Kaj sploh počnem tukaj? (136)

…saj je “računalniška miza”, ki jo sicer v pogovornem jeziku imenujemo kar “desktop”, postala nepregledna, sem naletel na “mapo”, v katero sem pred časom nalagal fotografije slovitih knjižnic, ki te s svojo lepoto dobesedno začarajo. Minuli mrzli in deževni nedeljski večer sem tako preživel v druženju s knjigami, kar je sicer že stalnica, nekaj časa sem posvetil tudi ponovnemu ogledu več kot sto krasnih fotografij slavnih starih knjižnic, ki sem jih našel na svetovnem spletu. Če sem sam zelo navezan na lepoto in prisrčno skromnost Semeniške knjižnice v Ljubljani, ki so jo na pobudo Akademije operozov leta 1701 ustanovili ljubljanski knezoškof Žiga Krištof, grof Herberstein, stolni dekan Janez Anton Dolničar pl. Thalberg in stolni prošt Janez Krstnik Prešeren, pa dodam, da ni večjega mesta, v katerem med obiskom nisem šel pogledat zgodovinske knjižnice. Še vedno sem navdušen nad svetostjo prostora biblioteke Malatesta v Ceseni, saj je ena najlepših v Evropi.
Na svoji razmetani računalniški “mizi” sem našel tudi shranjen zapis, ki ga je pred časom objavilo Delo na kulturnih straneh, ko je predstavljalo raziskovalno delo dr. Luke Vidmarja, raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki je v Semeniški knjižnici opravil strokovni pregled vseh tistih knjig, ki so bile v preteklosti prepovedane za javnost. Raziskovalec pravilno ugotavlja, da je bil razlog za to, da so bile določene knjige dane na indeks, vedno enak, ali, kot je zapisal Milan Vogel v Delo, hoteli so “zaščititi vero in moralo ljudi s prepovedjo prodajanja, branja, posedovanja in razširjanja spornih knjig… Za Kranjsko je bil poleg rimskega indeksa zavezujoč avstrijski državni indeks Catalogus librorum a Commissione Aulica prohibitorum, ki je izhajal pod cesarico Marijo Terezijo na Dunaju od leta 1754 do 1780. Sestavljali so ga prav tako duhovniki, ki so pri svojem delu upoštevali predvsem interese države. Večina tovrstnih knjig je postala v habsburški monarhiji in s tem na Kranjskem uradno dovoljena z reformo državne cenzure in s tolerančnim patentom cesarja Jožefa II. leta 1781, v Cerkvi pa formalno šele leta 1966. Tedaj je namreč papež Pavel VI. ukinil indeks, ki je zadnjič izšel leta 1948, tedaj seveda že vsaj stoletje in pol brez resnega vpliva”. Pa vendar preberemo v lepem zapisu tudi naslednje: “Med zbiratelji prepovedanih knjig, tako najstarejših kot najnovejših, izstopa Janez Krstnik Prešeren (pri tridesetih letih je postal svetovalec, diplomat in vodja biblioteke salzburških nadškofov, pozneje pa ljubljanski stolni prošt in predsednik Akademije operozov), ki je sistematično zbiral protestantske knjige ter dela mlajših zgodovinarjev in teologov ne glede na indeks in jih po Vidmarjevem prepričanju ni skrival pred prijatelji iz stolnega kapitlja in z akademije. Nasprotno: nanje je bil ponosen in jih je bil pripravljen posoditi komu drugemu. Leta 1701 jih je brez pomislekov popisal s svojimi drugimi knjigami in jih podaril Javni oziroma Semeniški knjižnici, kjer so še zdaj. Stolni dekan Janez Anton Dolničar je nekaj prepovedanih knjig kupil na črnem trgu leta 1685 in 1686, ko je študiral v Rimu. Okrog leta 1700 je anatema, ki je uradno še vedno veljala za tovrstne knjige, povsem izgubila svojo moč in zbiralci in bralci so se zavedali, da jih zaradi tega ne bo doletela kazen”.
Ko si vesel, da lahko rečeš: “Imeli smo može”!
Med prebiranjem zapisa, sem se nasmehnil samemu sebi in svojim iskanjem ter prebiranju prepovedanih knjig v času komunizma, ki so bile seveda drugačne vsebine, kot so tiste v Semeniški knjižnici, kot sem se nasmehnil tudi dejstvu, da sem si za hip zaželel časov, ko bi še kakšno knjigo kdo prepovedal, da bi ja še kdo segel po njej!
Ne razumite me napak!
Ne toži se mi za časi, ki sem jih živel in se v njih počutil utesnjenega, govorim o tem, da je danes vsega veliko na razpolago in da se prav zaradi tega, ker je vsega preveč, zdi, kot da ničesar več ne znamo ceniti, pa čeprav seveda to ni res, saj smo še taki, ki cenimo lepe in dobre stvari in smo zanje pripravljeni tudi nekaj žrtvovati. In to velja tudi na področju knjig, saj se človek danes s težavo prebija skozi množico naslovov, kot se sam počutim osamljenega v svojem priseganju na knjige, včasih zares kot dinozaver, kot mi je bilo brez vsake blagohotne ironije tudi že očitano.
Ko sem v svoji “računalniški mapi” s fotografijami krasnih knjižnic po svetu naletel na fotografijo, pod katero sem napisal: Hereford Cathedral Chained Library (nahaja se v biblioteki katedrale v Herefordu v Angliji, knjige pa so v tej biblioteki podobno kot v prekrasni knjižnici Malatesta v Ceseni z železnimi verigami dobesedno prikovane na bralne pulte!), sem bil pomirjen, saj nisem edini, ki je mnenja, da gre pri ohranjanju knjig za zavezanost duhovnemu bogastvu neprecenljive vrednosti!
Ne vem, ali bom kdajkoli imel srečo vstopiti v knjižnico stolnice v Herefordu, vem pa, da bom v Semeniško knjižnico v Ljubljani prej ali slej ponovno vstopil, da se tam ponovno naužijem tistega miru in tišine, ki ti jo samo svete shrambe lahko dajo.
In vem, da v harmonično oblikovanem prostoru Semeniške knjižnice, ki te v trenutku pomiri z nadihom žlahtne patine preteklega, lepega, dobrega, plemenitega, neizrekljive ter nikdar izpete želje, da!, nostalgije po lepem, dobrem, večnem in Večnem, ne bom niti pomislil, kaj sploh počnem tam.

Jurij Paljk

Ko sem te dni urejal zapise na računalniku,...

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (39)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (43)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (469)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme