Kaj sploh počnem tukaj? (137)
Ob pogledu na televizijska poročila slovenske televizije, ki so poročala o strašnem neurju na slovenski avtocesti, kjer je za osem in več ur obstalo ukleščenih v svoje avtomobile veliko ljudi, se mi je kar milo storilo, pred leti sem namreč tudi sam doživel leden pekel na Vrhniškem klancu, kjer smo mnogi iz naših krajev prenočili, ko smo se vračali z osrednje Prešernove proslave.
Mraz mi ni bil nikdar všeč in mi tudi danes ni in zato sem v nedeljo zjutraj po maši in po kratkem pogovoru z našim ljubim don Pinom v trafiki nasproti cerkve v Terzu hitro vzel nedeljsko izdajo dnevnika Corriere della Sera, ki ga sicer že dolgo ne kupujem več, ob nedeljah pa ga vzamem predvsem zaradi imenitne priloge, ki nosi zgovoren naslov: La lettura (Branje). Gre za izjemno dobro pisanje o knjigah, mislecih, pesnikih, pisateljih in likovnih razstavah, kakršnega bi si v slovenskem prostoru lahko samo želel.
Brez nepotrebnega sprenevedanja povem na glas, da spadam tudi sam med tiste bralce, ki redno ne kupujemo več dnevnega časopisja, tudi naše dnevnike berem na računalniku, ker je to prikladnejše, hitrejše, predvsem pa zato, ker je to (za zdaj še) zastonj, kar tudi ni zanemarljivo.
Ja, vem, vem, da ni vsega na ogled v elektronski obliki na spletu, a dejstvo je, da je na spletu večina tistega, kar dobiš potem v tiskani izdaji. Nobenega hvalisanja ni v tem in tudi nobenega ponosa, prej grenkoba, ker se kot časnikar in človek pisane besede zares večkrat sprašujem, kaj sploh počnem tukaj.
Saj vem, vem, da se časi spreminjajo in se tudi mi v njih, tega sem se naučil pri latinščini pred davnimi leti, kjer mi je modri profesor Otmar Črnilogar stal ob strani in me z jasno, lucidno mislijo peljal skozi slovnico, stavčno analizo, tudi književnost in filozofijo, predvsem pa me je naučil razmišljati, analizirati stvari, kot me je tudi naučil, kaj je lepo, dobro, kaj velja in kaj velja zaobiti, pustiti ob strani.
Modri mož, sem zapisal, ja, to je bil Otmar Črnilogar, tudi zato, ker nam je mulcem vedno vtepal v glavo, da moramo postati boljši, bolj učeni, pametnejši od njega in vseh profesorjev, ki so nas “učili za življenje in ne za ocene”!
Pa bi tega zelo modrega moža sedaj rad videl zraven sebe ob računalniškem zaslonu, kako gleda in se čudi!
In vem, da bi s krasne rovtarske planine v Vipavsko dolino presajeni kmet, ki ga je za vse življenje ter samo dodobra, a imenitno prelakirala klasična filologija, če odmislim teologijo seveda, ki je gotovo dodala svoje, kar je Otmar v svojem bistvu vedno ostal in bil, samo zamahnil z roko in dodal enega tistih latinskih ali grških rekov, ki pridejo prav ob takih priložnostih, ko ugotoviš, da se je sicer res vse zelo spremenilo, a se v bistvu nič ni spremenilo, saj bi mu, vsaj po moje, kar prav prišel znani rek: “Nil novi sub sole! – Nič novega pod soncem”!
Iz Šebrelj, kjer se je rodil, je Otmar prinesel s seboj v Vipavsko dolino navezanost na zemljo in navade svojih prednikov, ki so si značaj v dolgih stoletjih utrdili v surovih zimah in krasnih pomladih, ko je njegova vas zacvetela in postala “un prato coperto di fiori – s cvetjem pokrit travnik”, kot je sam o svoji vasi rad rekel skozi cigaretni dim, ki ga je puhnil čez mizo, ko sva v podraškem župnišču v dolgih večerih govorila o lepem in dobrem, o besedah, prevodih, predvsem pa o modrih stvareh. Zavezan, kot je bil, znanosti o modrosti, kar naj bi bila filozofija, je imel, čeravno zasidran v zemlji, a razpet med nebom, krščansko mislijo ter antiko, posebno rad personaliste, kar govori o tem, da je, čeprav samotar, ljubil ljudi in družbo.
Vem, zamahnil bi z roko in rekel, da je vsebina ista, čeprav so poti do nje drugačne, da se sicer res danes vse spreminja, a ostajajo življenje in vprašanja o smislu življenja vedno ista. In bi na koncu zatrdil: “S prodorno, jasno ter razumno mislijo se je treba prebiti skozi”!
Kot tudi vem, da bi Otmar z velikim zanimanjem prebral zapisa, ki sta kraljevala na straneh kulture v nedeljski izdaji dnevnika Corriere della Sera, kjer je odgovorni urednik tega uglednega milanskega dnevnika Ferruccio de Bortoli pisal svojo predstavitev avtorja knjig, ki jih bo v naslednjih tednih izdajal njegov dnevnik, dnevnik se je namreč namenil osvetliti lik nedavno preminulega kardinala Carla Maria Martinija z izdajo njegovih zapisov in esejev uglednih sodobnikov o njem. V družbi s kardinalom Gianfrancom Ravasijem, ki je kot Martinijev učenec tudi prispeval svoj zapis o tem, kako je njegovemu učitelju uspelo dati upanje Milanu v času najhujšega terorizma, me je de Bortoli po dolgem času spet prepričal, da velja imeti v rokah tiskani časnik, ko bereš tako dobra pisanja, kot sta njuna zapisa.
Niti ni potrebno dodajati, da sem v ponedeljek v prodajalni tobaka in časnikov pri prijazni gospe Giorgi v Gosposki ulici v Gorici dvignil prvo od osmih Martinijevih knjig, ki je našla še isti večer svoje mesto na nočni omarici.
Na videz strog mož, ki je nerad govoril, a ko je govoril, je odmevalo, me je očaral predvsem zato, ker je kot eden največjih mož Cerkve povezoval verne in neverne v skupnost, katero je nagovarjal, naj razmisli, kaj sploh počne tu!
In prav skupnost danes tudi najbolj pogrešam.
Zadovoljil bi se že s samim občutkom za skupnost, ki ga med nami ni več, vem, a pred možem, kakršen je bil Martini, rade volje tudi v teh mrzlih zimskih večerih s spoštovanjem snanem klobuk.
In prasketanje ognja v peči doma me vedno znova spominja na mojega velikega učitelja Otmarja, ki me je učil poslušanja preprostih stvari, da bi lahko uzrl ter razumel zahtevnejše, če pa bi jih slučajno že ne mogel razumeti, pa zato, da bi jih vsaj skušal dojeti, sprejeti.
Jurij Paljk
Minuli konec tedna, ki ga je zaznamovalo pravo zimsko vreme, saj je sneg pobelil tudi našo deželo in vsem povzročil nemalo nevšečnosti, je bil kot nalašč za branje.
