Kaj sploh počnem tukaj? (169)
… je oblikovalec Boris Blažko, ki je zaposlen v Goriškem muzeju v Kromberku in je bil tesen sodelavec dveh preminulih prijateljev, kar sta bila Marko Vuk in Andrej Malnič, oba je tudi lepo narisal, da smo pri Novem glasu dostojno počastili izgubljena prijatelja, dodal zraven fotografijo Primoža Trohe, ki se je pogovarjal z drugim vipavskim prijateljem, s pesnikom in literarnim kritikom Ivanom Mermoljo-Ičetom. Pod lepo fotografijo sem pripisal: “Uf, še Ičota si našel, tudi od njega sem se šel poslovit! Ja, zemlja kliče, niti ne veš, kako kliče”! Spominjam se, da sem se leta 2011 šel na pokopališče pod Križem poslovit od prijatelja Ivana, s katerim se nisva veliko srečevala, a že to, da je ostal na Vipavskem in pisal pesmi, je meni pomenilo ogromno in ob krsti sem srečal njegovega brata, sošolca; pa nisva kaj dosti govorila, ker ob takih priložnostih ni kaj dosti govoriti, še največ pove tišina, Ičetov brat je molče cenil, da sem prišel na zadnje slovo od brata. Pa je Boris pod moj komentar še dodal: “Enega za drugim in vsak v nas pusti rahel dotik… In ta dotik moramo negovati in se ga spominjati”!
“Boris, teh dotikov je zame letos odločno preveč, verjemi”! sem pripisal in Boris je odgovoril: “Verjamem”! Pesnik Zoran Pevec je dodal bistveno besedo: “Sožalje”, prijateljica iz mladostnih let, ki danes v Ljubljani na eni tamkajšnjih gimnazij mladostnike uči ljubezni do materinega jezika, Mirjam Sterle, pa je dodala: “In leta ni še konec, Jurij. Sožalje… ”
“Že res, da je jesen, čas zrelih sadežev in odpadanja listov, a vseeno, teh smrti je preveč, zame odločno preveč”, sem rekel prijatelju Viliju, s katerim sva v otroštvu skupaj trgala kratke hlače in sem mu vedno zavidal, ker je bil brez težav vse poletje bos, mene pa je vedno zbadalo, ko sem moral biti bos.
Tudi on je bil na Primoževem pogrebu, kot toliko vrstnikov, ki jih zadnja leta videvam samo še na pogrebih, sedaj skorajda že ne več na pogrebu naših staršev, saj je Matilda s koso že požela generacijo naših prednikov, ki so nas vzgojili; njena kosa reže že v naših vrstah in med mlajšimi, Primožu je bilo komaj 43 let, pred samo mesecem in pol pa je umrl njegov oče Miljan, s katerim sva zadnjič govorila na moj rojstni dan, 27. julija, ko sem bil sam doma in sem odšel na grob mame in očeta in sem se šel še “malo pogovarjat s teto Ano in s teto Zoro, ki sta pomagali mami, da sem prijokal na svet”, kot sem povedal Miljanu, ki se je na našem borjaču s svojim velikim psom dobrodušne narave ustavil, da bi poklepetala.
Na Vipavskem smo včasih rekli teta vsaki gospe, ki smo jo vikali, taka navada je bila, v sebi je imela spoštljiv odnos do starejših ljudi. Teta Ana je bila Miljanova mama, teta Zora pa Vilijeva mama; moji mami, ki me je rodila doma, kot so takrat vse kmečke žene to počele, rodila me je v noči med 26. in 27. julijem, potem ko je ves dan delala na njivi na Podstudencu, plela je koruzo, takrat so, in kasneje še nekaj let smo, delali na zemlji vse še “na roko”. S teto Ano se je moja mama dogovorila, da bo imel otrok, ki se bo rodil, ime Ana, če bo ženskega spola, ker je 26. julija god te velike svetnice, a rodil sem se jaz in dobil sem ime, ki ga je mama izbrala; v bližnjem sorodstvu, je bilo baje precej godrnjanja, češ da mi mama daje rusko ime, a moja mama je preprosto rekla: “Zanj sem trpela jaz in mu zato dam ime jaz”! In tako je ostalo.
To zgodbo sem letos 27. julija pripovedoval Miljanu, ki je, kot je to počel vsak dan, šel na obisk na svoj rojstni dom, kjer stanujejo v treh različnih stanovalnih enotah sestra in brata. Povedal sem mu, da sem šel na mamin grob in sem obiskal še njegovo mamo, teto Ano, kot sem mu tudi omenil, da sem zadnja leta na svoj rojstni dan prinesel svoji in njegovi mami šopek rož in sta bili obe tega zelo veseli.
“Ja, tistih časov ni več”, je rekel Miljan, ki se ga spominjam že iz otroških let, saj nas je otroke večkrat na Selah pred vasjo pobral s svojo alfo, delal je kot šofer v Italiji in je bil eden prvih iz vasi, ki je imel svoj avto. Po deset in več malčkov nas je naložil v avto in zapeljal tistih nekaj kilometrov, včasih nas je pobral pod Križem, tudi na Frnejdi, na klancu pri Malem mostu, ki je le dober kilometer oddaljen od vasi, in še danes ne vem, če je bil bolj vesel on ali mi, ko smo se nagnetli v avto. Bil je praznik, ker smo se peljali v avtu! Pri Pili v vasi pred kapelico je potrpežljivo počakal, da smo se vsi le nekako spravili iz avta in mu na glas kričali: “Hvala, Miljan, hvala, hvala”!
Krasno je bilo, ko smo ga gledali, kako je s svojo alfo zavil proti domu, in še danes vsi vemo, da se je pri njih reklo “pri Guštin'nih” in ne “pri Trohovih”.
Pred našo hišo sva eno zakadila, se pozdravila in dolgo sem gledal za njim, ko je odhajal s svojo značilno, umirjeno hojo, zraven njega zvesti kosmati pes, s podobno mirno hojo. Le nekaj dni kasneje je umrl med operacijo srca, ali takoj po njej, v Ljubljani, notranje nelagodje pred odhodom v bolnišnico in zlo slutnjo je izrazil moji sestri Jožici, ko ji je mimogrede rekel, da se najbrž ne bo vrnil živ iz bolnišnice, in Jožica mi je na poti na pogreb njegovega sina Primoža rekla, kako je vzkliknila: “Ma, Milan, ne govori takih, dej, no”! Jožico sem pobral na njenem domu v Šempetru in v dežju sva odpeljala proti Vipavski, nad izsušenim jezerom pri Vogrščku sem vzdihnil: “Vse bodo 'frdbirbali' ti hudiči”!
“Kot zakleto je, ja, še jeza ne znajo popraviti, vse so in bodo uničili”, je dodala sestra in pripeljala sva v vas, parkiral sem na borjaču in odšel pokropit Primoža v mrliško vežico, kjer sem srečal Gianpaola iz Trsta, petdeset let ima, v Velike Žablje je v otroštvu prihajal čez poletje, še danes govori vipavščino izpred štirideset let, sicer pa v Trstu le italijanščino, njegov oče je bil sorodnik Guštin'nih. Večer prej me je poklical in me vprašal, če se bova srečala na pogrebu. Povabil sem ga na kavo na dom, v katerega je vstopil po več kot tridesetih letih in se počutil doma, kot se je počutil takrat, ko je imel pet, deset let. Z mojo sestro Florjano se nista videla več kot trideset let, a sta se razgovorila, kot da bi se videla včeraj.
“Ja, tistih časou nej več, a, Jurij? Tempi passati”! je rekel Gianpaolo, ko je šel pogledat v sobo očetovo radioamatersko postajo, in dodal: “Kol'ku kr't sm biu p'r strici Sipkoti”!
Po pogrebu sva se pozdravila s Ksenijo, ki jo od nekdaj kličem Sanda, čeprav je uradno in za otroke, ki hodijo v osnovno šolo, le Ksenija, ob njej je bila mlada lepotica, njena hči Nina, in Sandi sem rekel: “Samo na pogrebih še, a Sanda? Samo še na pogrebih se srečujeva! Kaj je bil Primož tvoj sošolec”?
“Ja, hvala, Jurij, za kompliment! Ne zafrkavaj, dej, Primož je bil moj učenec, pa saj veš”! je smeje se rekla. Nina se je zraven muzala.
“Jaz sicer redno berem tvoje zapise Kaj sploh počnem tukaj? in sem te hotela ravno pred dnevi že poklicati za neko zadevo… ”, je hotela nekaj povedati Sanda, ko sem jo prekinil: “Midva sva prijatelja in si zato ne bova ničesar obljubljala, velja? O tem, kako se bomo srečevali, zares ne bi, nima smisla”.
Bil je poln dan, ko se nisem spraševal, kaj sploh počnem tam, ker sem nekje v sebi nagonsko čutil tisti grozni, a obenem tudi pomirjujoči klic zemlje, ki se ga ne da opisati in ga nihče od tistih, ki niso živeli na zemlji in ne od nje, ne more čutiti, to vem.
Lepo mi je bilo, ko me je na poti s pokopališča domov dohitel Vili in z drevesa pred Primoževo in Miljanovo hišo utrgal granatno jabolko: “Nesi Lukcu, da bo vedel, da je iz Žabelj”!
Jurij Paljk
Ko sem pred dnevi zapisal na družbeno omrežje Facebook, da smo se v moji rojstni vas na Vipavskem dostojno poslovili od prijatelja, kolege in sovaščana Primoža,...
