Kaj sploh počnem tukaj? (153)

… sem okleval pred polnimi knjižnimi policami, nisem vedel, kaj naj izberem, in le dejstvu, da sem se sam nehote ob pogledu na zapestno uro zavedel, da bi me prijazni prodajalci knjigarne Ubik morali že poslati na plan, saj je že bila odbila ura, ko knjigarno morajo zapreti, se moram zahvaliti hitri odločitvi, da sem vzel s polic tri knjige in jih pri blagajni na hitro plačal. Opravičil sem se z besedami, da se nisem zavedel, da je že minila ura, ko knjigarno zapirajo, v odgovor sem prejel odprt, prijazen nasmeh in še podatek, da sem dobro izbral, “ker imajo kupljene knjige 25 odstotkov popusta”.
Zares sem dobro izbral, a ne zato, ker bi vas rad moril z mojo obsedenostjo nad knjigami, ampak zato, ker sem med kupljenimi knjigami, vse so iz slovite italijanske knjižne zbirke Adelphi, ki mi že itak od vedno leži, v naglici sem okleval, a jo nazadnje le kupil, vzel tudi knjigo z naslovom La mia famiglia e altri animali (Moja družina in druge živali) angleškega pisatelja Geralda Durrella. Na spletnem mestu www. cobiss. si sem doma takoj pogledal, če je kaj Durrellovih del prevedenih v slovenski jezik in z veseljem opazil, da bodo prav letos pri Modrijanu v prevodu Marjete Gostinčar Cerar izdali knjigo, ki sem jo sam z velikim veseljem v dveh dolgih posedanjih v avtomobilu; čakal sem sina Luko, ko je vadil saksofon in jadral na sinjem Jadranskem morju v Sesljanskem zalivu, dobesedno “požrl” in se pri prebiranju zares zabaval. To je oda življenju, radosti v majhnih stvareh in pesem o soncu, malih živalih na dveh in na štirih nogah, velika pesem o malenkostih, ki naredijo naše življenje veselo, o posebnežih, ki nam govorijo, da je življenje lepo, ker smo tudi mi lahko, če že nismo!, posebni, enkratni, neponovljivi! Zraven dodajte še morje, Sredozmelje, sonce, psa in… remek delo je tu! Bom tokrat takoj naredil izjemo in kar odločno zapisal, da knjigo iz srca toplo priporočam, ker vedrine, veselja in prijaznosti do življenja te dni ni ravno veliko med nami; pisatelj in velik poznavalec živalskega sveta Gerald Durrell pa v svojem imenitnem pisanju kar razmetuje veselje, radost, ampak zares tisto pristno, iskreno veselje do življenja in živih bitij!, in zato ni nič čudnega, če je italijanska izdaja knjige, ki sem jo sam kupil, dosegla že štiriindvajseti, da, 24. ponatis! Vesel sem bil tudi zato, ker sem doma na spletu ugotovil, da je slovenska prevajalka dala dobesedno tak prevod naslova knjigi, za katero Cobiss sporoča, da je v tisku, kakršnega sem si v glavi sam zamislil.
To so tiste majhne radosti, ki jih knjižni molji poznamo, se jih veselimo in si jih med seboj radi delimo.
Isti dan, ko sem omenjeno knjižno delo pozno zvečer kupil, sem na poti do avtomobila po koncu dela v uredništvu srečal vedno nasmejano prijateljico Martino Humar, s katero od zmeraj deliva ljubezen do knjig, ona tudi tako, da dela v naši knjižnici in navdušuje mlade, naj berejo in berejo, vedno nevsiljivo, vedno z nasmehom in vedno s tisto zadržano prijaznostjo, za katero dober in pozoren bralec uvidi veliko znanje in nazorno vidi tudi celo goro prebranih knjig.
Martina, Martinček, kot jo imenujem sam, ima za seboj “eno malo morje” prebranih knjig in je ena tistih plemenitih oseb, ki sem je vedno vesel, ko se srečava in ji vedno dam kak nasvet za kako novo branje, a sem ga tudi sam deležen. Druži naju tudi nevsiljiva lubezen do dobrega filma in Martina včasih potrpi, ko posluša o moji veliki navezanosti, skorajda ljubezni do ameriškega filma in Bonda, Jamesa Bonda, a vedno tudi doda droben namig o kakem sodobnem, manj znanem odličnem filmu, ki si ga ponavadi čez čas ogledam, tudi tako, da doma potem hčerki dobesedno moledujem, da “mi ga vendarle potegnete s spleta enkrat že dol in mi ga, prosim, dejte, no, zapečite na devede, da ga bom lahko enkrat le v miru videl, ko vi ne boste gledali vaših ameriških oslarij, zaradi katerih sam ne morem nikdar videti enega samega dobrega filma! ” Odveč je seveda vsak nadaljnji opis mojega moledovanja, groženj, besednega izsiljevanja hčerk, ki se mi vedno znova za moje neprijazne besede maščujeta tako, da čakam in čakam na obljubljeni film, ki pa se ponavadi le pojavi čez čas, dolgo časa!, doma na moji delovni mizi z računalnikom, ko sem največkrat že pozabil nanj. Prostodušno Martini ponavadi tudi priznam, da sam ne hodim več veliko v kino, žal, kot tudi to, da vidim premalo dobrih filmov, zraven ponavadi dodam še dejstvo, da je “pri nas doma televizija z velikim ekranom nenehno zasedena, ko bi sam lahko kaj gledal”.
Martina se ob najinih bežnih in redkih srečanjih, ki jim sledi ponavadi daljši pomenek, vedno prijazno nasmehne, a ne odneha, vedno znova mi navrže kak nov naslov kakega dobrega filma in vedno znova mi tudi pove, kaj “bi moral videti, ker je ta film zares odličen! ”
Čez Travnik se je, vedra in zdrava, kot je, pripeljala s kolesom, mimogrede naj dodam, da izjemno zdravo živi in nikdar ji ne rečem, da jo občudujem, ko jo vidim sproščeno teči na enega svojih kilometre dolgih tekov, je najbrž tudi edina oseba, ki jo zaradi tega iskreno občudujem, morda tudi zato, ker ni med tekom nikoli oblečena po zadnji modi množice tekačev, za katere kot človek, ki nikdar ni maral teka, sumim, da tečejo predvsem zato, da razkazujejo svojo zadnjo tekaško modno odpravo.
In sva se zagovorila. O knjigah seveda. In o tem, kako lepo je brati, kako ne razumeva tistih, ki se dolgočasijo in to povedo še na glas! Rad imam njen sveži in mladostni nasmeh, ko se zasmeji kaki moji opazki, saj vem, da je Martina ena tistih, ki tiho deli z mano svoje dolgoletno članstvo v klubu tistih, ki tudi skozi branje iščemo odgovor na vprašanje, kaj sploh počnemo tukaj.
“Veš, Jurij, sem ti hvaležna, da si mi svetoval, naj preberem Trilogijo o meji, ki jo je napisal Cormac McCarthy”, je bolj dahnila kot rekla Martina, zraven še dodala, da se ji zdi, da je McCarthyjev roman Ni dežela za starce sicer res odličen roman, da pa je Trilogija o meji (Ne vem, kako jo bodo prevedli v slovenščino, mogoče tudi v Trilogijo meje!) neverjetno globoka knjižna stvaritev.
“Je dober, ne? Zares je močan Cormac McCarthy”, sem rekel bolj sebi kot njej in zraven dodal še nekaj misli o bratih Coen, ki sta po romanu odlično posnela istoimenski film in morda tako le prepričala še koga, da je segel po mojstrovini tega ameriškega izvrstnega pisatelja, ki skozi opisovanje vulgarnega, banalnega, a tudi vsakdanjega nasilja išče tisto toplo človeško, vedno nedorečeno!, ki nas dela lepše, bolj človeške, a odprte v večnost in istočasno tudi bolj ponižne, ker se ob prebiranju nehote zavemo svojih meja in vseh tistih temnih lukenj v nas, a skušamo istočasno videti čez, iskati boljše, lepše, bolj svetlo!
Vem, da bom ob prihodnjem srečanju Martini svetoval v branje Durrellovo knjigo Moja družina in druge živali in tudi ne bom ostal presenečen, če mi bo odvrnila, da je knjigo in vrsto drugih Durrellovih seveda!, že bila prebrala, kot me tudi ni sram priznati, da sam pri sebi ne morem razumeti, kako mi je lahko vsa ta dolga leta doslej ta bistri angleški prijatelj ostajal nepoznan!

Ko sem pred dnevi zavil v knjigarno v Gorici, spet po dolgem eden tistih srečnih, naravnost blagoslovljenih trenutkov, ko se mi le zazdi, da je življenje lepo!, ...

Preberi tudi

Na stopnicah (131)

Na stopnicah

Na stopnicah (131)

06.04.2024
Jezikovnica (175)

Jezikovnica

Jezikovnica (175)

04.03.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (34)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (475)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme