih pisanje.
Tudi nobenih ocen ne dajem o kolegih, ker se sami ocenjujejo najlepše, kot se seveda vedno znova tudi jaz, s svojim pisanjem namreč.
Zase pa lahko le povem, da ne cenim nikogar, ki ni nikdar, zares nikdar niti enega samega lastnega mnenja napisal, ampak se je vedno šel tistega pogubnega novinarčka, o katerem je že sloviti Karl Kraus rekel, da nima lastnega mnenja že zato, ker je novinar….
Minulo soboto me je poklical dr. Primož Krečič, našel me je sredi prebiranja Trilogije o meji ameriškega pisca, čigar literarno delo je vse prej kot lahko branje, saj Cormac Mc Carthy piše zgoščeno, trdo, zahtevno prozo, a sem sam globoko prepričan, da bi ga danes vsakdo, ki skuša razumeti samega sebe in družbo, moral (pre) brati. Iskal sem nek odlomek, ki ga seveda nisem našel, sem se pa zato ustavil pri drugih, trilogijo sem že prebral, a se vedno znova vračam k njej. Kot duhovnik, teolog, predavatelj na teološki fakulteti in seveda kot vipavski kolega in prijatelj me je Primož poklical zato, ker je prebral v prejšnji številki Novega glasa, ko sem zapisal, da Slovenci in slovenski verniki ne moremo pričakovati, da bomo vedno imeli svoje mesto v goriški nadškofiji in med bogoslužjem slovenščino v oglejski baziliki, če pa se ne udeležujemo pomembnih prireditev in maš v Ogleju, pisal sem namreč o porazni odsotnosti Slovencev v Ogleju na praznik zavetnikov goriške nadškofije in dežele Furlanije Julijske krajine. Primož mi je čestital, ker sem to napisal, kot je sam tudi povedal, zakaj ga v Oglej ni bilo, bil je več kot upravičeno odsoten, a mu je vseeno bilo žal, da ni mogel priti v Oglej, da bi poslušal enega najbolj modrih mož italijanske Cerkve, kar kardinal Dionigi Tettamanzi gotovo je.
“Tako je treba pisati! Saj vem, da jih boš dobil po glavi, a tako je treba pisati, možato! ” je še dodal in me povprašal, če sem že dobil kako kritiko, odvrnil sem, da ja, a za druge zadeve in spomnila sva se najinega profesorja Otmarja Črnilogarja, ki naju je bil učil, kako je v življenju treba biti mož: “Tak mož, ki stoji za svojimi besedami! ”
In se vračam k bralki, ki me prosi, naj vendar napišem, da to, kar doživljamo danes na lastni koži, ni sad politike, ampak “je delo spletkarjev in politikantov najnižje vrste”, kot se je sama izrazila.
To, kar imamo danes, ni politika, to vemo vsi, vsaj upam, da vemo, to je daleč od vsake demokracije, to je izvajanje nekih ukazov z vrha. Kje je ta vrh, pa najbrž nihče niti pravzaprav ne ve, je pa nekje med stihijo globaliziranega trga brez etičnih korektur, pridobitniško svetovno financo, oderuško požrešnostjo bančnikov in nesposobnostjo politike ter, dodajam jaz, odsotnostjo Boga, ki seveda na takem mestu niti imenovan ne more biti; gotovo pa ta vrh ne poteka v tesno zaprtih dvoranah, kjer se v Bruslju zbirajo in cele noči debatirajo najvidnejši politični predstavniki Evropske unije, ki pridejo nato domov kot pretepeni kužki in izvajajo tisto, kar so jim naročili. Seveda so posledice naročenih izvajanj še kako dobro vidne le na naši koži.
Grozno sem napisal, ne?
Sem nemogoč, ne?
Niti ne.
Zares ne.
Če mislite, da sem nemogoč, nedostojen in grozen, gotovo niste brali Mc Carthyjeve Trilogije o meji, v kateri je otipljivo krvav opis boja volkulje s krvoločnimi psi. Tako kruto, obenem pa preprosto, a izjemno slikovito je napisan, da se ga vedno spomnim, ko gledam na sedanjo politiko in na borzo.
Le tihe, potuhnjene volkulje še ni, ki bi pregrizla vrat krvoločnim psom, take še ni, kot je v McCarthyjevi knjigi, ki je ena najlepših prispodob našega življenja – na meji.

(na sliki: doprsni kip prof. Otmarja Črnilogarja v Podragi pri Ajdovščini)

Nekateri prijazni bralci so me opozorili, da v svoji rubirki Kaj sploh počnem tukaj? premalo pišem o...

Preberi tudi

Na stopnicah (129)

Na stopnicah

Na stopnicah (129)

23.03.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (35)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Na stopnicah (142)

Na stopnicah

Na stopnicah (142)

22.06.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (40)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme