Kaj sploh počnem tukaj? (155)

“Spomni se, kako je bilo v otroštvu, in videl boš, da je danes bolje, lepše”! je misel, ki sem jo večkrat slišal, velja pa predvsem za mojo generacijo in tisto, ki je starejša od moje, obe pa je zaznamovalo pomanjkanje v otroštvu, “mizerija”, uboštvo, ki ga sam povezujem predvsem s prekletim mrazom pozimi, ko me je zeblo povsod, vedno in povsod je zeblo: v noge, zato ker sem vedno nosil ponošene, prevelike ali premajhne čevlje, nikdar nisem imel novih; doma, zato ker sem odraščal v skromni vipavski kmečki hiši s tankimi steklenimi šipami iz časov fašizma in seveda v vedno nezakurjenih prostorih; v šoli, zato ker peč v kotu učilnice ni mogla segreti niti same sebe, kaj šele, da bi segrela vse nas pomanjkljivo, slabo oblečene kmečke otroke; zunaj, zato ker smo bili oblečeni tako, kot smo pač bili; na Vipavskem smo nosili ponošene oblekce, ki jih je sorodnikom uspelo pretihotapiti iz Trsta čez mejo. In smo zraven še poslušali zgodbe naših staršev in starih staršev, ki so pripovedovali, kako da je šele njih zeblo, ker so bili oni poleg vsega še vedno lačni, lačni polente in ne kruha!
In sem najbrž zato tako preprosto odgovoril tridesetletni medicinski sestri, ki je minulo noč med nedeljo in ponedeljkom pomagala vsem nam štirim otrokom preobleči in za pogreb urediti očeta, ki je umrl samo uro prej. Opazovala nas je, sestri, brata in mene, kako smo molče uredili očetovo truplo, ga oblekli v praznično obleko, pospravili njegove stvari in se zbrali okrog njegovega trupla ter zbrano zmolili vsi skupaj molitev očenaš in končali z željo, “naj mu Gospod podari večni mir in pokoj”. Prinesla mi je kavo, skuhala mi jo je v italijanski “moki”, ker sem jo tako prosil, naglas jo je namreč izdajal, da je iz Gorenjske, zato sem jo prosil, če mi skuha kavo v “moki”, turške kave ne pijem že dolgo.
Ko mi je prinesla vročo kavo, me je prijazno vprašala: “Gledam vas in se čudim, saj danes ni veliko družin, ki bi bile tako povezane. A vas smem vprašati, kako to, da ste tako povezani”?
Bilo je okrog ene ure zjutraj, utrujen sem bil od dolgega, mučnega bdenja pri umirajočem očetu, trpljenje mu do zadnjega ni bilo prizaneseno in meni, ki sem z njim delil zadnje ure, tudi ne, odgovoril sem samoumevno: “Veste, odraščali smo v uboštvu, to nas je povezalo. In ljubezen staršev, tista toplina preprostih, revnih, ja, a skromnih in dobrih ljudi, ki jo danes pogrešam”!
Prijazno se je nasmehnila, a sem videl, da me ni razumela.
Na tihem sem bil vesel, da me ni razumela, ker to pomeni, da sama ni bila deležna pomanjkanja v otroštvu, ne tiste preklete mizerije, ki je mene za vedno zaznamovala, in sem še danes prepričan, da je največji greh na svetu revščina, prekleta mizerija, o kateri je moja mama znala povedati zelo sočne stvari, ko je govorila o njej.
Deževalo je, ko smo se pozdravili ob avtih, s katerimi smo odšli na svoje domove, domača hiša na Vipavskem je tisto noč ostala prazna, pomislil sem na mizico v sobi, ki je bila nekoč soba moje mame in očeta, na njej je oče vsak večer spravljal zraven fotografije svoje življenjske tovarišice in moje mame vse, kar je imel vedno pri sebi v žepih: robček, osebno uro in vedno tudi “fovč”, zavihan žepni nož, ki ga nosim tudi sam vedno v svoji delovni torbi, a ne zato, ker bi ga, kot ga je oče, rabil, ampak zato, da vem, od kod prihajam, je ena tistih redkih vezi še, ki jo imam z zemljo, na kateri sem odraščal.
