Kaj sploh počnem tukaj? (138)

… ali se kdo slučajno spomni, kje je veliki Rus Fjodor Mihajlovič Dostojevski izrecno pisal o Božiču, odgovora ni bilo nobenega, a sam sem na glas še dodal, da se spominjam njegovega opisa Božiča, da ga bom poiskal, ker bi rad, da bi bilo to objavljeno v božični številki Novega glasa, v pričujoči številki torej.
Pa nisem našel doma ničesar, a v glavi sem imel njegov opis, vedel sem, da je nekaj žalostnega, a obenem tudi izjemno lepega, nekaj takega, kar je lahko le veliki Fjodor napisal, ki se je posluževal zgodb, da je lahko pisal o sebi in Bogu; pisal je zgodbe, da si je vsak dan znova odgovarjal na vprašanje, kaj sploh počne tukaj.
Ne vem, ali imam doma vse, kar so od velikega Rusa prevedli v slovenščino, najbrž ne, imam pa večino, še posebej sem vesel novih prevodov, saj sem se na Vladimirja Levstika, ki je bil pred veliko leti izjemen prevajalec tega ruskega velikana, vajen od mladih nog, je pa njegov slovenski jezik danes presežen, deluje starinsko in sem zato vesel prav vsakega novega slovenskega prevoda svojega najljubšega pisatelja.
In tako sem se po neuspelem iskanju, tudi v njegovih kratkih zgodbah nisem našel tistega, kar sem imel nekje globoko v spominu, zatekel na iskanje po svetovnem spletu. V slovenščini nisem našel ničesar in sem se zato zatekel k iskanju povezave med gesloma Dostojevski in Božič v raznih jezikih; v slovenščini sem našel samo neko hrvaško televizijsko oddajo za otroke, kmalu pa sem odkril pretresljivo zgodbo, v italijanščini seveda, objavljena je v celoti na webu. Vesel sem zgodbo, ki jo je napisal Dostojevski, takoj prebral, preveril še eno različico, v bistvu sta se prevoda dokaj ujemala, torej sem lahko mirno zadihal: našel sem božično zgodbo velikega Rusa.
Takoj sem skočil še na Cobiss, na katerem izveste vse, kar se nahaja danes v slovenskih knjižnicah, in sem le našel naslov željene zgodbe: “Dječak s Kristom kiti božićno drvce: Dostojevski za mladež / Fjodor Mihajlovič Dostojevski; u izboru Ise Velikanovića; s ruskoga preveo Zlatko Crnković; [ilustrator Ratko Janjić-Jobo], knjigo je leta 1997 v Zagrebu izdala založba Mosta. Še vedno pa nisem prepričan, da zgodbe nisem prebral prav v slovenščini, še vedno ne!
Ne bi rad iz italijanščine in slovenščine prevajal naslova krajše zgodbe velikega Rusa (Malčik u Christa na jelke), v bistvu pa gre za pretresljivo pripoved o revnem dečku, ki na božični večer zleze od mrtve mame iz neke ledene kleti v mestu, v strašnem mrazu skuša najti vsaj koga, ki bi ga sprejel, zavrnjen je od vseh, končno le zagleda krasen božični drevček in veliko lepih luči, vse ga vabi tja, polno otrok je, sprejet je mednje, angelsko lepo je, otroci mu povedo, da je to “Kristusova božična jelka”. Naslednji dan najdejo zmrznjenega, še ne sedemletnega otroka, ki je šel za vedno k Jezusu na božično noč. Pisatelj v zgodbi še doda, da so kasneje našli še njegovo mamo, ki je zmrznila že prej.
Zakaj me je ta zgodba pred veliko leti, ko sem jo prebral, tako pretresla, da se mi je usedla na dno spomina, tja nekam zadaj v meni? Pozabil sem že nanjo, tudi vsebina mi je v času postala nejasna, nekako zamegljena, glavnega sporočila zgodbe pa nisem pozabil. Zgodba je ostala za vedno v meni, do danes in do sedaj, ko sem jo na spletu dvakrat v italijanščini ponovno prebral in sedaj tudi skušam razumeti, kaj je v njej tako lepega, da me je dobesedno začarala.
Te dni sem zvečer pred spanjem ponovno prebiral Alberta Camusa, tega laičnega svetnika, ki mu krščanska vera ni bila dana, a je vsaj tako svet kot večina svetnikov, o katerih sem bral. Jaz bi ga za svetnika postavil že zato, ker je zapisal naslednje besede: “Presoditi, ali je življenje vredno truda, da ga živimo, pomeni odgovoriti na temeljno vprašanje filozofije. Drugo – ali ima svet tri razsežnosti ali če ima duh devet ali dvanajst kategorij – je drugotno. Vse to so igre: najprej je treba odgovoriti”.
Mimogrede še dodam, da je Albert Camus stal za svojimi besedami z visoko etično držo intelektualca, kakršno danes pogrešam pri marsikom, ki se gre velikega intelektualca. O tem sem sicer že pisal, a ni odveč pripomba, da je dobro včasih snov utrditi, ne?
In sedaj mi bo kdo rekel: “Kaj imata Camus in zgodba Dostojevskega o malem dečku, ki zmrzne v peklenskem mrazu na božični večer, skupnega, ma, kaj se greš spet”?
Dejansko govorita o isti stvari.
O odgovoru na temeljno vprašanje, ki si ga sam zastavljam: “Kaj sploh počnem tukaj”?
Dostojevski me je s svojo zgodbo očaral, ker je Sveto Družino na božični večer postavil v ledeno klet v nekem neimenovanem mestu. Mali Jezus gre iskat ljudi, a ga vsi zavrnejo, umre v ledeni noči, a gre v nebesa, k “Jezusovemu božičnemu drevesu”.
Ja, Dostojevski nam naslika strašno sliko jaslic, pravzaprav nam odslika naš uničeni svet in našo družbo, v kateri kraljuje brzbrižnost, naslika nam malega Jezuščka, ki hodi okrog in srečuje ljudi, a nihče ga ne sprejme, vsi ga zavrnejo, zmrznjenega najdejo šele naslednji dan za skladovnico drv, kjer je uzrl nepopisno lepo luč Jezusove božične jelke. Dostojevski je namreč verjel, da v življenju ob vsakem srečanju s sočlovekom doživimo srečanje z Jezusom: če ga sprejmemo, sprejmemo Kristusa, če ga zavrnemo, zavrnemo Jezusa.
“Dostojevski je tako videl svet: za vsakim dogodkom v življenju je bilo zanj dogajanje, ki je bilo povezano z večno zgodovino Kristusa. Ne torej kot zgodovina, ki se ponavlja, ampak kot zgodovina, ki se obnavlja z vsako novo osebo, z vsakim novim srečanjem. Zato se je sam nenehno spraševal, ko je srečal neko novo osebo, zakaj mu jo je Bog poslal na pot. Bil je prepričan, da Bog upa, da bo ob vsakem srečanju človek odgovoril s sprejetjem novega človeka”, je povedala prof. Tatjana Kasatkina na posvetu o Dostojevskem v Firencah leta 2009; kot šefica centra Ruske akademije umetnosti in znanosti za študij književnosti Fjodora Mihajloviča Dostojevskega in njegove misli je že vedela, kaj govori.
Pa sem bil le vesel sinoči, ko sem po deževni nedelji, ki sem jo prebil doma med knjigami in iskanjem na spletu, končno le našel prevedeno zgodbo velikega Rusa tudi v slovenski jezik, ni mi dalo miru in sem brskal naprej, objavljena je pod naslovom Deček pri Kristusovi božični jelki v knjigi Dnevnik pisatelja I, ki jo je leta 2008 izdala Študentska založba, izbor kratke proze in esejev velikega Rusa je opravil Aleksander Skaza, prevedla pa Urša Zabukovec.
Knjigo sem seveda našel založeno, kot so pri meni vse dobre knjige založene, a na vidnem mestu, da ne bo nesporazuma. Samo najti jo je treba, ne?
Med iskanjem, med katerim sem bil deležen ogorčenih vzklikov domačih, da sem nemogoč, a sem jih gladko preslišal, oddahnili so se šele takrat, ko sem knjigo držal v rokah!, mi je prijazna Stanka napisala preko FB-ja, naj napišem za božično številko, kako je bilo nekoč na kmetih za Božič, tam, v svetu, ki ga ni več, sva oba odraščala.
Ne vem, če se splača še pisati o tem.
Ja, no, mogoče bi lahko zapisal, da se je nekoč na kmetih bralo tudi Dostojevskega, to.
In da so se mi prav tam besede velikega Rusa o Božiču: “Kristus ima na ta dan vedno jelko za majhne otroke, ki nimajo svojih drevesc …” za vedno vtisnile v spomin.

Jurij Paljk

Pred dnevi sem v uredništvu na glas bolj samega sebe kot kolege vprašal,...

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (478)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (469)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Jezikovnica (181)

Jezikovnica

Jezikovnica (181)

27.05.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme