Kaj sploh počnem tukaj? (130)
… gotovo ni več takšna, kakršna je bila, ko sem kot otrok odraščal v revni kmečki družini na Vipavskem, ko je bilo dosti stvari premalo, a smo v zameno bili deležni solidarnosti, kot smo toplo solidarnost izkazovali tudi drugim.
Nobenega nostalgičnega opevanja “dobrih, zlatih časov” ni v tej trditvi, za to sem še vedno premlad, le iskreno in dobronamerno se sprašujem, zakaj kot skupnost ne delujemo več, zakaj nismo več skupnost, zakaj smo pravzaprav postali to, kar smo. Tudi nisem toliko nesramen, da bi pisal: “Ljudje so taki in taki”!, ker se zavedam, da sem tudi sam član te “tekoče” družbe, o kateri sloviti in od mene velikokrat citirani Zygmunt Bauman trdi, da ji je lastno predvsem to, da nima več trdnih opornih točk, da torej ne pozna nobenega sidrišča več, da je njeno temeljno pravilo predvsem to, da jo označujejo neoprijemljivi, nedoločeni, “tekoči” odnosi.
Zakaj Baumana tolikokrat navajam? Predvsem zato, ker sem prebral večino njegovih težko berljivih in zgoščenih del, še posebej zadnjih, v katerih ugotavlja predvsem to, da je jasno samo to, da ni nič jasno, a se pri bistri analizi ne ustavi pri vidnem, ampak išče globlje vzroke za tako stanje, v kakršnem živimo. In zato tudi ni nobeno naključje, če je papež Benedikt XVI. ob svojem nedavnem pastoralnem obisku Benetk, ko je spregovoril o pomenu vode za Beneško republiko in ves svet, navezal svojo evangeljsko misel prav na Baumana, ko je kot edino možno sidrišče v “tekoči družbi” seveda ponudil vernikom in svetu vero v Jezusa Kristusa, “edino skalo, na kateri je vredno graditi svoje in bližnjih življenje”!, čeprav se je iz njegovega nagovora dalo razbrati, da je Jezusovo “ljubezen za nič”, kot jo je slikovito poimenoval nenadkriljivi Fjodor Mihajlovič Dostojevski, ponudil tudi vsem tistim, ki jim ni dana milost vere, a iščejo smisel življenja in se ne ustavijo pri lažnih obljubah današnje družbe, ki prisega skorajda samo na denar, uspeh za vsako ceno, zunanji videz, imidž torej, na plehko, mlačno, “tekoče in neoprijemljivo”, kot bi rekel Bauman.
Prav teh stvari sem se spomnil, ko sem se minuli teden po treh dneh napornega življenja v bruseljskem parlamentu vrnil z letališča v Trevisu neposredno v goriško uredništvo. Ja, zapisal sem, da so bili trije dnevi v Evropskem parlamentu naporni, ker smo dejansko s kolegi bili s slovenskim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom vsak dan najmanj dvanajst ur nenehno v stekleni palači in prehodili zares veliko kilometrov, daleč od sveta, a v bistvu neposredno blizu odločitvam, ki še kako zadevajo našo družbo, svet, v katerem živimo. Dejstvo je, da so politične odločitve v Evropskem parlamentu izjemno pomembne. Tridnevno spoznavanje dela v Evropskem parlamentu pa je nam časnikarjem tudi služilo, da smo videli v parlamentu ljudi, ki zares tam delajo, in zato vsaj v našem primeru odpade vsako natolcevanje o politikih, na lastne oči smo namreč videli in se pogovarjali z vsemi evropskimi poslanci iz Slovenije in videli, kako zgledno med seboj sodelujejo. Z veliko osebno grenkobo dodajam, da tak način obnašanja in vzajemnega delovanja še kako pogrešam v slovenskem Državnem zboru.
V uredništvo me je s tržaške univerze, kjer je zaposlena, poklicala žena in že po glasu sem razumel, da je nekaj hudo narobe, žalostna mi je povedala, naj pogledam dnevno italijansko časopisje, in še posebej naročila, naj pogledam sliko umorjenega iz vasi Terzo pri Ogleju, v kateri živim, da ga poznava, je še dodala. Neprespan in utrujen sem nejevoljno rekel, da nimam dostopa do dnevnika, a končno sem le spravljivo dejal, da bom pogledal. Končno sem po dolgem brskanju po spletu le našel fotografijo mladega moža, ki je po triurnem čakanju na operacijo v bolnišnici v Palmanovi izdihnil; umrl je za posledicami globokega vboda. Zdravniškemu osebju je pred smrtjo povedal le to, da ga ni zabodla partnerka, s katero je živel, ampak da je šlo za nesrečo v kuhinji. Preiskovalci mu niso verjeli in so njegovo partnerko zaprli. Na fotografiji sem prepoznal mirnega fanta otožnega nasmeha in lepih oči, zaradi kronike sem dolžan napisati moža, saj jih je imel nekaj nad štirideset, ki sem ga občasno videval v vaškem baru, kamor hodim ob sobotah in nedeljah k prijazni Sandri na kavo, najprej zato, da spijem kavo in preberem krajevno časopisje, predvsem pa zato, da srečam nekaj ljudi, zvečine starejših Toskancev, s katerimi se že vrsto let srečujem v tem baru. Malce posedimo, spregovorimo besedo, dve o politiki, zgražamo se in debatiramo na glas, tudi kaj krajevnega izvem, predvsem pa je to moje edino druženje, moje edino družabno ter družbeno življenje v vasi, če odmislim seveda dejstvo, da največ ljudi iz vasi in okolice poznam iz vaške cerkve sv. Blaža, kamor hodim ob nedeljah k maši, a moram resnici na ljubo tudi dodati, da je obisk nedeljske maše v Terzu izjemno majhen, pred leti je bil še veliko manjši, le našemu milemu don Pinu in njegovi ljubeznivosti se gre zahvaliti, da nas je sedaj pri Božji službi več, moških in mladih skorajda nič.
Minuli konec tedna nisem mogel v bar, imel sem druge, delovne obveznosti, saj sem se v soboto udeležil prve deželne konference za našo manjšino in več kot dostojno mirnega protesta uslužbencev slovenskih javnih ustanov, ki smo zaskrbljeni za svojo in drugih usodo, v nedeljo pa sem itak moral v Oglej na “ustoličenje” novega goriškega nadškofa. Tako torej nisem mogel z nikomer govoriti o umorjenem fantu, a vem, da se ga je “moja skupina” iz bara korektno in lepo spomnila. Kar predstavljam si, kako sta Toskanca Pietro, ki je upokojeni polkovnik, in Carlo, ki je upokojeni delavec, dostojanstveno in v krasni toskanščini vzdihnila: “Che voi, la vita… Kaj češ, življenje… ” Rad imam ta Toskanca, ker sta polna človečnosti, ki jo pogrešam v sedanji družbi. Vem, da je Sandra, prijazna kot vedno, še dodala, kdaj je bil fant zadnjič pri njej na kavi, a vsi iz “moje skupine” iz bara Piccadily v Terzu so gotovo molčali o dejstvu, da je to zgodba o pomanjkanju in alkoholu.
Dnevno časopisje se je namreč zelo razpisalo o tem, da je umorjeni fant imel težko razmerje s partnerko, ki je sedaj obtožena umora, oba naj bi bila pod vplivom alkohola, ko se je njun prepir sprevrgel v tragedijo, oba sta bila tudi brezposelna, pa vendar mi je najbolje del stavek, ki mi ga je zaupal Furlan srednjih let, s katerim se občasno tudi srečujeva v baru, ko mi je v nedeljo v Ogleju na trgu pred baziliko dejal: “Jurij, bil je dober fant, zelo dober, a vse skupaj je žalostno”!
“Da je bil dober, priča že dejstvo, da je v Palmanovi umirajoč zdravnikom rekel, da se je sam ponesrečil”, sem dodal.
In sva se zagovorila, zakaj nismo mogli vsi skupaj, ki smo ob njiju živeli v isti vasi, uvideti njunih izjemnih težav, ki so privedle do tragedije, bolj od blizu, da bi nam morda le uspelo preprečiti smrt. Ljudje v vasi so namreč vedeli za njune težave, a so molčali, kot molčijo sedaj. In tudi preiskava, ki so jo uvedli v bolnišnici v Palmanovi, se bo končala tam, kjer se končajo vse preiskave, ko kdo umre: na smetišču zgodovine malih ljudi. Vsi vemo, da bi to bolnišnico morali že zdavnaj zapreti, a spet se bodo krajevni veljaki prsili, češ da to pomeni “obubožanje teritorija” itd…, dejstvo, da v tej bolnišnici počno zdravniki nevredne stvari, je drugotnega pomena. Sam sem to na lastni in sorodnikov koži že okusil in lahko samo potrdim, kar sem napisal.
Gabriele, tako je bilo ime mlademu možu, ki je sicer res izkrvavel svoje življenje v praznino naših dni zaradi globokega vboda s kuhinjskim nožem, a predvsem zaradi praznine naše družbe, brezposelnosti, pomanjkanja, alkohola, nasilja, “ki je vedno banalno”, kot me je pred leti naučila pronicljiva Hannah Arendt, najbrž nikdar ni naletel na misel enega največjih umov človeštva, kot sem sam isti večer, ko sem izvedel za njegovo smrt.
“Quando io credero' a imparare a vivere, io imparero' a morire. Ko se bom naučil živeti, se bom naučil tudi umreti”, je zapisal v svoje Misli sloviti Leonardo da Vinci. Na misel velikega moža renesanse sem naletel med vsakodnevnim branjem Ravasijevega “brevirja za laike”, kot sam imenujem njegova dnevna, zelo pronicljiva pisanja, zbrana v več knjigah.
Zvečer, ko sva z Adriano povedala najinim otrokom, kaj se je zgodilo, je bilo pri nas doma tiho, zelo samotno, kot je od vsega odtujeno, samotno življenje v furlanski vasi.