Dogovorili smo se, kaj bo vsakdo izmed nas postoril, da pripravimo dostojen pogreb za očeta, in v deževni noči sem zavil proti Furlanski nižini, odprl sem okno in enega prižgal ter pomislil na očeta, ki se ni nikdar strinjal z mojim kajenjem, čeprav nisem niti enega samega zakadil pred njim in mamo, vedno sem šel za hlev ali kam drugam, še na smrtni postelji mi je pred časom rekel: “Vrzi stran tisto reč”! In seveda dodal, da sam nikoli ni kadil, čemur je navadno sledil moj globoki vdih in njegov takojšni komentar: “Prav nič ni treba dihati globoko, tako je! Saj sam veš, da ti škodi”. Po navadi je še povedal, kako sta moja dva stara očeta nehala kaditi, “preprosto zato, ker v času črnosrajčnikov ni bilo denarja za tobak! Enostavno sta se odločila, da ne bosta več, vrgla sta tobak stran in je bilo”. Navadno mi je potem oče slikovito pripovedoval o svojem očetu Alojzu, ki je padel blizu Moskve med prvo svetovno vojno v roke rdečih, in o maminem očetu Henriku, ki je padel v ujetništvo belih in se z njimi umikal vse do Vladivostoka, kjer so ukradli neko ladjo in je bil Henrik med tistimi srečneži, ki so se po sedmih letih vrnili domov preko Trsta, dodal je še: “To bi bilo treba opisati”!
V avtu sem na prazni cesti proti Furlanski nižini podoživel očetovo trpljenje in svetel lik njegovega sotrpina v sobi, gospoda Cvetka, skromnega človeka, ki je iz hribov prišel garat v dolino, da si je nagaral s poklicem mizarja ravno toliko, da mu danes za dom upokojencev država pobere vso pokojnino in mora zraven dodajati vsak mesec še več kot polovico za mesečno kvoto iz svojih prihrankov, za katere upa, da bodo zadostovali vse do… Možganska kap mu je prizadela govor, kar pa ga ni oviralo, da ne bi pritegnil s svoje postelje, ko smo z očetom zmolili zvečer angelovo češčenje, in z mano je tudi zmolil očenaš sredi zadnje ure očetovega odhajanja, prav hvaležen sem mu, iz njega veje kmečka skromnost in včasih se mi je zazdelo, da mi je zadišalo po jutranji rosi na travnikih v njegovih hribih, ki jih nikdar več ne bo videl.
S sabo sem k očetu prinesel vedno tudi kako knjigo, zadnji večer tudi osebni računalnik, da bi med očetovim trpljenja polnim globokim dihanjem kaj napisal, a ni šlo, bilo je vsega preveč, a glej ga!, nisem se spraševal, kaj sploh počenjam tam, miren sem bil, zares pomirjen s samim sabo in svetom, ker so se moji otroci v nedeljo popoldan poslovili od starega očeta, sestri in brat so pozno zvečer odšli vsak na svoj dom, gospod Cvetko je kmalu zaspal, jaz sem obsedel ob očetu, ki je bil svoj zadnji boj.
In bom hvaležen gospodu Cvetku, da je s svoje postelje za mano zmolil Oče naš, ko se je začelo zadnje trpljenje in sem očeta pokrižal na čelo!
V avtu sem na poti domov razmišljal o tem, kje se je začela moja navezanost na zgodbe, knjige, in vem, da se je vse začelo v zgodnjih otroških letih ob pogledu na očeta s knjigo v rokah in ob njegovem večernem pripovedovanju dolgih zgodb, ki jih je pisalo življenje, ja, revščina, pomanjkanje, trpljenje, a tudi veselje, predvsem pa zaveza življenju. Včasih je bolj samemu sebi kot nam otrokom ob pripovedovanju rekel: “To bi bilo treba napisati, saj ne veste, kaj so ti hudiči delali z nami”!
Nikdar mi ni bilo potrebno spraševati, kateri hudiči so to bili, ali tisti prej ali tisti pozneje, vmes je bila vojna, sedem let je pešačil, da je lahko po koncu vojne s tovornjaka po dolgih letih na Razdrtem, ko se cesta začne spuščati v Vipavsko dolino, zagledal “našo krasno dolino, tako je bila lepa, da ne morete verjeti, vsi Kranjci so pred zeleno lepoto obmolknili, ko sem jim povedal, da je to naša Vipavska dolina”.
In sem vesel, da je tudi ob zadnjem slovesu od očeta te dni Vipavska dolina krasna, “svetovljansko lepa in od dežja, sonca, burje in Boga umita”.

Jurij Paljk

Včasih se nam zdi, da smo ujeti v vsakdanjik tako, da se nam le ob redkih prebliskih zazdi, da naše življenje nima smisla, in čisto nič ne pomagajo besede, da je drugim slabše, kot je nam, kot tudi samoodpovedovanje ne pomaga.

Preberi tudi

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Jezikovnica (174)

Jezikovnica

Jezikovnica (174)

17.02.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (40)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Na stopnicah (140)

Na stopnicah

Na stopnicah (140)

08.06.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme