Kaj sploh počnem tukaj? (156)

Seveda gre za eno temeljnih del francoskega pisatelja in izjemno etično čutečega pisatelja Alberta Camusa, izdala jo je založba Mladinska knjiga, na novo v slovenščino pa prevedla Suzana Koncut, imenitne ilustracije je pripravila Alenka Sottler. Mimogrede bi še opozoril, da je spremni esej na koncu romana, ki od leta 1942, ko je prvič v Franciji izšel, osvaja svet, napisala Tanja Lesničar Pučko in ga začela s prvim stavkom romana Tujec, ki se glasi: “Danes je umrla moja mama”. Pravijo, da je to eden najbolj citiranih začetkov vseh romanov, družbo, da mu v francoski književnosti dela le še 'incipit' Proustovega romana Iskanje izgubljenega časa, ki se glasi: “Dolgo sem hodil zgodaj spat”, a zame še vedno ostaja najboljši začetek Tolstojeve Ane Karenine, ki se glasi: “Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje”. Pa nimam namena pisati o prvih stavkih romanov, ki so me očarali, saj obstajajo na spletu cele razprave o tem, kateri pisatelj je najlepše začel svojo knjigo in ima najbrž vsak bralec svoj 'incipit' za najboljšega, tudi to je lepota branja, ki je, tako kot vsako dobro pisanje, vedno večplastna. Kot je večplastno življenje, vsako življenje.
Camusovega Tujca sem seveda prebral že kot najstnik, ker je dr. Anton Požar, ki nas je v Vipavi mulce (m) učil, imel poseben odnos do Francozov, šele po dolgih letih sem mu le odpustil njegovo preveliko ljubezen do realizma!, dodajam še, da je bil prof. Otmar Črnilogar po svoje dobesedno zaljubljen v francoske personaliste in eksistencialiste, medtem ko je prof. Janez Zupet na miren in tih način, ki ga še danes odlikuje v redkih pogovorih, ki jih občasno imava, dodajal svoje in nevsiljivo usmerjal naša branja, nikdar ne z odločnimi in zato mlademu človeku odvratnimi nasveti, ampak s tihimi nasveti, bolje: namigi, na kaj moramo biti pozorni. Tem trem imenitnim učiteljem se moram še kako zahvaliti, če sem že v najstniških letih posegal po knjižnih mojstrovinah, ki so me za vedno zaznamovale.
Pa bom vseeno pošteno priznal, da je šel Tujec takrat nekako mimo mene, mogoče zato, ker so Camusa v učbenikih književnosti dajali skupaj s Sartrom, kateremu sem takrat očital, da je bil preveč blag s komunizmom in, nesramen kot sem kot mladenič gotovo tudi bil, sem dodajal: “Lahko je njemu, ki živi na Zahodu in ne pod komunizmom”!
Ko sem izvedel, da je Suzana Koncut na novo prevedla Tujca, sam sem bral starejši prevod nesrečnega Jožeta Javorška, sem vzel v roke to knjigo, Camusa sem namreč na novo odkril zadnja leta, ker sem prebral niz njegovih imenitnih časnikarskih in esejističnih zapisov, ki so me očarali z briljantnim slogom in pa seveda z visoko, zares visoko laično etiko, ki jo še posebej dandanes v sedanji razdrobljeni družbi in izmuzljivem svetu še kako pogrešam, kot seveda iskreno pogrešam, še posebej na Slovenskem!, imenitna sodobna peresa književnosti, ki o današnji krizi vrednot in družbe ne rečejo ničesar.
Po navadi knjige, ki jih berem, nosim s seboj v avto, zopet druge imam na nočni omarici, tretje pa imam na mizi v dnevnem prostoru ali pa na skrinji pri vhodnih vratih, nekje na vidnem mestu morajo biti, saj se drugače prerado zgodi, da jih založim, če seveda niso take, da jih ne morem odložiti in jih preberem takoj. Vedno jih berem več hkrati; ja, vem, pravijo, da to ni dobro, a tako pač je, vse manj je takih, ki me tako osvojijo, da jih takoj preberem do konca. To, da imam knjige tudi v avtu, je dobro tudi zato, ker jih morata hčerka Tina in sin Luka vsak dan znova prelagati in odlagati, če hočeta sesti na zadnji sedež, ob koncu tedna pa to počne tudi Ivana, ko se vrača iz Ljubljane in jo poberem na postaji v Novi Gorici. Navadno je prav to prekladanje knjig povod, da spregovorimo o kaki knjigi, večkrat tudi slišim kako opazko, če je kdo od treh knjigo že prebral, včasih pa knjiga izgine in takrat jo po navadi najdem na ženini nočni omarici, šele čez čas pride tudi od nje pozno ponoči kak komentar na račun prebranega dela, tudi navdušujoč, če jo knjiga osvoji. Zgodi se pa tudi, da knjiga izgine za vedno in po navadi jo najdem čez čas položeno na knjižno polico v eni od sob svojih otrok. Po navadi se ob pogledu nanjo namuznem, a nikdar ne sprašujem nič, vesel sem, da se pri nas doma bere. Tako knjiga živi in tega sem vesel.
Roman Tujec je tako ležal kar nekaj dni na zadnjem sedežu, čezenj sem večkrat odvrgel jopo, dežni plašč, jakno, ali pa se je znašel pod svežimi izdajami Novega glasa, ki ga imam vedno v avtu, saj sem prepričan, da ga moram imeti vedno s seboj; znanci in prijatelji to vedo in tudi minuli konec tedna sem v Sesljanju razdelil več izvodov zadnje številke. Na naš časnik sem ponosen in ga rad delim, včasih se prav na tak način zgodi, da dobim kakega novega naročnika, kar je v današnjem času podobno kot zadeti tombolo.
“Kaj sploh počneš tukaj”? me je ogovoril znanec konec tedna, ko sva gledala več kot sto malih jadralcev, ki so v svojih barčicah razreda optimist kot račke za mamo veselo odpluli iz Sesljanskega zaliva. Nasmehnil sem se. Vesel sem, če vidim, da ljudje berejo. Tega sem zelo vesel.
Povprašal me je, kdo je Janez Povše, naš stalni sodelavec, pravzaprav najbrž edini, ki je imel svoj zapis v vsaki številki Novega glasa, od začetkov pa do danes, za kar sem mu kot urednik iskreno hvaležen. Povedal sem mu, da je to režiser, pisatelj, pesnik, pretanjen kulturnik, in ga zvedavo gledal, kako me je poslušal in mi čez čas dodal: “Njega redno berem! Se vidi, da je kultiviran mož”!
Ko je prišel Janez Povše, kot pride vsak ponedeljek, v naše uredništvo, sem mu bežno omenil ta dogodek, rad imam, da sodelavci vedo, da nas ljudje berejo, ker se nam, ki pišemo, prevečkrat zdi, da pišemo sami sebi “v tej naši lepi, a gluhi lozi”.
Kot skoraj vsak ponedeljek sva se zagovorila; če imava le čas, se namreč z Janezom pogovoriva, cenim njegovo umirjenost, razgledanost in širino, ki ni lastna številnim, pošteno dodam, da mi je velikokrat dal nasvet, ki mi je koristil tako na osebni ravni kot pri delu. Janez Povše mi je povedal, kako je po televiziji v nedeljo zvečer videl nekdanjega slovitega temnopoltega vrhunskega nogometaša Thurama, ki je govoril o rasizmu in preprosto, a zelo zgovorno dejal: “Noben otrok se ne rodi rasist”!
Sam pa sem mu povedal, kako sem zjutraj pripeljal v Gorico Tino in sina v šolo, a smo morali prej zaviti na železniško in avtobusno postajo, da je hčerka kupila vozovnici, saj je v popoldanskem času ona pospremila Lukca domov na avtobus, sam sem ostal v uredništvu.

Luka je bral zraven mene v avtu neko svojo knjigo, jaz sem pa zagledal na avtobusni postaji pred seboj revno arabsko družino, štirje otroci, mama in oče, zraven pa najbrž še stric, sredi potovalnih torb so molče čakali na avtobus, videlo se je, da so pripotovali od daleč z vlakom, utrujeni so bili.
“Luka, poglej to družino”! sem rekel.
Sin je pogledal in jaz sem dodal: “Prav taki smo bili mi, veš, prav taki smo bili mi, ko smo poredko potovali in čakali na avtobus z očetom in mamo, prav taki smo bili mi, ko smo iz Vipavske doline šli z očetom in mamo z vlakom do goriške železniške postaje in nato peš na romanje na Sveto Goro”.
Luka ni rekel nič, najbrž je mislil na pravkar preminulega starega očeta, ki ga je imel strašno rad. Janezu Povšetu pa sam nisem omenil, da sem imel na zadnjem sedežu avtomobila Camusov roman Tujec.

Že nekaj dni imam na zadnjem sedežu v avtu lepo oblikovano in še lepše ilustrirano, sicer drobno, a krasno knjigo z naslovom Tujec.

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (477)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (134)

Na stopnicah

Na stopnicah (134)

27.04.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (46)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme