Kaj sploh počnem tukaj? (132)

… ali kako drugo daljše pisanje, ki bi me osvojilo do te mere, da bi knjigo navdušeno priporočil naprej, o njej s prijatelji, ki radi berejo, teh je okrog mene vse manj, žal!, govoril, kot tudi nisem našel novega romana, ki bi ga prebral, četudi bi mi ne bil všeč, a bi bil vreden branja, zaradi sloga, vsebine, sporočila morda.
V takih časih se zatekam h knjigam, ki sicer samotno ležijo na knjižnih policah, med njimi najdem tudi take, ki sem jih kupil, a jih nisem prebral, kdo ve, zakaj jih nisem, morda samo zato, ker sem moral dom pospraviti, morda pa zato, ker me takrat, ko sem knjigo kupil, vsebina ni pritegnila. Najdem pa tudi take knjige, ki sem jih že bral, a jih ob ponovnem branju znova odkrijem, vsebin nekaterih knjig se spominjam, drugih pa skorajda ne, a vseeno lahko mirno rečem, da je vsako ponovno branje novo branje in nikdar nisem ostal razočaran, tudi zato ne, ker z branjem ne nadaljujem, če me ne osvoji.
V teh deževnih dneh, ko mi je zvečer brskanja po internetu ali branja dnevnih in tedenskih časnikov dovolj, pogosto zaidem na podstrešje, kjer imam tudi precej knjig, med njimi so take, ki jih že desetletje ali več nisem vzel v roke.
Navado imam, da vsako leto na praznik slovenske kulture, ki je na dan smrti našega največjega pesnika, kupim kako knjigo, navadno seveda slovensko, a leta 1997 sem v Palmanovi (le kje je to bilo, skoraj zagotovo v bolnišnici???) kupil italijansko knjigo, o kateri sem trdno prepričan, da sem jo takrat prebral, saj me je na Ennia Flaiana, imenitnega italijanskega izobraženca, ki je vedno hodil ob in na robu družbe, zato pa je bil vedno v njenem središču, stalno opozarjal ljubljeni Indro Montanelli, čigar zapise sem dobesedno vsak dan bral, imel je krasen, vrhunski slog, odlikovalo ga je skrajno poštenje pri pisanju, tudi pristranskost, a prav slog in poštenje sta bili tisti dve lastnosti, ki sta tega velikega Toskanca naredili za enega mojih velikih učiteljev časnikarstva, kakršnih na Slovenskem ni bilo.
V lepi, zeleni knjižici zbirke Adelphi (Piccola Biblioteca 373), na kateri je naslov La solitudine del satiro (Satirova samota), stoji namreč zapisano, da sem knjigo kupil v Palmanovi na Prešernov dan, 8. februarja leta 1997.
Če bi imel elektronski dostop do svoje zdravstvene kartoteke, bi brez težav lahko povedal, ali sem imel takrat težave s svojim hrbtom, v bolnišnici v Palmanovi sem namreč večkrat ležal, bil na hrbtenici tudi dvakrat operiran, tako pa se moram zadovoljiti s tem, da lahko brez težav povem, da na Slovenskem ne cenijo preveč tega imenitnega Italijana, saj ni nobeno njegovo delo poslovenjeno, čeprav je po Sloveniji nekaj njegovih knjig v italijanščini le na razpolago, tudi za izposojo na dom. Preverjeno na COBISS-u, lepo, od doma narejeno. Ta podatek je za tiste, ki še vedno nenehno prazno “bluzijo” o tem, kako je nepotrebno imeti svetovni splet doma.
Da Ennia Flaiana ni v slovenskem jeziku, sem si na tihem predstavljal, skoraj gotov sem bil, saj je daleč od kranjskega načina razmišljanja, kranjskega v smislu, da se je treba v debati držati načela: “Dej ga z batom po glavi, če ne gre drugače”!
In tako sem se minuli teden vsak večer pred spanjem sprehajal po duhovitih poljanah Flaianovega opisovanja njegovega ljubljenega-osovraženega Rima, kateremu je s to postumno izdajo postavil spomenik. O Rimu je zapisal: “Ja, to je moje mesto, čeprav ga lahko občasno tudi sovražim. Še posebno od takrat, ko je postal garaža italijanskega srednjega sloja. Toda Rima se ne da spoznati, odkriješ ga počasi in nikdar popolnoma”.
Ennio Flaiano je bil eden tistih srečnežev, ki je v otroških letih čisto slučajno bil zraven, ko so se črnosrajčniki podali na Rim, in je kasneje znal o tem pripovedovati take sočne anekdote, kakršnih Slovenci ne poznamo o svoji polpretekli zgodovini, ki nas tudi zato še danes dela na smrt skregane, sprte, grde in odurne do drugih in do samih sebe. Rojen leta 1910 je namreč kot dvanajstleten pobič 27. oktobra leta 1922 potoval z istim vlakom v Rim kot črnosrajčniki, ki so pripravljali prosluli marš na Rim … Prav iz spominov na tiste čase je njegov sloviti izrek: “Italijani tečejo vedno na pomoč zmagovalcu”!
Bil je eden tistih nesrečnežev – srečnežev, ki v življenju niso bili urejeni, pisal je na vse mogoče papirje in lističe, zaslovel je s svojim imenitnim delom Tempo di uccidere, v katerem opisuje svojo in drugih mladih italijanskih nesrečnežev udeležbo v vojni v Etiopiji; to knjigo je napisal v treh mesecih, in še to le na izrecno zahtevo drugega velikega italijanskega izobraženca, ki je vedno hodil na in po robu vsega, saj je Leo Longanesi z Indrom Montanellijem ter Enniom Flaianom le tista neverjetna trojka, ki jo še danes velja pobliže spoznati. Izjemni so bili in izjemni so še danes, veliko se lahko naučimo od njih, sam sem jim iskreno hvaležen, da so mi pustili v doto svoje pisanje, predvsem pa svoj odnos do življenja in družbe, ki je ves slonel na neprilagojenosti in na antikomformizmu, na bistrem opazovanju, na ironičnem odnosu do vsega, najprej do samih sebe in nato do družbe, saj fantje, da, fantje so bili!, gotovo nikdar niso nikomur lezli nikamor, kar so seveda vsi lepo plačali, da, svoje nevsakdanje in vedno izbire proti toku so plačali po načelu, ki mi ga je tudi posredoval Indro, ko je nekje zapisal, kako se je v Veliki Britaniji naučil, da je treba vsako večerjo, ki jo poješ, tudi plačati, prej ali slej, da ti zagotovo izstavijo račun …
Mene ti trije neverjetni možje še danes in vedno očarajo s svojo bistrostjo, predvsem pa z neverjetnim občutkom za podrobnosti, ki kažejo celoto, ta lastnost pa je lastna samo resničnim umetnikom.
Pa se bom vrnil k Flaianu, čeprav se ob branju njegovih zapisov vedno spomnim še četrtega velikega italijanskega časnikarja, Prezzolinija, ki spada v družbo Montanellija, Flaiana, Longanesija in baje je prav za Lea Longanesija Flaiano Indru dejal, da “išče družbo samo zato, ker je rad sam”, medtem ko je zase Flaiano zapisal: “Danes sem zapustil svojo družino, ker sem se naveličal biti osamljen”.
Junija leta 1962 je Ennio Flaiano zabeležil: “Vsi pišejo. Kdor ne piše, zbira gradivo za pisanje. Če se bo ta kulturni čudež nadaljeval, bomo imeli vsaj enega pisatelja na sto prebivalcev. Samemu sebi prisegam, da ne grem več na nobeno večerjo z nikomer, ki piše roman”.
In tako dalje in tako naprej, a veliko lepše in vedno izjemno lepo ter lahkotno: resnicoljubno, a obenem s tisto prijetno ironijo, ki dela tudi neznosno banalnost življenja znosno, nikdar pa se ne sprijazni z vulgarnostjo slabih navad in množice.
Še vedno svež in danes še bolj svež kot včeraj, to je Ennio Flaiano!
A ja, na Slovenskem Flaiana poznajo, še kako ga poznajo, saj so videli vsaj nekaj njegovih imenitnih in tudi z oscarjem nagrajenih filmov, za preživetje je namreč pisal scenarije, napisal jih je ogromno, a bom navedel samo sloviti film La dolce vita, s Fellinijem seveda, kot jih je bilo veliko drugih, a v bistvu Ennio Flaiano filma ni maral in ga je obenem ljubil, kar pa še ne pomeni, da ne bi zapisal: “V Italiji je najbolj prema črta med dvema točkama arabeska. Živimo v mreži arabesk”.
In se oddahneš, ko od Flaiana izveš, da je danes prav vsak “kreten poln idej”!

Jurij Paljk

Že precej časa nisem naletel med novimi izdajami knjig na roman...

Preberi tudi

Na stopnicah (132)

Na stopnicah

Na stopnicah (132)

13.04.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (467)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (127)

Na stopnicah

Na stopnicah (127)

09.03.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme