Kaj sploh počnem tukaj? (128)
Ne vem, če ste tudi sami mnenja, da je roman Viharni vrh, ki ga je napisala Emily Brontë, največji ljubezenski roman vseh člasov, ker je po moje to precej osebna izbira, pa tudi literarni kritiki bi vedeli povedati, da je še kak roman, ki bi si zaslužil ta naziv, zato bi morali najbrž zapisati, da gre za enega največjih ljubezenskih romanov vseh časov, gotovo pa za enega najbolj poznanih. Emily Brontë je umrla leta 1848, imela je trideset let in umrla je zaradi neznosnih zdravstvenih razmer, v katerih je živela, umrla je za jetiko, ki je bila bolezen tistega okolja in tistih časov. Njen roman Viharni vrh velja danes za temeljno delo angleške književnosti, a ob izidu ni imel veliko sreče, predvsem kritiki so očitali Brontëjevi, da nima roman moralnega konca, ki je bil tisti čas v modi. Znano je tudi, da je Emily Brontë druga od treh sester Brontë, ki so zaslovele s svojim pisanjem.
Na Emily Brontë sem pomislil te dni, ko sem pri prijazni prodajalki časnikov v Gosposki ulici v Gorici dvignil tedensko knjižno izdajo poezije, dnevnik Corriere della Sera namreč že vse leto vsak teden v izjemno lepo oblikovani obliki, na vseh naslovnicah različnih pesniških izdaj je malce drugačen akvarel, ki pa spominja na prejšnjega, izdaja poezijo; celotna zbirka je zares neverjetno lepa tudi na oko. Za akvarel, to prelestno likovno tehniko, ko slikar naravne pigmente raztopi v vodi in z lahkimi zamahi čopiča pričara pred nas svoje videnje sveta, je pa itak znano, da je najbližji dobri poeziji. Mesece in mesece tako ob torkih kupujem pesniško zbirko različnih avtorjev, ki so predstavljeni izjemno lepo, s kratkim kritičnim zapisom in z originalnimi ter v italijanščino prevedenimi pesmimi. In niti ne bom ovinkaril, ko iskreno povem, da imam večino pesnikov že doma, v drugih izdajah, a zbirko nameravam končati, ker je izjemno lepa, in tudi zato, ker vsak teden tako vzamem v roke lepo oblikovano knjigo poezij, ki kar nekaj časa potuje po Furlaniji in po Goriškem ter drugod z mano; včasih sežem po njej in preberem pesem, dve, včasih celo zbirko, največkrat pa samo nekaj pesmi. Diagonalno pa vedno ali skoraj vedno pregledam vse pesmi in niti enkrat se mi ni še zgodilo, da ne bi v knjigi poezij kakega pesnika našel pesmi, ki me ne bi nagovorila, tudi pri pesnikih, ki mi sicer nekako “ne ležijo”, vedno najdem vsaj verz, dva, ki me spremljata čez dan, včasih pa je pesem kasneje tudi vir za zapis, če pa že za zapis ne, pa vsaj za globlje razmišljanje.
Pred kratkim me je prijateljica prijazno vprašala, zakaj imam tako rad knjige, ve namreč, da imam, podobno, kot imajo drugi, ki ljubijo knjige, doma težave zaradi prevelikega števila knjig, dodala je še, da jih sama ne more brati, če že bere, bere raje “lahke romane”, kot rečemo knjigožeri tistim romanom, ki smo jih sami seveda nekaj prebrali, a smo jih v nekem trenutku življenja za vedno zapustili, saj se zavedamo, da je preveč dobrih knjig in premalo časa v življenju, da bi lahko vse dobre knjige prebrali, in zato nima smisla brati tistih, ki niso vredne dragocenega časa.
Pravzaprav ji jasnega odgovora nisem dal, a ker je redna bralka te rubrike, v kateri se nenehno sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, je vrtala z vprašanjem naprej in končno sem ji le rekel, da niti ne vem, zakaj rad berem, kot sem ji tudi priznal, da pridejo obdobja, ko ne zmorem brati zajetnejših knjig, ne romanov in ne drugih, po navadi v tistih obdobjih vsak dan vsaj kako poezijo, kako drobno razmišljanje preberem, če že ne prej, pa vsaj v postelji, tik pred spancem, kjer me sicer že nekaj mesecev čaka roman vseh romanov, kakor sam imenujem Brate Karamazove pisca vseh piscev. Fjodor Mihajlovič Dostojevski to zame nedvomno je in niti eno leto ni minilo, da ne bi vsaj ene njegove knjige ponovno prebral, pa tudi take sem našel, ki jih nisem še prebral. Sam Dostojevskega imenujem car med carji, a branje njegovih knjig je zame zahtevno, včasih, vsaj zame, tudi mukotrpno delo, predvsem pa sem ob prebiranju tega velikega Rusa rad vedno zbran.
In sem ji začel pripovedovati o poeziji, zakaj je vredno in lepo prebirati poezijo, pripovedoval sem ji o svetovih, ki jih sama ne pozna, ker v življenju ni imela sreče, da bi naletela na človeka, ki bi ji znal pokazati pot na te duhovne poljane, na katerih se, srečneži, kar bralci gotovo smo, srečujemo in z njih odnašamo v vsakdanjik tisto lepo in tisto dobro, ki naredi življenje lepše, nas pa bolj prijazne in sprijaznjene, pomirjene, spravljene s samim seboj in s svetom, predvsem pa nas naredijo te duhovne poljane bližnjim bolj tople, človeške.
Najbrž sem kar zasanjano govoril in govoril o knjigah in raznih avtorjih, ki so me za vedno zaznamovali, ker me je prijateljica prijazno prekinila in prostodušno priznala: “A veš, Jurij, da bi najbrž tudi sama rada brala, če bi tebe poslušala v mladosti, če bi me ti uvajal v književnost”?
Obmolknil sem in izrekel enega tistih medmetov, s katerimi po navadi skušamo same sebe in sogovornike rešiti iz zadrege: “Dej no”!
A se ni pustila kar tako odgnati in mi je ljubeznivo, a tudi hudomušno zaupala, da bi, če bi mogla, raje poslušala mene, kako ji o knjigah govorim, kot da bi sama brala.
“Ma ne, a! To pa ne, ti bi morala začeti, zares, začeti bi morala z branjem vrhunskih avtorjev”! sem trmoglavil naprej, a se ni dala prepričati.
Pa sem ji citiral nekaj verzov iz Prevertove Barbare, ki jo je mojstrsko v slovenski jezik prevedel prijatelj Aleš Berger in je zame ena najlepše prevedenih pesmi, kar sem jih kdajkoli bral, v njej sem našel svoj ritem, ki me poleg besedila neverjetno nagovarja, predvsem pa tisto stanje duha, ki mi je izjemno, izjemno blizu, vedno in povsod.
“Saj ti pravim, da bi raje tebe poslušala, kot pa brala! Ti tako lepo govoriš o knjigah, kot mi ni še nihče”! je vztrajala prijateljica in me z očmi strmo gledala, prav videlo se ji je, da je čisto po žensko uživala, ker me je razgalila in mi je bilo nerodno. Prav otroško ter nebogljeno sem namreč moral delovati, sem se tega iznenada zavedel, ker sem res vedno zasanjan, ko pripovedujem o knjigah.
Prihodnjič, če se srečava in ko se srečava, ji bom najbrž povedal, da sem prebral nežne pesmi Emily Brontë, da mi je bilo lepo, ker sem se najprej namučil z branjem stare angleščine in nato prebral še italijanske prevode, predvsem pa ji bom rad priznal, kako pesnice Emily Brontë nisem poznal, pa čeprav imam nekje v spominu, da sem nekoč vedel, kako je sama pisala tudi pesmi.
Imam namreč dve sestri in mimo Viharnega vrha ni šlo nobeno dekle moje generacije, nobeno dekle, ki je rado bralo in je rado sanjalo, kot smo sanjali vsi takrat.
Meni je žal, da danes ne sanjamo več.
Zelo.
“Veste, vi ste edini, ki mu lahko ponudim to knjigo, nikogar drugega ne zanima poezija tu”! mi je rekla danes zjutraj prijazna gospa v prodajalni časnikov in tobaka v Gosposki ulici.
Ponudila mi je luksuzno vezano knjigo v znameniti zbirki I Merdiani, ki jo je te dni dal na trg neki italijanski časnik, prva knjiga iz niza vsebuje pesmi imenitnega Federica Garcie Lorce.
Seveda je knjiga končala v moji torbi, zanjo sem dal manj kot tri evre in niti to me ni motilo, da sem vedel, da mora biti enaka ali podobna izdaja že nekje doma, pred leti sem namreč nakupil skoraj vse klasike v tej krasni zbirki.
Odšel sem proti uredništvu in pomislil na krasen verz, ki ga je zapisala Emily Brontë: “And this, my soul, is day! In to, duša moja, je dan”!
Delovni dan v uredništvu se je lahko začel.
Jurij Paljk
Ne vem, če ste tudi sami mnenja, da je roman Viharni vrh, ki ga je napisala Emily Brontë, največji ljubezenski roman vseh člasov...
