Kaj sploh počnem tukaj? (133)

Hitro sem ji odgovoril, naj ga ne lomi, saj sam zelo dobro vem, da pridejo dnevi, ko se človeku ne da več, preveč je vsega in vse se zazdi brezizhodno. Pa mi je mirno, kot le ona zna, odvrnila, da je sama prišla do točke, ko ne vidi več naprej, se počuti, kot da bo umrla, ker ne more ničesar spremeniti. Na te besede sem ji odvrnil z besedami, da smo zadnje čase vsi žalostni, a da sem sam prepričan, kako se vedno lahko nekaj naredi, če drugega ne, vedno znova lahko začnemo pri sebi.
Jana je odvrnila, da ima tudi sama to vero in upanje, da pa jo boli, zelo boli, ker jo najožji sodelavci zbadajo, nenehno nekaj šikanirajo, predvsem pa jo boli posmeh, nato je še pripisala, da se sama na to odziva tako, da je postala bolj ostra v odgovorih, ker se mora vsaj zavarovati pred njimi.
Sam sem ji napisal, da se skušam posmehovalcem in vsem tistim, ki samo zbadajo in opravljajo, vztrajno in vedno izogibati, kot sem ji tudi svetoval, naj se ostro odzove na posmeh, še posebej takrat, ko gre za njeno osebno življenje, pa naj bo to v službi, doma ali pa v življenju župnije.
Posebno me je zabolel njen stavek: “In so ljudje, za katere misliš, da so dobronamerni, a kar zmorejo, je le špikanje; kot da bi bili srečni samo, ko druge špikajo, in jim ne prideš do kraja. “
Pa sem spet ponovil, da se sam takim ljudem skušam izogibati. Drugega nasveta ji nisem in ji ne morem dati, ker ga nimam. Mirno pa lahko zapišem, da je tega nečednega početja danes preveč vsepovsod, da je tega vedno bilo veliko, a kaže, da se stvari slabšajo, kot se slabšajo odnosi v naši današnji družbi, kjer smo vse bolj osamljeni, vse manj solidarni in vse manj toplo človeški, čeprav bi se vsakdo od nas moral zavedati, da je prav v času krize potrebno, še kako potrebno!, stopiti skupaj, kajti še vedno velja, da je v slogi moč.
Če je v srednjem veku veljalo, da je včasih edina rešitev v begu, seveda je bil izrek “In fuga salus est”! predvsem vsakdanji kruh tedanjih teologov, ki so svarili pred grehom, nekateri trdijo, da je bil prvi latinski rek, ki se je glasil: “Non est salus nisi in fuga”, še bolj pravilen, saj je še bolj poudaril dejstvo, da je treba pred nekaterimi (stvarmi, a tudi ljudmi) enostavno zbežati.
Le kam lahko sploh danes še pobegneš, sem pomislil, ko sem jemal zvečer ponovno v roke eno od knjig, s katero samemu sebi in drugim potrjujem, kako res je, da beremo zato, ker nam je branje všeč, ker nas duhovno obogati, ker nas knjige učijo, razveselijo, žalostijo, predvsem pa nas duhovno hranijo, a istočasno sam še kako dobro vem, da je zame edino še knjiga tista, ki mi pomaga, da zbežim iz sedanjega časa in se s pisateljem podam na njegove duhovne poljane, ki so lahko tudi moje. Da, tudi to je knjiga.
Janine jutranje žalostne besede mi niso dale miru in sem zato v Ravasijevem “brevirju za laike”, kot sam imenujem njegova odlična kratka razmišljanja, poiskal misel velikega italijanskega pesnika, ki je meni zelo ljub, a mi je prav veliki Ravasi prinesel v enem svojih zapisov njegovo misel: “Edino veselje na svetu je začeti. Lepo je živeti, kajti živeti pomeni začeti, vsak trenutek”.
Tako je melanholični Cesare Pavese zapisal v svoj dnevnik 23. novembra leta 1937, ko gotovo ni niti še pomislil na to, da se bo nekega zadušljivega dne v mesecu avgustu v Turinu leta 1950 sam odločil za pot v onstranstvo v hotelu Roma. Ko so ga našli, so našli tudi neko knjigo, odprta je bila na strani, na kateri je sam na rob zapisal: “Vsem odpuščam in vse tudi prosim za odpuščanje. Je prav tako? In naj ne bo preveč govoric na moj račun”!
Ko so podrobno pregledali knjigo, so v njej našli tudi listek, na katerega je zapisal stavek iz svojega dnevnika: “Delal sem, ljudem sem podaril svojo poezijo, delil sem bolečino mnogih”.
Zraven je dodal še misel: “Samega sebe sem iskal”.
Za njim so ostali spomini, predvsem pa knjige poezij, ki jih je sam imenoval “pepel sveče življenja”.
Nekaj dni po njegovem samomoru so odličnega pesnika, ki je ob boleči prekinitvi razmerja z ljubljeno Costance Dowling zapisal enega najlepših verzov vseh časov: “Verra' la morte e avra' i tuoi occhi. – Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči. ”, pokopali brez cerkvenih obredov, zato ker je storil samomor in je bil ateist.
Pa vendar so njegove besede o tem, kako je življenje en sam začetek in to vsak hip, vsak trenutek, kot balzam v teh časih, ko nas vsakdanja rutina v trikotniku “dom – služba – dom” utruja. Kako šele utruja trikotnik “dom – iskanje službe – dom”, ki postaja vse bolj vsakdanjik tudi pri nas!
Vse preveč je namreč med nami tega vsakdanjega umiranja, tega pogubnega stanja, ko se zdi, da je življenje le še ugasel ogenj.
Upati in želeti si moramo, da je pod pepelom tega ugaslega ognja še vedno žerjavica, iz katere lahko nastane nov plamen, nov ogenj, novo življenje, da ne bomo hodili okrog in drug mimo drugega kot sence.
Brez nenehne želje po novem začetku postanemo zares trupla, ki hodijo drug mimo drugega, če smo lahko brutalno povedni, ko pa vemo, da smo ustvarjeni za to, da živimo, da razmišljamo, da se darujemo!
Prav zato so Pavesejeve besede: “Edino veselje na svetu je začeti. Lepo je živeti, kajti živeti pomeni začeti, vsak trenutek. ” kot nalašč za današnji čas!

Jurij Paljk

Pred dnevi mi je draga prijateljica Jana skrušeno napisala, da se počuti, “kot da ima za umret”.

Preberi tudi

Na stopnicah (135)

Na stopnicah

Na stopnicah (135)

04.05.2024
Na stopnicah (131)

Na stopnicah

Na stopnicah (131)

06.04.2024
Naturopatski nasveti (471)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (39)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme