Rubrike

Kaj sploh počnem tukaj? (148)

Kaj sploh počnem tukaj? (148)

“Kompleksnosti preteklosti in naloge sedanjosti”

Demokracijo moramo utrjevati tako, da poudarjamo kompleksnost preteklosti. Kompleksnost, ki jo lahko občutimo v zgodbah, kakršna je na primer usoda politika Manuela Carrasca iz Formiguere, krščanskega demokrata in republikanca, ki ga je Franco ukazal ustreliti v Burgosu (mestu v severni Španiji, kjer je bil med vojno sedež frankistične oblasti, op. prev.), potem ko je pobegnil iz Katalonije pred grožnjami antiklerikalnih anarhistov (kako grenka ironija!). Še en primer takšne kompleksnosti: vsem se je zdelo povsem normalno, da komunistični voditelj S. Carrillo na predstavitvi neke knjige o republikanskih deportirancih v nacistična koncentracijska taborišča ni niti z besedico omenil načina, kako je Komunistična partija Španije preživele iz tega pekla obtožila sodelovanja z nacističnimi rablji, kar se je po diktatu stalinistične paranoje dogajalo povsod po Evropi. Še več kompleksnosti: ideološka prilagoditev Juana Antonia Samarancha, pokojnega dolgoletnega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja, enega izmed glavnih organizatorjev frankističnega športa, ki se je z leti spremenil v nedotakljivo figuro in prijatelja režimov vseh barv.
Poudarjanje kompleksnosti ne pomeni preračunljive dvoumnosti ali relativizacije dejstev, vendar pa ne sprejema prisile shematizma. Onkraj glasnih polemik je naloga vsakega posameznika, da se sooči s svojimi lastnimi spomini. Naloga zgodovinarjev in raziskovalcev pa je, da nadaljujejo raziskovanja, ki so potrebna za osvetlitev preteklosti, in postavijo vsako stvar na svoje mesto. Pri tem naj poskušajo karseda verodostojno določiti zgodovinsko resnico, ki bo kar najbolj zvesta realnosti, zavedajoč se, da imajo – tako kot pri vseh družbenih znanostih – tudi ideologije svoj vpliv pri oblikovanju interpretacij, pa naj hočejo biti te še tako poštene.
Končamo z vprašanjem: koliko generacij se bo še moralo truditi, da bo kolektivni spomin prenehal biti mesto, kjer pridejo najbolj do izraza naše razlike, in bo zaživel kot horizont državljanske obnove? Elias Canetti pravi, da “smrt nima spomina”. Naš spomin nas torej opominja na to, da smo živi; izkoristimo torej priložnost in poiščimo delčke te sestavljanke, ne da bi se pri tem pobili med sabo. Ne da bi pri tem pobili nikogar”.
Tako se glasi zadnji odstavek, v bistvu konec naravnost imenitne Razprave o zgodovinskem spominu v Španiji, ki jo je napisal Francesc-Marc Alvaro, kolumnist dnevnika La Vanguardia in profesor na Univezi Ramon Llulli v Barceloni, v slovenščino pa lepo prevedla Katja Pahor.
Razprava je bila objavljena v zadnji, dvojni, zimski številki odlične revije Razpotja o temi pozabe in bi si zaslužila večjo pozornost širšega občinstva, prav gotovo pa jo svetujem vsem, ki jim je do tega, da bi tudi med nami zavladala tista normalnost, ki jo Slovenci zadnje čase še kako potrebujemo, saj smo razbiti in razdeljeni. Revijo Razpotja izdaja v Novi Gorici Društvo humanistov Goriške, ki si je za geslo vzelo misel filozofa Kierkegaarda: “Vsepovsod v življenju so razpotja. Sleherni človek stoji enkrat na začetku, na razpotjih – to je njegova popolnost, brez njegove zasluge. Kje stoji na koncu – kajti na koncu je nemogoče stati na razpotjih, je njegova izbira in njegova odgovornost”.
Že teh nekaj zgoščenih misli, ki sem jih navedel iz revije, ki jo redno že nekaj let v celoti prebiram, odkril sem jo po naključju, priznam, to sem tudi javno povedal na neki okrogli mizi v Novi Gorici, kamor so me povabili člani Društva humanistov Goriške, ko so hoteli tudi od mene slišati, kakšno je stanje (ne) sodelovanja med obema Goricama danes. Revija Razpotja je namreč po kakovosti zapisov, mnenj in esejev daleč nad vsemi revijami, ki izhajajo v našem prostoru, vanjo pa pišejo predvsem mladi goriški, in ne samo!, izobraženci, ki jih sicer v drugih tiskanih medijih žal ne boste zasledili, vsaj večine ne, kar je žalostno, saj so skoraj edini, ki vnašajo v naš goriški, in ne samo goriški prostor, sveže vsebine, ki so poglobljene, vse pa še kako vredne premisleka.
Revijo Razpotja sem pred leti namreč po naključju našel v naši Katoliški knjigarni, bila je na razpolago, in ker sem dobesedno obseden s tiskovinami, sem vprašal gospo Sonjo, ali smem vzeti eno številko, ker ne vem, kakšna je ta revija, tako sem povedal, nato sem po njenem pritrdilnem odgovoru seveda vzel tri izvode, ponudil sem jo kolegom v uredništvu, a odziva ni bilo nobenega, vsi trije izvodi so tako romali na zadnji sedež avtomobila, enega sem zvečer položil na nočno omarico, enega sem podaril naprej, enega pa sem hranil v avtu na zadnjem sedežu, kot vedno, prebral sem jo med čakanjem otrok pred šolo in na parkiriščih, ki so zadnje čase najbolj prikladna mesta za moja branja v zbrani tišini. Že takrat sem bil prijetno presenečen, zares prijetno, saj iz revije vejejo tista širina, nevsiljivo podano znanje, sodobnost, strpnost, ki jih že dolgo nisem vajen, tudi vedoželjnost, predvsem pa čist, lep jezik, ki je daleč od suhoparnega, dolgočasnega, samozadostnega in tudi dobesedno nadutega jezika strokovnjakov raznih sort, ki po navadi kar tekmujejo s tujkami, da bi ja samim sebi in enakim pokazali vso učenost, ki je nam navadnim zemljanom nepoznana.
Predvsem pa mi je revija Razpotja odkrila lepo število mladih (novo) goriških Slovencev, ki jih sicer ne bi poznal, a sem prepričan, da so cvet jutrišnjega dne, slovenskega seveda, upam sam, saj si zares srčno želim, da bi taki ljudje vzeli slovensko stvarnost v svoje roke in ne bi vsi po vrsti odhajali na tuje, kot se pri nas dogaja. In tu bom zapisal še osebno noto, saj mi je ob Razpotjih zares vedno žal, ker česa podobnega književniki pri nas nismo sposobni narediti, zares ne, pa tudi v širšem goriškem, primorskem prostoru ne.
Pred leti sem tako na nekem branju poezije in neformalnem pogovoru ob njej s prijaznimi mladimi gostitelji v Mostovni v Novi Gorici, pravzaprav takoj za nekdanjim maloobmejnim prehodom meje v Solkanu, spoznal nekega mladega fanta in mu omenil, da sem ravno takrat prebiral eno od številk Razpotij, ki je bila posvečena medijem, če se ne motim, v tisti številki pa sem z velikim zanimanjem prebral prav esej, odlično napisan!, o novem žurnalizmu, ki bi ga moral vsak časnikar prebrati. Fantu sem čisto resno dejal, da gre za imeniten zapis in mladenič me je vprašal, ali zares tako mislim. Ko sem mu pritrdil, da ne samo res tako mislim, ampak tudi to, da sem esej delil naprej in opozoril številne, naj ga prebrejo, mi je zaupal, da je on tisti mladi izobraženec, ki ga je napisal, in bil ves vesel, ker sem ga prebral, saj: “Veste, zdelo se mi je, da nihče tega ne bere, ker ste vi prvi, ki mi je o tem tako lepo govoril”! Iskreno sem mu čestital in ga bodril, naj nadaljuje, v pogovoru tudi izvedel, da je sin prijatelja, s katerim sva bila skupaj pri vojakih v Beogradu, kar je dalo vsemu še žlahten ton preteklosti, ki ne sme v pozabo.
Prav o pogubni pozabi je tokrat govor v zadnji številki Razpotij, ki jo toplo priporočam, zaradi kakovosti pisanja in vsebin seveda, ter predvsem zato, da se boste sami prepričali, kako sploh ni res, da nimamo odličnih mladih, ki bi lahko zasedli odgovorna mesta na vseh področjih javnega dela v Sloveniji, tudi na političnem.
Res pa je, da se jim namerno noče dati ustreznega mesta v javnosti in se zato govori, da jih ni!

Jurij Paljk

17.03.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!