Kaj sploh počnem tukaj? (129)
…da sem eden tistih, ki se nenehno sprašuje, ali le ni imel prav sloviti Pascal, ki je v svojih zapisih pustil tudi misel, da se vse težave za človeka začno predvsem zato, ker ne zna ostati doma v svoji sobi, nenehno se na potovanjih tudi slabo počutim, ker se vedno “znajdem na čistini”, negotov sem in zato še kako občudujem, zavidam bi bila prezahtevna beseda, vse tiste ljudi, ki potujejo po svetu vedno urejeni, vedno nasmejani, vedno mirni.
Ali pa se mi samo tako zdi, ko jih gledam, kako gotovo odkorakajo s svojo potovalko proti letalu, medtem ko se sam dvigujem s sedeža v čakalnici vedno negotovo, da sem nekaj pozabil, da nisem vremenu primerno oblečen in še vrsto dvomov imam, če odmislim dejstvo, da se čisto na vsakem, še tako kratkem, potovanju vedno tudi sprašujem, kaj sploh počnem tukaj.
Ni res, da se nam svet ni spremenil po znanem enajstem septembru, ko so v New Yorku porušili muslimanski teroristi stolpnici, spremenilo se je vse, a na tem mestu ne bi pisal in se spraševal o tem, ali se je svet obrnil na slabše ali ne, ampak o preprostem dejstvu, da je potovanje z letalom po enajstem septembru postalo drugačno, zapleteno, saj so kontrole pred vzletom ena najgrših stvari, kar jih človek mora prestati. Sam se še iz časa, za katerega nekateri govorijo, da je bil lep, drugi pa vemo, da so ga označevale predvsem grobe omejitve, z grenkobo spominjam sramotnih pregledov na državnih mejnih prehodih, kamor so me večkrat vodili, in sem se moral sleči, kaj so cariniki iskali, še danes ne vem, vem pa, da mi je ob vsakem pregledu še danes nelagodno, neprijetno in se počutim vedno tudi ponižanega.
Ta zapis pišem v zgodnjem deževnem jutru v Bruslju, kamor je mrzla jesen že prišla, sedim v majhni staromodni sobici ob vhodu v ostarel hotel, kjer smo s slovenskimi kolegi nastanjeni, da na povabilo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta sledimo delu v Evropskem parlamentu. Tega ne pišem zato, da bi dajal vtis kakega svetovljanskega pisca, ki svoje dopise pošilja z vseh koncev sveta, ker je moj delokrog in moje gibanje zvečine omejeno na relacijo Oglej-Gorica-Oglej, vmes sta še kakšna Ljubljana in Trst, včasih še Videm, torej svet, v katerem mi je dano in sem si tudi izbral živeti.
Podatek sem navedel predvsem zato, ker smo s tremi slovenskimi kolegi, četrta je zbolela tik pred odhodom, prišli v Bruselj na povabilo prvega predsednika vlade demokratične Slovenije, da bi videli, kako si slovenski poslanci in ne samo oni danes v Bruslju, kjer je srce Evrope, vsaj to bi Evropski parlament moral biti!, prizadevajo, da bi današnjo utrujeno Evropo premaknili z mrtve točke. Mimogrede naj tudi dodam, da je Lojze Peterle eden tistih redkih Slovencev, ki ima ugled po svetu in v Evropi še posebej, to lahko iz lastne izkušnje povem, saj ni bilo kraja, kamor bi bil sam prišel, da ga ne bi poznali in cenili. Zame ostaja skrivnost, zakaj ga doma, v domovini, tako napadajo in ne cenijo, ko pa vemo, da je ogromno naredil za našo domovino. Če kdo sedaj misli, da politiku Lojzetu Petrletu delam reklamo, naj pristavim, da tega ne počnem, ker je sam zares ne potrebuje, s svojim delom je dokazal, kdo je.
Ko me je Maja Lapornik pred časom poklicala, če bi se na izrecno željo g. Peterleta pridružil skupini časnikarjev iz osrednje Slovenije, da bi prišel v Bruselj, sem jo samo prosil, če ji lahko odgovorim dan kasneje, ker sem se moral doma prej pogovoriti, tri dni odsotnosti se v vsaki družini še kako poznajo, v srcu pa sem si želel, da bi to potovanje tudi v meni samem le obrnilo odnos, ki ga zadnje čase tudi sam imam do politike, vse bolj sem namreč tudi sam nagnjen k dvomu, ali je današnja politika še sposobna novih idej in novih poti v prihodnost.
Potovanje z letalom ni minilo brez mučnih pregledov ob vkrcanju in nenehni misli na to, da sem gotovo kaj doma pozabil, kar mi bo v Bruslju rabilo. Izkazalo se je, da so moji dvomi nad svojo organizacijo potovanja upravičeni, saj sem prišel v jesenski in deževno hladni Bruselj poletno in zato neprimerno oblečen, če se ustavim tu in ne navedem dejstva, da vedno pogrešim izbiro čevljev…
Tudi brez knjige ni šlo, tokrat sem si pred odhodom dobesedno zabičal, da ne bom s seboj vlačil preveč knjig, da bom odnesel samo eno, nazadnje se je le izkazalo, da sem vzel dve in doslej mi je uspelo prebrati le nekaj strani sicer že napol prebrane knjige, ki sem jo kupil pred časom pri prijazni Karmen Kristan v knjigarni tednika Družina v Šentvidu v Ljubljani, izdala jo je založba Emanuel, napisala sta jo francoska kristjana Pascal Ide in Luc Adrian, nosi pa naslov Sedem glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge, v slovenščino je zanimivo in še kako sodobno, skorajda prepotrebno pisanje prevedel Marjan Poljanec. Luc je časnikar, medtem ko je Pascal duhovnik in to se pri knjigi s sicer zahtevno vsebino, še kako pozna, saj je napisana tekoče in berljivo, predvsem pa je jezik sodoben, kar je pri zahtevni tematiki še kako potrebno.
Napuh, požrešnost, nečistost, skopost, zavist, jeza, lenoba so glavni grehi, tako nas učijo cerkveni očetje in ti glavni grehi so skorajda izginili iz našega besednjaka, predvsem pa so to grehi, ki so nekako izginili iz naše zavesti in prav o tem govori knjiga.
In prav požrešnost je kriva, če smo danes tu, kjer smo, če se danes kopica ljudi koplje v denarju in je ogromna večina potisnjena v gospodarsko krizo, ki je ni videti konca, prav zato sem knjigo pred časom kupil, ker bi rad obnovil vedenje in poznavanje teh grehov, ki jim podleže vsakdo izmed nas, če le nanje pozabi, kot to počne naša zahodna družba, kot to počno tudi tisti, ki bi nas morali voditi, politiki torej, čeprav sem morda tu krivičen do tistih, ki svoje delo še opravljajo pošteno, in verjamem, da jih tudi tu v Bruslju ni malo, pa čeprav sem mlademu, bistremu evropskemu funkcionarju, ki me je v Evropskem parlamentu vprašal, kaj bi morali v Bruslju storiti, da bi bili bližje ljudem, hladno odvrnil, naj najprej priznajo, da so vse zavozili, ko so dovolili, da je začel povsod vladati samo denar, čemur se tudi sami niso izognili.
Prav nestrpno me je pogledal, a sem mirno nadaljeval: “Ne morete pričakovati, da bodo ljudje, ki so v težavah, gledali z naklonjenostjo na vaše delo, če pa se obnašate po diktatu kapitala, če se klanjate samo denarju. Pa saj ne more biti res, da kar naenkrat govorite samo še o denarju, davkih, bankah in zahtevate od nas, da vam bomo verjeli”!
Vem, zrastel sem v časih, ko smo še sanjali in se kregali o velikih idejah, v zameno imajo danes mladi I-phone in I pade, na katere se lahko navežejo za tri dni, več navdušenje skorajda ne traja, idej pa, razen tega, da bi čim prej prišli do denarja, ni kaj dosti.
Ni me razumel, a tega nisem niti pričakoval, v zameno pa sem ob spremljanju in srečanju z nekaterimi visokimi politiki tu v parlamentu le uvidel, da se morda le vlečemo iz te krize, da bo pot še dolga, a da se da iz krize priti.
Pa vendar sem prepričan, da imata francoska avtorja prav, ko trdita, da se je v naši družbi le pozabilo na sedem glavnih grehov in bi bilo že zavedanje le-teh dovolj, da bi se človek sam pri sebi začel obnašati drugače in bi zato lahko zahteval od drugega, tudi od politika, naj to počne tudi sam!
Pa saj pravim, odraščal sem v časih, ko smo se kregali zaradi idej, pogledov na svet, v bruseljskem parlamentu pa sem te dni edini, ki ima star, enostaven, preprost mobilni telefon, vsi drugi imajo Ipode in androidne naprave, ja, tudi kolegom sem obljubil, da bom ob prihodnjem obisku tudi sam v žepu imel “pameten telefon”. “Dinozavri namreč spadajo v muzej”, mi je rekel kolega iz Ljubljane.
Jurij Paljk
Nobena skrivnost ni, da ne znam potovati,...
