Kaj sploh počnem tukaj? (152)

… a zvečer nimam nikdar več tistega zadovoljstva, ki so ga včasih imeli preprosti ljudje na kmetih, ko so zvečer utrujeni, a hvaležni premislili dan in si priznali, da je bil poln, delo opravljeno, življenjski krog dneva sklenjen.
Vse bolj se mi zdi, da sem, podobno kot veliko drugih, vklenjen v nenehno tekanje, hitenje in neredko se zvečer sprašujem, čemu vse to, kakšen smisel ima pravzaprav vse to moje tekanje.
Kolega iz tednika Voce Isontina me je pred časom zaprosil, ali bi lahko prišel v soboto na trg pred novogoriško železniško postajo, na tisti trg, ki ga Goričani poznajo kot Transalpina, Novogoričani pa so upali, da se bo preimenoval v Trg Zedinjene Evrope, a do tega ni prišlo zaradi političnih razlogov, kot ta trg, ki ima na sredi preprost in danes že bled Vecchietov mozaik, ni nikdar zaživel kot kraj srečevanja med Goričani z obeh strani nekdanje državne meje. Pravzaprav državna meja še stoji, le peš, s kolesi in motorji se na tem trgu lahko danes svobodno premikamo, kot sem lahko opazoval, gredice za zelenje pa onemogočajo prehod avtomobilom. Meja torej je še, ni samo v glavah in ni samo navidezna, ampak stoji. Naprošen sem bil, da povem nekaj o življenju ob meji danes, iz Lombardije je namreč prišel avtobus, poln mladih; štiri dni so se dijaki neke tamkajšnje šole mudili v Sloveniji, tik pred odhodom domov so hoteli videti še od blizu, kako je nekdanja državna meja delila Goriško na dvoje.
Na trg sem prišel pol ure pred najavljenim prihodom avtobusa in sedel k eni od miz, ki jih ima bar pred železniško postajo v Novi Gorici; bilo je lepo, sončno pomladno popoldne, Gorica ob sobotah deluje še bolj zaspano kot sicer, tudi na kolodvoru ni bilo nič drugače.
Na peronu je osamljen par srednjih let molče čakal na vlak, prišla je tudi mama srednjih let s hčerko in njeno prijateljico, vse tri so kramljale z mobilnim telefonom s svetom, ki je bil drugje.
Naročil sem kavo, za Slovenijo je presenetljivo dobra v tem baru, zraven mene je sedela četverica angleških fantov, ki so pridno pili pivo, videlo se je, da so študentje, ki so na poti, bili so oblečeni v kavbojke in majice, nahrbtniki so izdajali, da potujejo že več časa, nikamor se jim ni mudilo, mobilne telefone so odložili na mizo pred seboj, kramljali so in se nastavljali božajočemu soncu, občasno je eden od njih vstal in počasi odšel naročit prijaznemu mlademu dekletu v bar še eno “rundo” piva. Veselo sem jih gledal, zares sem jim privoščil pivo, bilo je ravno dovolj toplo, da so v pitju zares uživali.
Počasi sem pil svojo kavo in opazoval lepo skupino ruskih plavolasih dečkov, ki so v urejeni skupini in pod budnim očesom profesoric prišli na trg, odšli na sredino, postavili eno nogo v Italijo in z eno ostali v Sloveniji in se tako fotografirali v vrsti. Razposajeno so z eno nogo vstopili v Italijo, se zvedavo ozirali po lepem pročelju novogoriškega kolodvora in hitro spet šli na avtobus, ki jih je odpeljal naprej; videl sem, da so se peljali za slovenskim avtomobilom, v katerem je najbrž bil lokalni vodič.
Zapiskal mi je prenosni telefon, kolega me je s sms sporočilom obvestil, da so v zamudi, dodal je še, da upa, da bom počakal. Nerad pišem sms sporočila, samo ko je nujno potrebno, odgovarjam nanje in sem se potrudil le toliko, da sem napisal: “Čakam vas”.
Bil je eden tistih lepih pomladnih popoldnevov, ko ti mir nekako sede v dušo, imel sem torej čas zase, lahko bi bral, a iz prtljažnika nisem vzel nobene od knjig, ki sicer redno potujejo z mano, raje sem samo sedel ter opazoval ljudi okrog sebe.
Pročelje železniške postaje sem imel za hrbtom, sedel sem tik majhnega muzeja o meji, tam si ga je zamislil prijatelj Andrej Malnič, ki je imel občutek za prostor in čas; ja, Andrej je vedel, kaj je umeščenost v prostor in čas in prav vsak dan ga še kako pogrešam v Gorici. Vstopil sem v muzejsko sobo in malo pokramljal s študentko, ki je tam zaman čakala na obiskovalce.
Stari upokojenec je mimo pripeljal svojega črnega psa, dobrodušna mrcina je imela veliko več volje do sprehajanja od njenega gospodarja, izginila sta nekje za vogalom, seveda je prej pes na vogalu zaznamoval svojo mejo.
Spet sem sedel za mizo in se zazrl proti Sveti Gori skozi topole redkih vej, opazoval, kako so na italijanski strani trga štirje avstrijski možje parkirali svoj odurno grd kombi in prišli čez trg do bara, se usedli in naročili kavo ter razgrnili zemljevid, na katerem so preučevali državno mejo.
Imel sem čas, da sem razmislil teden, ki je bil za mano; svoje dnevne obiske pri vedno bolj nemočnem, bolnem očetu sem umestil v tisto svoje vsakodnevno spraševanje o tem, kaj sploh počnem tukaj, ki mu ni videti konca, prav tako prijatelja Andreja in navsezadnje tudi Jenny, ja, Jenny Jack, kot se je na spletnem omrežju Facebook sama podpisovala. Umrla je nenadoma, za njeno smrt sem izvedel s spleta, še tri dni prej sva si pisala, nikdar je nisem vprašal, kako se v resnici imenuje, a postala sva zares prijatelja, pogrešal bom njena mnenja o pričujočih zapisih in njeno čoveško toplino. Na svojem profilu je imela zapisano, da je ateist, kar mi je večkrat potrdila v svojem pisanju, tudi takrat, ko mi je letos za Veliko noč iskreno voščila in dodala, da sama sicer ne veruje, a bo vseeno pripravila velikonočno kosilo za hčerko in njene otroke…
Prijatelj in pesnik Ivo Frbežar mi je napisal, da ji je bilo ime Maja, živela je v njegovi soseščini, potrdil je, da je bila zelo lepa, topla, kultivirana oseba, ter dodal, da je leto dni imela raka, ki jo je tudi iznenada pokončal, da pa ni nikomur hotela težiti s tem in je zato to svojo bolezen skrbno skrivala pred zunanjim svetom.
Mojo prijateljico Jenny Jack, s katero sva se večkrat dogovarjala za srečanje na kavi, a se nikdar nisva, povabil sem jo tudi v Oglej, a ni nikdar prišla, so pokopali v družinskem krogu, Heleno F. sem prosil, naj sestri in sorodnikom izrazi sožalje, kar je tudi storila. Helena mi je tudi obljubila, da bo prižgala svečko v mojem imenu. Kolega Jurij Popov, najin skupni prijatelj, ki Jenny Jack tudi ni osebno poznal, je napisal na splet nekaj lepih besed o njej, sam sem zanjo zmolil in zaželel, da bi uživala večni mir. Zvečer sem prisluhnil glasbi Van Morrisona in si zavrtel njegovo Days like this, ki jo je tudi Jenny imela zelo rada; ko je včasih deževalo, sem ji poslal kako njegovo pesem in vedno se je toplo zahvalila; pripadala sva isti generaciji izgubljenih, tistih, ki so šele v poznih srednjih letih razumeli, da ničesar niso razumeli v življenju.
Tako sem sedel tam, na trgu pred novogoriškim kolodvorom in čakal, da pridejo mladi italijanski dijaki, popoldansko sonce me je božalo, ko so mi prišli v misli verzi Van Morrisonove pesmi Days like this (Taki dnevi so): “When it’s not always raining there’ll be days like this… Ko ne dežuje vedno, pride čas tudi za take dneve… ”
Ja, lep popoldan je bil, Gorica je bila krasna, spokojna, nekako čista.
Mladih iz Lombardije ni preveč zanimala zgodovina, raje so poslušali zgodbe o življenju ob meji skozi čas.
Zvečer sem doma končal prebirati roman Mire Mihelič Obraz v zrcalu.
Bil sem ga dolžan samemu sebi in pisateljici, prevajalki, lepi osebi.
Ko sem knjigo odložil, sem se spomnil na Jenny Jack in se vprašal, ali je ona kdaj morda brala Miro.

Minuli teden sem imel urnik vsak dan zelo natrpan, včasih se mi zdi, da je časa premalo za vse obveznosti,...

Preberi tudi

Jezikovnica (179)

Jezikovnica

Jezikovnica (179)

26.04.2024
Naturopatski nasveti (475)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (39)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (41)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme