Kaj sploh počnem tukaj? (134)
…in je največji slovenski praznik knjige, saj se na njem zbere večina slovenskih založnikov, ki predstavijo svoje knjižne novosti in bogate knjižne bere, prireditelji pa tudi poskrbijo za niz okroglih miz, na katerih razni pisatelji, kulturniki, predstavniki založb, časnikarji in publicisti spregovorijo o stanju knjige danes, predvsem pa o novih knjigah in temah, ki jih obravnavajo, če seveda odmislimo gole predstavitve knjig.
Velikokrat sem se udeležil Slovenskega sejma knjige, največkrat kot ljubitelj knjige, še najlepši obiski slovenskega knjižnega sejma pa so bili tisti, ko sem peljal vso svojo družino na sejem in sem zvečer, ko smo se vrnili domov, napisal opravičila svojim trem otrokom za šolo in kot opravičilo navedel preprost razlog, da so bili ta in ta dan moji otroci odsotni v šoli “zaradi obiska slovenskega knjižnega sejma”. Še danes ne razumem, zakaj se večina naših slovenskih šol ne odloči, da bi vsako leto obiskala sejem, čeprav mi vsako leto znova šolniki pripovedujejo, zakaj ne morejo v Ljubljano. Pred leti sem z velikim veseljem na knjižnem sejmu srečeval tržaške slovenske šole, ne vem pa, kako je danes s tem, pa tudi nobene polemike nočem več imeti s slovenskimi šolniki, ker nima smisla, vedno sem potegnil najkrajšo in dejstvo, da se danes molči o stvareh, ki so na področju našega šolstva dobesedno vnebovpijoče, je grozljivo, a tako je. Kaže, da je pogubno sprenevedanje tudi na tem področju postalo praksa, ki se je splača držati, če hočeš mirno živeti. In tudi govoric o tem, kaj ne gre v slovenski šoli in kaj ni prav, se izogibam, še vedno sem namreč mnenja, da bi se moralo o življenjsko pomembnih vprašanjih naše šole javno in umirjeno govoriti, še posebej o najbolj pomembni stvari: o slovenskem jeziku in poučevanju le-tega, saj je to po moje najpomembnejši temelj naše šole.
In vendar sem se na celodnevnem obisku slovenskega knjižnega sejma po navadi vedno spraševal, kaj sploh počnem tam, ko sem se sredi tisočev in tisočev novih knjižnih naslovov spraševal, kaj mi bo uspelo prebrati in česa ne, ko sem se spraševal, kaj naj kupim, kaj bi rad kupil in česa si zagotovo ne bom mogel privoščiti. Pred dnevi sem namreč v novogoriški knjigarni ponovno držal v rokah knjigo, ki bi jo rad prebral, pravzaprav imel v svoji knjižni zbirki, saj me njena vsebina še kako zanima, a je ne bom, iz preprostega razloga, ker stane 70 evrov, kar je odločno preveč za še tako pomembno knjigo. In se sprašujem, kako je mogoče, da knjiga lahko stane toliko, saj ne gre za kako enciklopedijo ali kako drugače dragoceno vezano knjigo, kar bi upravičevalo tako ceno. In mi je jasno, zakaj ljudje vse manj kupujemo in kupujejo slovenske knjige. Iz preprostega razloga, ker si jih ne moremo več privoščiti. Te besede piše človek, ki je pred veliko leti marsikatero večerjo preskočil, da si je lahko kupil kako knjigo, in oče treh otrok, ki si je pred leti zadal trden namen, da bo vse svoje tri otroke dobesedno zastrupil s knjigami, kar mi je, hvala Bogu, tudi uspelo. Pa vendar …
Pa Slovenski knjižni sejem ni samo sejem knjig, saj je tudi kraj srečevanj in nemalokrat sem na sejmu srečal ljudi, ki jih že leta nisem videl, zagovorili smo se, veseli, da smo se ob knjigah našli, si obljubili, da se v prihodnje srečamo kje drugje, ker da tako ne moremo več naprej, se seveda potem nismo srečali nikjer drugje, morda le spet na knjižnem sejmu. Kot sem na knjižnem sejmu tudi srečal pisatelje, pesnike, založnike, na nekatere od teh me veže topla navezanost, če že prijateljstvo tega občutja ne morem imenovati, ker je beseda prijateljstvo v teh časih le preveč zahtevna. Srečal sem ljudi, ki so mi in mi še veliko pomenijo, pa čeprav jih nisem še poznal, z nekaterimi sem navezal poznanstva, druge sem med ponovnim obiskom sejma pogrešal, ker so prav v tistem letu odšli v večnost.
Še danes se spominjam prijetnega pomenka izpred nekaj let in dolge kave z znanim slovenskim kulturnikom, pisateljem in publicistom, ki sva jo takrat med obiskom knjižnega sejma spila ob “šanku” v baru Cankarjevega doma, tako osamljeno ter samotno mi je znani gospod deloval, da sem mu sam preprosto ponudil kavo, ko je pristopil do “šanka” in mu enostavno ter iskreno dejal, da zelo cenim njegovo delo. Presenečen se je ozrl proti meni in radostno dejal, da je vesel mojih besed, še to je dodal, da smo Primorci res topli ljudje, naglas me je ponovno izdal, a niti trudil se nisem in se še vedno ne, da me sredi Ljubljane ne bi.
Zagovorila sva se v našo stvarnost, v njegovih besedah sem začutil grenkobo, občutek sem imel, da je nemočen v družbi, v kateri se nekako ni znašel več. Kot da bi se nenadoma zavedel, da je njegov čas minil, da so prišli novi ljudje, ki govorijo drugačen jezik in o drugačnih vsebinah, ki jih sam ne razume, a obenem še kako razume, da sam ni več del nove družbe, da je nekako odveč, ker ga tudi nihče ne posluša več.
Dogovorila sva se, da se najdeva, sam sem mu teden dni kasneje pisal, a se ni javil nikdar več, nekega večera se je na televizijskem zaslonu pojavila njegova črno-bela fotografija in žena me je vprašala, ali se spomnim, kako sva midva pila kavo v baru Cankarjevega doma, ko je ona z otroki šla med knjige.
“Se spominjaš, kako sem ti rekla, da je ta gospod izjemno žalosten”? me je vprašala.
Spomnil sem se, seveda sem se spomnil in se še spominjam, kot sem se tudi vprašal, kdo je sploh prebral tisto moje pismo, ki sem mu ga napisal.
Če ga sploh kdo je, seveda.
Jurij Paljk
Pričujoči zapis nastaja tik pred Slovenskim knjižnim sejmom, ki ga vsako leto prirejajo v ljubljanskem Cankarjevem domu...
