Kaj se skriva za bogoslužnimi oblačili in predmeti?

Pred časom sva se z našim urednikom nekoliko zaustavila ob bogoslužnih oblačilih, ki jih je imel oblečena sveti oče Frančišek, in ugotovila, kako niti sami kristjani ne vemo ali ne vemo več, kaj se skriva za njimi. Pogosto se sprašujemo, zakaj sploh je treba imeti oblečene te reči, saj naj ne bi imele nekega smisla. O tem, da imajo bogoslužna oblačila svoj smisel in svojo bogato vsebino, smo v Novem glasu že pisali, zlasti gre tu za mašna oblačila, ampak naj bo – repetita iuvant, zato bomo neke zadeve ponovili, spet druge bodo nove. Prepričani smo namreč, da nam poglobitev pomena bogoslužja pomaga tudi pri poglobitvi vere. Ljudje smo vizualna bitja in zato nam stvari, ki jih vidimo, govorijo, pa čeprav se večkrat tega niti ne zavedamo. Dejali smo že, kako duhovnik “postane nova stvar”, ko si obleče bogoslužna oblačila, saj si z njimi simbolično obleče Kristusa, njegove lastnosti, njegove vrline – vsak kos oblačila namreč nosi svoj pomen. To je poudaril tudi znani italijanski psihiater Vittorino Andreoli, ki se ima sicer za agnostika, a se mu zdi duhovniški lik tako markantna družbena figura, da mu je posvetil celo študijo, ki jo je objavljal v dnevniku Avvenire, potem pa tudi v knjigi Preti (Duhovniki). Oblačila so se razvila postopoma, potem ko so ugotovili, da je za sveta opravila treba obleči nekaj drugega, saj vsakdanja oblačila za to niso bila ustrezna, so bila premalo. Ko se namreč duhovnik obleče v ta oblačila, le-ta ne samo izražajo dostojanstva službe, ki jo opravlja, in svetosti samih opravil, ampak tudi slavijo Boga samega, kakor nam lepo pove že, recimo, Stara zaveza: “Ko je oblekel praznično oblačilo in si nadel razkošno okrasje in se vzpenjal k svetemu oltarju, je odseval sijaj na dvor svetišča” (Sir 50,11). Tako vidimo, kako so bogoslužna oblačila vidna znamenja, ki želijo posredovati in sporočiti tako pomen bogoslužnih dejanj kot tudi službo, ki jo opravlja tisti, ki določena oblačila nosi. Je pa pomembno, da so oblačila dostojna in dragocena, saj slavimo Boga Očeta in njegovega Sina, ki v občestvu Svetega Duha ne samo živi, ampak tudi, kakor slišimo pri maši, kraljuje. Poudarjata se Božje gospostvo in vladarstvo. Zato so veliki svetniki vselej poudarjali načelo: “Za Boga le najboljše”. Omenili smo že, kako je to poudarjal tudi sv. Frančišek Asiški, zelo znan zagovornik tega načela pa je sv. Janez Vianney, ki je sicer živel zelo skromno in ubožno, za bogoslužje pa vselej uporabljal le najdragocenejše predmete in oblačila. Kakor se pogosto izkaže, namreč pauperizem v bogoslužju, ki bi ga tu lahko prevedli kot cenenost, pomeni cenenost tudi v življenju. Zelo bi tu veljalo tudi poudariti ohranjanje, ki nas lahko obvaruje pred tem, da bi morali vselej posegati samo po novem, staro pa zavreči. Veliko župnij ima namreč dragoceno posodje in oblačila iz preteklosti, kar pa je pogosto vse prepuščeno zobu časa v korist novega, ki navadno še zdaleč nima niti približno enake vrednosti kot tisto oblačilo ali posoda, ki smo jo dali na podstrešje ali v ropotarnico. Na tem področju smo zelo popustili, tako da najdemo zadeve, ki so zlasti zelo siromašne v materialih, pa čeprav navodila jasno pravijo, da je poudarek ravno v obliki in materialih svetih oblačil, pa tudi posodja. Gotovo, kdo lahko stavi bogat ornat na svoja oblačila tudi zato, da poudarja samega sebe, a mislim, da ljudje to znajo prepoznati. Ne bi pa smeli niti podcenjevati ljudskega smisla za lepo, čeprav si številni domišljajo, kako bodo vsem sami povedali, kaj je lepo in kaj ne. No, naj bo dovolj tega in pojdimo na posamezna oblačila.
Alba
Alba je dolgo belo oblačilo, ki se nosi nad vsakdanjo obleko. Izhaja iz bele tunike, ki so jo ljudje navadno nosili že v rimskem imperiju, pa tudi kasneje skozi srednji vek, prav tam se je tudi prijelo ime “alba”, ki poudarja prav belino tega oblačila (albus je latinsko bel). Bela je barva vstalih in izvoljenih (Raz 7,13), zato lahko tudi albo označimo za “krstno oblačilo”. Je tudi barva angelskih oblačil in oblačil tistih, ki so pred Božjim obličjem (Mt 28,2-3). Alba je tako prvo oblačilo, ki so ga uporabljali za bogoslužje in je tudi skupno vsem služabnikom, posvečenim in neposvečenim, ki opravljajo določeno službo. Vsakdo, ki zato opravlja določeno službo v prezbiteriju, bi zato lahko bil tudi temu primerno oblečen v krstno oblačilo, kar ponekod tudi prakticirajo – mi za zdaj lahko samo predlagamo.
Štola
Beseda izhaja iz gške besede stolé, ki označuje vrhnje oblačilo (ki so ga nosili v antiki višji sloji), označuje pa dolg trak, narejen iz istega materiala kot mašni plašči. Barva štole je različna, pač glede na bogoslužni čas ali tudi glede na opravilo, za katero služi. Štola je pravzaprav znamenje službenega duhovništva, saj jo nosijo v Cerkvi le posvečeni možje, diakoni, mašniki in škofje, a na različen način. Mašniki in škofje si jo namreč nadenemo okrog vratu, tako da oba konca padata spredaj, kjer si štolo lahko tudi prekrižamo, diakoni pa si štolo nadenejo poševno, tako da jo položijo na levo ramo in si konca pričvrstijo ob desnem boku. Štola je obvezna, ne glede na vse in se je ne sme opustiti, ker bi to pomenilo, da opuščamo svoje duhovništvo. Označuje tudi izvoljenost, stopnjo dostojanstva in odgovornosti, ki ga nekdo opravlja, zato nas mora k temu tudi določeni kos oblačila opozarjati, v smislu, da bomo za to tudi dajali odgovor. Sami lahko tako povežete, kaj pomeni opuščanje tega oblačila. Štola naj bi praviloma na sredini imela križ, ki naj bi ga Božji služabnik poljubil, da bi se vsaj malo zavedal službe, ki jo opravlja, pa tudi pokazal pripravljenost upodabljati se po Kristusovem križu. Žal so ti križi s številnih sodobnih štol izginili. Sicer pa se zdi, da je sedanja oblika štole postopoma izšla iz t. i. “orariuma”, traku, ki so ga imeli v antiki okrog vratu govorniki, da bi si brisali pot z obraza in slino z ustnic. Prihodnjič nadaljujemo še z ostalimi oblačili, zatem pa pridejo na vrsto tudi liturgični predmeti.
Andrej Vončina

Simbolika in teološko sporočilo (1)

Preberi tudi

S plemenito srčnostjo iskati lepo in dobro

Kristjani in družba

Za človeka gre

Kristjani in družba

Za človeka gre

21.01.2024
Msgr. Duilio Corgnali (1946–2024)

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme