Kaj sploh počnem tukaj? (154)

V furlanski vasi blizu Vidma smo se na pogrebu Arturovega očeta zbrali štirje, ki smo delili mladost, upe, bojazni, pričakovanja in razočaranja v tržaškem študentskem naselju; Arturo in Sergio sta Furlana, midva z Davorinom pa sva Slovenca in že pred več kot tridesetimi leti smo z druženjem in prijateljevanjem sredi Trsta ponovno dokazali, da je imel prav naš pisatelj Ivan Cankar, ki je bil v enem svojih odmevnih zapisov pokazal na veliko sorodnost slovenske in furlanske duše, o čemer se danes ne govori več.
Zabrnel je telefon in žena Adriana me je vprašala, če sem slišal, da “je umrl Giulio Andreotti”.
Odgovoril sem, da nisem, ker v avtu med potjo na pogreb nisem poslušal radia, sem pa pomislil, kako sem bil pred slabim tednom dni sam nasedel na prevaro in že skorajda delil lepo oblikovano vest italijanske tiskovne agencije ANSA, ki je bila objavljena na socialnem omrežju Facebook, kjer je pisalo, da je Andreotti umrl, zraven pa je bila dodana še izjava njegove žene. Prav ta lažna izjava me je prislilila, da sem šel takoj preverit na spetno središče agencija ANSA in sem tam videl, da gre za “novinarsko raco”, kot se je včasih temu reklo.
Danes se ne reče več nič, ker živimo sredi teh izmišljotin in polresnic, če že ne laži.
Pa med potjo naprej proti Vidmu nisem mislil na velikega Giulia majhne postave, ki je bila še zaradi gobasto upognjene hrbtenice nenehno izpostavljena javnemu posmehu. Razmišljal sem o Arturovem očetu Renatu, o Sergiovem skoraj stoletnem očetu, o svojem 93-letnem očetu, ki je ravno te dni doživel spet eno najhujših operacij, kar jih lahko človek doživi, a pomislil sem tudi na pokojnega očeta prijatelja Davorina, ki je bil prav tako na poti na pogreb v dežju. Vsi so bili sopotniki velikega Giulia Andreottija, naši starši, ljudje, za katere ponavadi rečemo, da so to “mali ljudje”.
Skromen pogrebni sprevod je pospremil Arturovega očeta na vaško pokopališče, furlanski župnik je imel čudovit nagovor, v katerem je povedal nekaj toplih besed o tem, kako je med obiski na domu spoznal Arturovega očeta, dodal misel, da bi bilo lepo, če bi se vsi skupaj naučili poslušati starejše osebe, ki nam imajo veliko povedati, le prisluhniti jim moramo.
Na pokopališče pelje iz vasi poljska pot sredi novih hiš, ki govorijo o obsedenosti furlanskih ljudi s hišami. Ko smo zavili proti Božji njivi mimo zadnje razkošne vile, sem Sergiu in Davorinu šepnil, da sem vesel, ker hodimo mimo dolge vrste starih murv, ki nam še danes govorijo o tem, da je imel furlanski kmet odnos do zemlje in samega sebe, Sergio je pridal, da so te murve še tam samo zato, ker so jih morali zakonsko zaščititi, sicer bi jih gotovo že z buldožerjem zradirali, da bi razširili poljsko pot, pa čeprav za tako dejanje ni nobene potrebe!
“Ja, to je tako kot z dobrodelnostjo v Nemčiji in v razvitem delu Evrope, kjer je uzakonjena, sicer bi pustili reveža crkniti na cesti! ” sem bolj sebi kot prijateljema dejal, ko smo hodili čisto na koncu pogrebnega sprevoda.
“Hvala Bogu, da so še vasi na tem svetu! ” sem pomislil, ko smo Arturovega očeta še pokopali v zemljo in ne v betonske skupinske grobnice, katerih se poslužujejo danes v mestu, nekatere so bolj podobne čebeljim panjem kot pa grobovom.
Preveč nas je, to je.
In izgubili smo vsak odnos do svetega!
Tudi to je.
Tudi.
Ko je po končanem pogrebnem obredu furlanski župnik odhajal, sem mu hotel reči besedico zahvale za tople besede, ki smo jih bili vsi pogrebci deležni; čisto nič cenenega ni bilo v njih in tudi čisto nič osladnega, le prijazne, tople, človeške besede o tem, kako se vsako zemeljsko življenje konča, lepo pa je, ko se konča po polnem življenju, kakršnega je imel Arturov oče, ki je bil po poklicu vlakovodja in sem z njim delil marsikatero uro ob poslušanju vedno zanimivih pripovedi, kako je bilo med drugo svetovno vojno voziti vlake v naših krajih. Pripovedoval mi je o Dornberku, Ajdovščini, Štanjelu, Sežani, Kozini, Sveti Luciji, Bohinjski Bistrici, …., o vseh tistih majhnih železniških postajah, ki so (bile) tudi del mojega otroštva in o napadih na vlake, ki jih je vozil: “Veš, Jurij, ko so napadali vlake, so pazili, da nas niso zadeli, ker so vedeli, da smo enaki reveži, kot so oni! ”
In je čokati gospod Renato strmel nekam predse, ko je to govoril, v čase, ki jih ni več in v prijatelje, ki so odšli, niti enkrat samkrat ga nisem slišal reči ene same neprijazne besede o tistih, ki so vlake, ki jih je vozil med drugo vojno v naših krajih, napadali, le to je dodal, da ga je bilo vedno strah, ko so na vlak nalagali orožje, ker je vedel, da jih v kaki soteski čaka napad.
Prepričan sem, da je velika krivica, ker se “malo zgodovino malih ljudi” zmerom zamolči, ko se piše o preteklosti in gredo v pozabo ljudje, ki so pomagali soustvarjati znosne, lepe, tople, človeške odnose z vsakdanjim, poštenim življenjem.
Eden takih je bil Arturov oče Renato.
Ko smo se s kratko osebno molitvijo in zgovornim molkom šli poklonit še pokojni Arturovi mami Tini, počiva nedelač od svežega očetovega groba, smo se Arturo, Sergio, Davorin in jaz zbrali na Arturovem domu v furlanski vasi na obrobju Vidma; v kuhinji sta prazna stola, na katerih sem velikokrat videl sedeti tako Arturovo mamo kot očeta, govorila o tem, da smo fantje, ki smo se tam zbirali, odrasli, da se je življenje, da smo se mi spremenili. Arturo je natočil štiri kozarce, nazdravili smo molče, posedeli smo nekaj minut in odšli z obljubo, da se srečamo … še pred naslednjim pogrebom.
“Malo stvari se ni v mojem življenju spremenilo, ” je ob slovesu dejal Arturo in dodal, da je vesel, da se prijatelji nismo.
Zvečer me je prijatelj duhovnik Andrej vprašal, če bom “kaj napisal o Giuliotu”, premlad je, da bi ga poznal tako dobro, kot sem ga sam, ki sem v času Andreottijeve največje politične moči prebral ter nakupil kar precej njegovih knjig, všeč mi je bila njegova izjemna bistrost in pa dejstvo, da nikdar ni izgubil potrpljenja, tudi v času največjih napadov nanj ne.
“Nekaj gotovo bom”, sem bolj sebi kot njemu zamrmral, a sem se pred spancem le vprašal, kaj sploh počnem tukaj ter se spomnil dneva, ko je nedavno prišla domov žena Adriana in mi veselo povedala, da je na univerzi v Trstu srečala po treh desetletjih mojo nekdanjo sosedo v študentskem naselju. Donatella je bila “punca za na plakat”, kot sem sam takrat imenoval zagrete levičarke, neznosna je bila v svojem žigosanju demokristjanov in zbadala me je, nenehno in povsod, ker sem hodil v cerkev, v bistvu pa je bila poštena aktivistka takratne italijanske komunistične partije.
“Naročila mi je, naj ti zagotovo povem, da sama krvavo pogreša čase, ko so vladali Andreotti in njegovi! ” mi je Donatelline besede povedala žena.
“Tudi jaz, tudi jaz, ” sem pomislil in se nasmehnil, ker sem, žal, že pred več kot tridesetimi leti vedel, da mi jih bo resnicoljubna Donatella prej ali slej izrekla.

Za smrt enega največjih italijanskih politikov minulega stoletja, kar je Giulio Andreotti nedvomno bil, sem izvedel v avtomobilu, ko sem se ravno odpravljal na pogreb prijateljeva očeta v Furlanijo.

Preberi tudi

Jezikovnica (181)

Jezikovnica

Jezikovnica (181)

27.05.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (39)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (469)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (31)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme