Kaj sploh počnem tukaj? (135)
…kot to počnem v vsakdanjem življenju, v družbi, v kateri se vse manj in tudi vse težje znajdem, pa čeprav vem, da k temu veliko doprinašajo leta, a ne samo ta, o tem sem trdno prepričan.
Veliko sem v avtu in ne bom vas utrujal s tem, da je v Gorico zadnje čase vse težje priti, saj imamo na osrednjem goriškem krožišču zadnje čase tudi pravi fenomen, semafor na krožišču je najbrž edinstvena pogruntavščina, ki ji ni para v svetu, in vse razlage, da je to potrebno, ker “delajo za nas”, so odvečne. Ni potrebno biti noben modrec, da vidiš, kako neusklajena so dela na avtocesti, ki vodi do mesta, in v samem mestu tudi, če že ne še bolj, a zame so rezultati teh del porazni, saj porabim iz Ogleja do Gorice v jutranjih urah vsaj uro, če že ne več.
Pravijo, da pomaga poslušanje radia, ko si v dolgi koloni vozil; včasih je to res, včasih pa ne pomaga nič, niti misel na znan slovenski rek o potrpljenju, ki da je božja mast: enostavno si tam in ždiš, čakaš, da se bo kolona pred teboj premaknila, pospešiš in zaviraš. Ko končno prideš na vrsto in že misliš, da boš šel skozi rumeno, se prikaže rdeča in spet čakaš. Vračanje domov je včasih še težje, predvsem moraš na gradbišču na avtocesti paziti, da nisi raztresen, saj se lahko takoj zaletiš v betonsko ograjo, kot se je pred dnevi možakar iz Vidma pred menoj s svojim modrim avtomobilom. Dodobra je odrsal levo stran avtomobila, zaneslo ga je, malce prehitro je prišel v ovinek, ki ga na gradbišču zjutraj še ni bilo, dodali so ga med dnevom, ko “so delali zanj in zame”. Presenetilo me je predvsem to, da niti ustavil ni, samo počasi se je spet zapeljal na sredo ozkega cestišča in odpeljal naprej. Resigniran do konca. Vdan v to tekanje gor in dol, podobno je mojemu. Prepričan sem, da mu je bilo tisti dan enostavno preveč, povedati pa tudi moram, da se ni imel kje ustaviti v tistem slepem črevesu, kar je zadnje leto avtocestni krak od Gorice do Vileša.
“Ma, tata, si videl, kako je porukal avto? In niti ustavil se ni”! je rekla bolj sebi kot meni hčerka Tina, ki se včasih zvečer pelje z mano proti domu.
“Vsega ima preveč”! sem rekel in dodal: “Pa saj se tudi ustaviti ne more, se boji, da se mu zabijem jaz od zadaj in bo tako imel dvojno škodo. Tako bo frtalja popolna”!
“Che robbe”! je še rekla Tina in poslušala sva glasbo naprej, bila je prijazna, ni mi težila z nemogočo muziko, ki je ne maram.
Ko sem zavil v Vilešu iz slepega črevesa avtocestnega kraka na odvoznico, sva s Tino videla, da je možakar iz Vidma tako odrsal avto ob strani, da pri avtoličarju ne bo dovolj njegova mesečna plača za popravilo.
“Bogi”, je rekla Tina, “le kako ga je zaneslo. Ma kaj ni pazil”?
“Utrujen je, Tina, samo utrujen”, sem rekel.
“Ja, kot si ti”, je rekla in sva slišala po radiu Robin pesem, za katero je čez čas rekla, da je zelo lepa, tudi ona ima rada božanski Freddiejev glas, bila je ravno obletnica njegove smrti.
Spomnil sem se, da mi je ob smrti imenitnega pevca Freddieja Mercuryja moj nekdanji šef dr. Drago Legiša, ki gotovo ni nikdar poslušal skupine The Queen, v Novem listu dal skoraj pol strani, da sem se lahko v svojem in v imenu moje generacije poslovil od carskega pevca, ki je znal biti na odru tako, kot zna še danes le malokdo. Umrl je 24. novembra leta 1991, lansko leto sem šel v naš arhiv poiskat svoj članek in ga ponovno prebral, nasmehnil sem se in ugotovil, da sem imel dobrega učitelja, saj je dr. Drago Legiša objavil vsebino, ki bi jo takrat malokdo; kot odličen urednik je vedel, da je prav, če da prostor mladim sodelavcem in vsebinam, ki so nas takrat nagovarjale.
“Kaj sploh počnem tukaj”? sem se vprašal pred dnevi, ko me je dosegla vest, da so starega prijatelja in našega stalnega sodelavca Antka Terčona povozili na prehodu za pešce v Sesljanu, in šele pred nekaj dnevi mi je prijazna gospa Tatjana, Antkova življenjska sopotnica, po telefonu povedala, da je Antek, mož Krasa in redkih besed, izven smrtne nevarnosti. Antek je eden tistih ljudi, ki zaznamujejo prostor in čas ter okolje, šele odsotnost takih ljudi, kot je Antek, pokaže, kako dragoceni in nezamenljivi so. Antek je tudi eden rednih bralcev moje rubrike, ni v njegovi kraški naravi, da bi hvalil, priznanje pa le da, ko ti mimogrede pove, da si “to in to fajn napisal, lepo, zelo lepo si napisal”, če pa že mora kaj pokritizirati, pove to brez dlak na jeziku in naravnost. Antek je za vse nas in zame tudi zelo dragocen in sem vesel, da okreva.
“Kaj sploh počnem tukaj”? sem se vprašal danes zjutraj, ko sem po elektronski pošti izvedel, da je prijatelja in našega dragocenega sodelavca Andreja Malniča, direktorja Goriškega muzeja, zadela možganska kap, kot se je včasih reklo. Takoj sem poiskal njegovega strica Borisa, ki mi je povedal, da so Andreja rešili, da je sedaj v Kliničnem centru v Ljubljani, da je v “pilotirani komi”, a da se upa, da bo šlo na bolje. Dogovorila sva se, da se bova obveščala, zavrtel sem še nekaj številk prijateljev in ob poslušanju žalostne vesti so moji sogovorniki zvečine molčali.
V našem uredništvu je danes kar tiho, Andreja imamo radi, večkrat pride v naše uredništvo, pravzaprav ga imamo za enega izmed nas.
Tudi on je reden bralec moje rubrike, včasih mi mimogrede tudi navrže kak predlog za kako posebno knjigo, vedno nevsiljivo, včasih mi pa napiše kakšno sms sporočilo, če ga kako pisanje posebej prepriča, da, Andrej nas ima rad in mu vedno znova odpustim tudi to, da me v uredništvu imenuje pred kolegi “sitnoba”.
“Ja, neč, kej, bo treba kako mašo imet' zanj, kej, on je fajn, ker je širok in zatu, k'r razume, on je Novogoričan”, mi je rekel sodelavec ter duhovnik Andrej Vončina, ko sem mu povedal za Andrejevo trpljenje.
Zvečer sem se doma spraševal, kaj sploh počnem tukaj, saj sem v megleno depresivni Furlanski nižini moral iz avta v hišo odnesti nekaj vrečk svežih knjig, na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, kjer sem bil, se pa zares nisem mogel spraševati, kaj sploh počnem tam, le časa je bilo premalo in knjig odločno preveč, da bi si vsaj vse nove naslove lahko ogledal!
Jurij Paljk
V tej rubriki sem se že večkrat vprašal, kaj sploh počnem tukaj, vedno iskreno,...
