Kaj sploh počnem tukaj? (131)

… še manj pa zadovoljen, ko sem že zgodaj zjutraj po radiu ujel novico, ki sem jo potem našel v dnevniku Corriere della Sera, objavljeno z velikim poudarkom, članek je zavzemal namreč kar celo stran, kar pomeni, da gre za važno, zelo pomembno novico. Štirikolonski naslov je bil dovolj zgovoren, da sem postal še bolj slabe volje, saj je sporočal, da bo decembra slovita ameriška revija Newsweek prenehala izhajati v tiskani izdaji in bo odslej revija, ki si je z drugo ameriško revijo Time delila sloves najbolj pomembnih svetovnih revij, izhajala samo še na svetovnem spletu, nadnaslov je še povedal, da so se pri magazinu Newsweek na to pripravljali že vsaj dve leti, saj so se združili s spletnim dnevnikom Daily Beast, ki ga tisti, ki vsakodnevno hodimo na splet, dobro poznamo.
Po 80 letih torej Newsweek odhaja, toliko let je bil namreč zvest spremljevalec vseh tistih, ki se nismo zadovoljevali samo z dnevnimi novicami, ampak smo hoteli prebirati tudi poglobitve, odlične reportaže, pronicljive eseje, predvsem pa smo se tako pri reviji Time kot pri tedniku Newsweek v živo časnikarji učili tako imenovanega “novega ameriškega žurnalizma”, kot je genialni in snobovski Tom Wolf slikovito poimenoval nov način podajanja snovi v ameriškem tiskanem svetu. Da je bil sam ob Gayju Taleseju vodilni mož “novega ameriškega žurnalizma”, mu ni bilo treba govoriti, to smo vedeli vsi, ki smo prebrali njegove odlične ter izjemno uspešne romane, ali pa iskali njegove zajedljive, a zalo inteligentne zapise o ameriški in naši družbi v drugem slovitem ameriškem magazinu, v New Yorkerju.
Ne bomo več videvali torej zadnje čase vse bolj provokativnih naslovnic, ki jih je Newsweek imel, predvsem zato, ker je vse bolj izgubljal naročnike in vse bolj tudi bralce, pa čeprav je bila zadnji dve leti na “komandnem mestu” genialna in brezkompromisna, a tudi cinična Tina Brown, ki ji tudi pri New Yorkerju ni uspelo tisto, v kar so upali lastniki: da bi namreč obrnila težnjo upadanja naročnikov, pravzaprav kupcev tednika.
O tem, kako bralna kultura ali kultura branja pada, smo že pisali, večkrat, nekatere to pisanje moti, a dejstva so dejstva, mimo njih ne moremo.
In Newsweek, ki je prvič izšel 17. februarja leta 1933 in bo svoje nagovarjanje bralcev v tiskani izdaji končal 31. decembra letos, je samo eden od velikih časnikov, ki zapirajo svoja vrata, ki svoja uredništva korenito prenavljajo in se selijo na svetovni splet.
Že večkrat sem zapisal, da se sam sprašujem, ko berem take novice, kaj sploh počnem tukaj, spadam namreč med tisto zadnjo generacijo časnikarjev, ki smo še videli svinčeni tisk, le-tega je nadomestil linotajp, kasneje smo se naučili na prve računalnike, danes se moramo pa na svetovni splet, ki ima spet svoje zakonitosti, ki niso enake tiskanemu mediju, in tega ne more razumeti nihče od tistih, ki svetovnega spleta ne obišče vsaj dvakrat, trikrat na dan.
Zajedljivo bi mi lahko sedaj kdo vrgel na krožnik, kar sem sam slišal pred časom, ko je neki bralec očital nam, časnikarjem, ki pišemo za tiskane medije, da nismo verodostojni že zato, ker tudi sami najprej zjutraj vzamemo v roke računalnik, tablični računalnik, pametni telefon ali kako drugo elektronsko napravo, se povežemo na svetovni splet in tam najdemo sveže novice, ki vse bolj nadomeščajo vlogo dnevnika in tudi, poslušajte, poslušajte!, televizije, da televizije, ki postaja vse manj pomembna.
“Vse se je začelo pri tablici in k tablicam se vse vrača”! bi lahko zapisali tisti, ki smo še videli tablice, na katere so se naši očetje in mame v šoli učili pisati, hvala Bogu, da je moj oče imel smisel za ohranjanje dediščine in zato je ena od tablic, na katero je sam v fašistični šoli pisal, še doma na Vipavskem. Otroci se nismo mogli načuditi tablici, predvsem pa ne dejstvu, kako je mogoče, da zvezkov niso imeli … Sam sem nosil v torbi v šolo še črnilo, pisali smo s peresom in bili vedno umazani od črnila, včasih se je polilo v torbi, takrat so nas mame kregale, peresa smo menjavali, šele v najstniških letih sem prišel do prvega nalivnika, ki ga danes nosim bolj zato, ker sem nostalgik kot pa iz potrebe.
In računalniki so spremenili svet, saj so spremenili najprej način pisanja in nato še vse nas. Ko je že vse kazalo, da v svetu računalništva ni več kaj veliko odkriti, se je pojavil svetovni splet, katerega so najprej tudi izjemni geniji podcenjevali, a pokazalo se je, da je svetovni svet tista prava stvar, ki bo osvojila in … spremenila, da, spremenila svet! Ko se je na spletu pojavil tako imenovani “interaktivni splet”, se pravi “web 2”, se je revolucija šele začela. Vem, vem, nekateri tega ne marajo, kot niso marali naši “lubi Krajnci” vlaka in so se, tako smo se učili v šoli, zaganjali s konjskimi vpregami v lokomotive in vlake, brezuspešno seveda, kot se sedaj vsi tisti, ki se zaganjajo proti svetovnemu spletu in “webu 2”, motijo in še enkrat motijo, o čemer priča podatek o bralni kulturi vseh mladih in tistih, ki še niso dopolnili trideset let, le-ti skorajda ne segajo več po tiskani besedi …
Ni mi vseeno, ko to pišem, zavedam se, da smo tudi mi na vrsti, ja, mi, z Novim glasom in vsi mi v zamejstvu, kjer se zdi, da se nič ne da spremeniti, a se vse vseeno spreminja, pa če to hočemo ali ne, ker smo samo majhen del tega velikega sveta, nič drugačni in nič boljši ter nič slabši od drugih, samo majhen del tega sveta smo, pa če nam je to všeč ali ne. Naša edina razlika je v tem, da govorimo slovensko, da smo del slovenskega naroda, slovensko govoreče in pišoče skupine dveh milijonov ljudi, ki je v tem svetu le toliko posebna, ker govori in piše svoj jezik. Lep jezik, dodajam sam, sicer ne bi pisal v tem jeziku, sicer ne bi naši očetje in matere trpele, umirale zaradi te naše svetinje, da, zanje je bil naš slovenski jezik svetinja.
Že res, boste oporekali, a stanje v Združenih državah Amerike je drugačno, kot je stanje pri nas, saj se v ZDA že 39 odstotkov vsega prebivalstva seznanja z novicami samo v digitalnem svetu, na spletu torej, in tudi 70 milijonov tabličnih računalnikov, ki jih imajo v ZDA zasebni uporabniki, veliko pove.
A je vse samo vprašanje časa in odločitev, ki od nas niso odvisne, saj nas nihče ne bo nikoli vprašal, ali hočemo iti v to ali ne, enostavno denarja več ne bo za tiskanje časnikov in ne naročnikov, tablice novega digitalnega sveta pa bodo tako poceni, kot so danes knjige. Z gotovostjo pišem to, ker se še predobro spominjam, kako so se mi pred leti grdo v obraz in za hrbtom posmehovali, ker sem bil eden prvih, ki sem imel prenosni telefon, predvsem tisti, ki danes “ne morejo brez njega”.
Pa ni nobenega zadoščenja v tem pisanju, zares ne, kot ne vidim nobene lepote v “digitalni knjižnici” tabličnega elektronskega bralnika, kjer imaš spravljenih na tisoče knjig …
Odhaja neki svet, prihaja nov, kot vedno.
Življenje je to.
Nisem pa več prepričan, da smo v našem prostoru sposobni še toliko življenja, da bi danes razmišljali o jutrišnjem svetu in bi zanj že danes pripravili temelje, na katerih bodo naše delo lahko nadaljevali mladi, ne, o tem nisem več prepričan.
“Prihodnost pripada tistim, ki se nanjo pripravljajo danes”! je dejal Malcolm X, njegove besede sem prebral in preveril, seveda na spletu, na “webu 2”.

Jurij Paljk

Iskreno priznam, da minuli petek nisem bil nič kaj vesel, ...

Preberi tudi

Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024
Na stopnicah (129)

Na stopnicah

Na stopnicah (129)

23.03.2024
Jezikovnica (181)

Jezikovnica

Jezikovnica (181)

27.05.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme