Kaj sploh počnem tukaj? (162)

 Najprej zato, ker praznik pade na 12. julija, ko je poletje po navadi na višku in je v dvorani v popoldanskem času skoraj vedno neznosno vroče, po navadi pa vsi, ki tja prihajamo, sam zahajam v Oglej na ta dan že najmanj 20 let, pridemo urejeni, oblečeni tako, kot se za velike dogodke spodobi, moški imamo zato vedno suknjiče in nam je zaradi tega vsem neznosno vroče, tudi zaradi vlage, ki še kako pogojuje življenje v Furlanski nižini, kjer tudi sicer živim. Drugič pa zato, ker sem v tisti lepi dvorani, ki govori o drugih časih, saj bi zato, da bi danes bila sodobna, potrebovala korenito prenovo, poslušal že veliko takih predavanj in predstavitev knjig, med katerimi sem se zelo, zelo dolgočasil, pa četudi so ugledni možje govorili o pomembnih rečeh. Velikokrat sem imel pri poslušanju takih predavanj tisti neprijetni občutek, ki se ga ne moreš znebiti, ker se ti kar naenkrat zazdi, da prisostvuješ obupnemu leporečju, za katerim ni vsebine. Že itak ne prenašam praznih floskul polnega baročnega ali pa naravnost rokokojevsko obarvanega govorjenja, še manj pa zares odvečno govorjenje v jeziku, ki ga nihče, niti tisti ne, ki ga govori, ne razume, gotovo pa govorec za svojimi izrečenimi besedami ne stoji z dejanji in ne z lastno držo. Tako prazno govorjenje pride najbolj do izraza in je najbolj očitno takrat, ko se govori o svetih rečeh, o stvareh, o katerih bi se smelo in lahko govorilo le takrat, ko se jih pozna, se v izrečene besede zares verjame in se za vsemi izrečenimi besedami stoji z lastnim življenjem. Tu mislim predvsem na govorjenje o Bogu, o veselem sporočilu evangelija, o zadnjih, temeljnih vprašanjih in rečeh, o vsem tistem torej, kar bi nas moralo osmišljati, bi nam moralo odpirati vrata v Nepoznano in v Večno. Kako porazno je poslušati včasih ljudi, ki govorijo o svetih rečeh tako, da jih znižajo na raven oguljenega, praznega frazarjenja, ali, še slabše, ko govorijo o Bogu z že izdelanimi, visokodonečimi, a praznimi besedami, za katere se zdi, da jim še sam govorec ne verjame. Pa nisem “žleht”, verjemite, da nisem, a o evangeliju se ne sme govoriti s puhlimi besedami, saj se o Besedi lahko in sme govoriti le z življenjem.
Pred kratkim je prijateljica na sedežu mojega avtomobila videla zajetno knjigo z naslovom Etika življenja, ki jo je napisal Schockenhoff Eberhard, izdala jo je Celjska Mohorjeva družba in prinaša razmišljanja o temeljnih načelih in konkretnih vprašanjih s področja bioetike. V zborno slovenščino sta jo prevedla Jože Urbanija in Gregor Lavrinec, spremne besede pa napisala Roman Globokar in Jože Trontelj.
Nejeverno me je vprašala, ali to jaz berem. Odgovoril sem, da berem. Pomolčala je in me vprašala, zakaj to berem, ter mi še enkrat povedala, da sama nima rada branja, da ne bere rada knjig, čeprav osebe, ki bi tako ljubila življenje, kot ga ljubi ona, skorajda ne poznam. Sam pa svoje življenje nerazdružljivo povezujem s knjigami, zato sem to napisal, kako zavezana je življenju, pa čeprav ji, zavezani, kot je, življenju danes in tu, manjka občutek za tisto, kar nas presega ter dela večne, in mi prostodušno vedno znova rada pove, da sama ne veruje ne v Boga, še manj pa v Cerkev. Tudi zato, da me jezi, to vem, pravzaprav radoživo podraži, ker ve, da hodim v cerkev, kot se po domače reče temu, da skušam sam biti kristjan.
“Zakaj pa bereš to”? je vrtala naprej.
“Zato, ker sem jezen nase in na družbo, v kateri živim, se v njej ne prepoznavam več in posredno tudi samega sebe ne”, sem bil kratek, a sem ji vseeno še povedal, da sem se za to knjigo odločil predvsem zato, ker sem hotel še enkrat prebrati dober tekst o etiki, ki smo ji včasih rekli tudi morala, danes jo nekateri imenujejo tudi etos, a je v naši družbi domala nikjer ni več, razen morda v zasebnosti, tej pogubni zasebnosti, ki nam vsem onemogoča, da bi bili danes še sposobni živeti kot skupnost!
“In če hočem kaj napisati o etiki, moram vedeti, kaj je etika, ker se danes vse preveč govori, da nikjer ni več etike, a se istočasno niti ne ve več, kaj etika sploh je”, sem končal.
Vem, ni razumela.
Pa saj je prav tako, sem pomislil sam pri sebi.
Nismo vsi enaki, pri njej občudujem življenjsko zavezanost sedanjosti, iskreno poštenje, ko mi vedno znova priznava, da je knjige nikdar niso zanimale, kot tudi rada doda, da je “v knjigah vse preveč nakladanja, tako, k'r neki”!
To, ja.
In sem bil zato letos vesel v Ogleju, ker sem poslušal lepe, polne besede moža majhne, nepomembne postave, a velikega duha. Kardinal Dionigi Tettamanzi je bil namreč odličen, za svojimi preprostimi, jasnimi besedami je bil z vsem svojim življenjem, a istočasno tudi toplo človeški, ko je čisto umirjeno priznal, da je Cerkev sestavljena iz nas grešnikov, ki se prevečkrat ne zavedamo, da se z nami zgodovina ne konča.
Dan kasneje, v soboto, sem šel na rodno Vipavsko, v razkošju vročega poletja sem ob enih popoldan ustavil avto ob vaškem pokopališču in šel obiskat mamo in očeta pod cipreso, ki jo je oče pred davnimi leti zasadil in sedaj tam oba skupaj počivata. Po kratkem postanku sem odšel prav do vsakega nagrobnika; vedno več ljudi namreč poznam na pokopališču kot pa v vasi, za vsakogar, ki tam leži, imam spomin, pred vsakim nagrobnikom sem zagledal obraz, za vsakim obrazom sem videl zgodbo življenja.
Zvečer sem doma samodejno poiskal slovito zbirko poezij Antologija mesteca Spoon River, s katero je pesnik Edgar Lee Masters postal zvezda za vse čase. V slovenščino je njegove izjemne pesmi prevedel Janez Menart, sam sem prebiral angleški original in se spomnil prijatelja Vilka.
Po telefonu me je Vilko v nedeljo vprašal, “če se spomnim Henryja”.
“Se, ja”, sem odvrnil.
Pa sem v zbirki vseeno poiskal pesem z naslovom Francis Turner v Menartovem prevodu:
“Kot otrok
nisem mogel tekati okrog in se igrati.
Kot fant sem lahko samo malo srknil,
a ne pil-
kajti škrlatinka mi je okvarila srce.
Vendar tu spim
potešen od skrivnosti, za katero ve le Mary.
V vrtu sredi akacij, katalp in dehtečih trt
sem jo sredi tistega junijskega popoldneva,
sedeč tesno ob njej, poljubil
in moja duša, že itak na tem, da zapusti telo,
se je z ustnic dvignila v višave”.
Odložil sem knjigo, tam pod utico v vroči Spodnji Furlaniji, pogledal predse in zamrmral: “Poletje je krasno”!

Priznam, da sem se v dvorani Sala Romana v Ogleju, kjer vsako leto točno na praznik oglejskih krščanskih mučencev in svetnikov Mohorja in Fortunata, ki sta zavetnika goriške nadškofije in dežele Furlanije-Julijske krajine, v kateri živim, spraševal: “Kaj sploh počnem tukaj”?

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (26)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Na stopnicah (126)

Na stopnicah

Na stopnicah (126)

02.03.2024
Na stopnicah (122)

Na stopnicah

Na stopnicah (122)

03.02.2024
Jezikovnica (176)

Jezikovnica

Jezikovnica (176)

18.03.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme