Kaj sploh počnem tukaj? (126)

Ne morem se ravno “pohvaliti” s tem, da bi na delovnem mestu in v življenju nasploh drugim težil s svojim značajem, ki je nagnjen k otožnosti, da ne rečem ravno črnogledosti, a tudi ne pristajam na zahtevo sedanje družbe, ki nas hoče vse nasmejane, srečne, lepe, zdrave, uspešne. Sam se iskreno trudim, da ljudem, s katerimi delam in živim, ne bi bil v nadlego s svojimi občutji, problemi, težavami, saj je zares mučno, če moraš živeti, delati z nekom, ki svoja duševna stanja, svoje probleme in svoja “teženja” vedno postavlja v prvi plan, te s svojimi občutji mori na delu in v življenju, prepričan sem, da je to znamenje velike nedoraslosti, nevzgoje in slabih manir, če se ustavim kar tu.
Res je, da vsi nismo rojeni pod isto zvezdo, da vsi nismo enaki, hvala Bogu, da je tako, da smo različni, saj je to sol življenja in me zato dobesedno v obup spravljajo zahteve, postulati, pričakovanja naše, sodobne, zahodne, “tekoče” družbe, v kateri moraš biti vedno nasmejan, vedno srečen, vedno dobre volje, vedno uspešen in tako naprej.
Pred dnevi sem dobri prijateljici potožil, da se v današnji družbi ne znajdem več, da mi uhaja preveč stvari, da se sicer zavedam, kako je to zelo tesno povezano z mojo starostjo in “krizo poznih srednjih let”, ki ne prizanese niti nam moškim. Dejansko sem ji z drugimi besedami priznal, da se vsak dan, ampak zares vsak dan, in to že zjutraj, med vsakodnevnim britjem pred ogledalom v kopalnici, sprašujem: “Kaj sploh počnem tukaj?”
Čisto pragmatično in čisto po žensko mi je rekla: “To je pa naporno, ne?”
“Ne vem, če je naporno, vem, da je tako,” sem razpredal dalje.
In sem nadaljeval, da zjutraj rabim kar nekaj časa, da “se sestavim”, o čemer bi dolge in najbrž tudi nič kaj lepe zgodbe znali pripovedovati moji domači, saj me večkrat opozorijo s svojim “Dej, no”!, to pa počnem zato, ker nočem nikomur težiti s svojim stanjem duha. Nevzdržno je namreč živeti z ljudmi, ki svoje frustracije in svoje nelagodje stresajo drugim v naročje in jih pri tem obremenjujejo, jih dobesedno žalijo s svojim nedostojnim obnašanjem. Tega se zavedam in zato skrbim, da se imamo v uredništvu, v tem malem svetu, v katerem preživim več časa kot pa ga z družino, kar se da lepo.
Obstajajajo tehnike, ki se jih v življenju naučiš, da spremeniš svoje obnašanje, da se znaš dostojno vesti med ljudmi, še posebno med sodelavci, ki te z leti spoznajo, saj te vidijo v dobrem in slabem. Sam sem kar nekaj priročnikov o tem prebral in to rad povem na glas, prevečkrat namreč sam doživljam izpade ljudi, ki bi bolj spadali v psihiatrično ordinacijo kot pa v javnost, včasih nekateri gredo tako daleč, da bi jim na tihem sam privoiščil vsaj teden, če že ne mesec dni na zaprtem oddelku psihiatrije.
Nisem torej med tistimi bralci, ljubitelji književnosti in pisanja, ki zviška gledajo na slovensko posebnost, ki je v tem, da se na Slovenskem izjemno dobro prodajajo priročniki vseh vrst, če tokrat kuharske knjige pustimo ob strani, le-te bi si zaslužile posebno obravnavo.
Če se spomnim svojih prvih korakov v svet knjige, ne morem seveda mimo Petra Klepca, a kaj kmalu mi je pokojni domači župnik Ludvik Rusjan, kateremu bom do groba hvaležen za marsikaj, predvsem pa zato, da nas je dobesedno začaral s knjigami, saj nam jih je, kmečkim, podeželskim otrokom, kupoval in daroval, kadarkoli je le mogel, zelo majhen sem še bil, ko mi je torej ta preprosti, a bistri, veliki briški duhovnik, ki je bil ob naši jedilni mizi reden gost, ko smo v tistih skromnih časih jedli domačo joto ali polento, podaril knjigo z zvenečim naslovom Kako si pridobiš prijatelje?. Napisal jo je Dale Carnegie, knjigo poznajo in jo cenijo vsi, ki kaj dajo na lastno in drugih obnašanje v družbi in javnosti, še danes je to neke vrste biblija obnašanja v javnem življenju, presežena morda, a še vedno aktualna, o čemer pričajo izposoje v slovenskih knjižnicah. Pa se nisem ustavil samo pri njem, kasneje sem sam spoznal, zakaj nekatere ljudi cenimo, drugih ne, četudi jim tega ne pokažemo; po moje to počnemo zato, ker opazimo kaj kmalu, kdo je iskren in kdo ni. To seveda velja tudi ter predvsem za vse nas, zame, saj sem le del družbe, v kateri živim, in zato ne prenašam, ko se v javnosti govori: “Ljudje so taki in so drugačni!”, saj vem, da moramo govoriti le in samo: “Ljudje smo taki in smo drugačni!”
Ni je tehnike obnašanja, ki bi kaj veljala, če ne vsebuje iskrenosti in srčnosti, plemenitosti, teh občečloveških vrlin, ki so tudi danes cenjeno blago, kot so bile v vseh časih.
Danes je prav pomanjkanje tega najbolj vidno v družbi in sam se zares sprašujem, kaj se je z nami zgodilo, če se pa ne znamo več poslušati, če ne znamo več razumeti bližnjih ter seveda posledično samega sebe.
Kar mene osebno v naši, sedanji, tudi zamejski, da, tudi v zamejski, v kateri živim, družbi najbolj boli, je vsakršno in splošno pomanjkanje občutka za sočloveka, za potrebnega, izguba občutka solidarnosti tako do odrinjenih, revnih kot do starih in obolelih. Temu sam dodajam še izgubo občutka za lepo in dobro in osebno nelagodje je tu.
Vem, da se vam bom zdel smešen, a sam dobesedno trpim ob pogledu na razkazovanje vulgarnosti, grdega, nečednega, a sem istočasno prav usmiljeno prizanesljiv do pomanjkanja občutka za lepo in dobro med socialno najnižjimi sloji, katerim se godi strašna krivica, saj jih revščina ropa najlepših stvari v življenju, zares najlepših, tistih, ki osmišljajo življenje, ga delajo znosnejšega, lepšega, življenja in nas vrednega.
Pred dnevi sem se odločil, da bom občasno zvečer ali pa zelo zgodaj zjutraj prevedel kako meni ljubo pesem različnih pesnikov, seveda jih je poleg slovenskih največ iz italijansko ter angleško govorečega sveta, kratek verz, morda kitico, včasih celo pesem nato objavim na omrežju Facebook, kjer sem stalen gost in imam med svojimi “FB prijatelji” zares nekaj izjemnih prijateljic in prijateljev, ki bi jih sicer brez socialnega omrežja ne poznal.
“Najlepše morje je tisto,
po katerem nismo še pluli.
Naš najlepši otrok je tisti,
ki ni še odrasel.
Naših najlepših dni
nismo še živeli.
In tisto najlepše,
ki bi ti rad povedal,
ti nisem še rekel.”
To je pesem Nazima Hikmeta, nesrečnega Turka, ki je bil preganjan vse življenje, a je življenje ljubil, kot le pesniki znajo ljubiti, prevedel sem jo sinoči, v hipu, po italijanskem prevodu, pogledal pa sem še angleški prevod, priznam, vedel pa sem, da je v slovenščino preveden, tudi sam ga imam nekje zakopanega med svojo zbirko poezije, a kdo bi ga (brezupno) iskal!
Prijateljici Lily, ki se je oglasila prva z lepim: “Ooooo, lepa!”, sem dodal dolžen pripis: “Lily, opozarjam te, da sem jo prej sam prevedel, najbrž boš našla kje lepši prevod! Samo to!”
In se je kasneje oglasila Neva, ki je dodala Minattijev prevod, a mi ni bilo potrebno zardeti, neskromno dodajam.
In sem bil vesel, da je pesem začela krožiti po spletu med prijateljicami, prijatelji ter znanci, še bolj pa dejstva, kako res je, da smo vsi potrebni lepega in dobrega, ker si to zaslužimo, ker smo za to rojeni in smo tudi sami dolžni lepo in dobro deliti!

Jurij Paljk

Ne morem se ravno “pohvaliti” s tem, da bi na delovnem mestu in v življenju nasploh drugim težil s svojim značajem, ki je nagnjen k otožnosti, da ne rečem ravno črnogledost.

Preberi tudi

Jezikovnica (172)

Jezikovnica

Jezikovnica (172)

19.01.2024
Na stopnicah (138)

Na stopnicah

Na stopnicah (138)

25.05.2024
Naturopatski nasveti (473)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (37)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme