Kaj ploh počnem tukaj? (188)
Vsaka selitev je mučna, pa naša Suzi ne bi bila Suzi, če tudi tokrat ne bi še bolj oklestila svoje imovine, kot jo je že, ko pa je njen pravi dom narava, so njene sobe planine, je njena spalnica širno morje, so njene sanje nočno nebo, posuto z milijardami zvezd. Med krogom ljudi, ki jih poznam, ni nikogar, ki bi živel tako špartansko skromno, kot živi Suzi in je – srečna!
In Suzi se je tako odločila, da bo “razredčila” tudi svoje knjige, nekaj jih je podarila šolski knjižnici, nekaj prijateljem, ostalo jih je še precej, s katerimi ni vedela kam, dolgo sva se dogovarjala za dan, ko jih bom šel iskat, končno je le napočil in tako sem minuli teden sedel v avto in se odpravil v Kostanjevico na Krasu, kjer je Suzi doslej živela.
Tudi na Krasu po vaseh to poletje orjejo s traktorji, kopači, buldožerji in stalno nekaj kopljejo, kot to počno na Vipavskem in sem moral zaradi tega narediti lep ovinek. Končno sva se le našla, pri njeni nekdanji ljubljeni sosedi gospe Fridi smo spili odlično kavo, Elvio je šel iskat še zadnje marelice nekam na rob gmajne, midva s Suzi pa sva znesla nekaj vreč njenih knjig iz prazne hiše, a najbrž bom moral na Kras še enkrat. Pa ne zato, ker bi mi knjig manjkalo, a ne Suzi in ne jaz nimava srca, da bi knjige vrgla stran, tako sva pač bila vzgojena, tako živiva. Tako Suzi kot jaz tudi rada govoriva in sva oba tudi mnenja, da ponavadi tisti, ki stalno molči, to počne predvsem zato, ker nima ničesar, da bi povedal, in sva se seveda v Kostajevici zato tudi zagovorila; zmotno sva tudi tokrat mislila, da si v dveh urah lahko poveš vse za nazaj in vse za naprej in za sedaj, a se tega preprosto ne da: preveč let se že poznava, vmes sva se za dve desetletji tudi izgubila in se nisva obiskovala, nisva niti slišala, zato sva si tudi tokrat obljubila, da se enkrat na poletje le spet srečamo in se usedemo nekje v naravi za ves dan. Ne usedemo se seveda za ves dan, saj Suzi ne zna biti mirna, po mojem ima v nogah poseben motorček, saj nenehno hodi, hodi, hodi, hodi po gozdovih, planinah, tratah in jasah, vedno nekam rine in povsod v naravi ji je lepo.
Mislim, da ne bom pretiraval, če bom zapisal, da ne poznam nikogar, ki bi tako kot naša Suzi, ljubil naravo, gozdove, reke, jezera, trate, nebesni svod, vse, kar diši po odprtem, svežem, naravnem. Po moje bi Suzi tudi najraje živela ter spala v naravi, če bi se dalo.
Poletje ljubiva oba in večkrat mi letos napiše, da se boji, da ga letos ne bova imela, zime tudi ona ne mara in prav pozimi Suzi tudi največ bere. Ob peči, ki mora biti pri njej obvezno avstrijska, ker je malce “usekana” na Avstrijce, in prav o tem se včasih dajeva, jaz namreč sveta visečih gorečk na lesenih oknih s srčki, lončenih peči, snega in irhastih hlač, jodlanja in vsega, kar spada zraven, nimam rad, Sredozemlje je moj naravni življenjski prostor, tudi pretirana urejenost nemškega sveta, ki v sebi nosi zajedljivo zadrtost do drugačnega, me strašno moti.
Jasno je, da sem doma vreče najprej odložil v garažo, a minulo soboto sem le pogledal, kaj je v njih, čeprav sem se spomnil njenih besed: “Veš, gotovo bo kaj marksizma in socializma notri, ha ha! ”
Suzi je namreč v Ljubljani na filozofiji bila pred leti zdržala natanko sedem dni, kar ji je bilo dovolj, da je razumela, da sama ne bo zmogla obiskovati filozofske fakultete, na kateri se je pri filozofiji samo marksizem razlagalo štiri leta.
“Meni je bilo dovolj že po tednu dni, sem rojena tu, poznam širjave in svobodo duha, kar pa so tam poučevali, je bilo noro! ” mi je nedavno rekla.
In sva se smejala, ko sem ji rekel, da se tudi sam sprašujem, kam so čez noč izginili vsi tisti profesorji, ki so leta in leta poučevali samoupravljanje…. Moja malce cinična pripomba, da najbrž danes učijo demokracijo tiste, ki so jih bili pred leti samoupravljanje, je prinesla na obraz Suzi temno senco.
Suzi je svobodoljubno bitje.
“Ja, jaz si od tistih nisem pustil, da bi me učili še demokracije, je bilo že samoupravljanja dovolj! ” sem bolj sebi kot njej navrgel
Kar izginil sem v garažo in začel jemati knjige iz vreč, uf, če sem našel tudi stvari, ob katerih sem se zabaval! Med knjigami, ki jih je Suzi dala v vreče, je bilo tudi nekaj družboslovja, za katerega velja, da itak hitro zastara, kajti družba, mi torej, se spreminja in prav privoščljivo sem jemal iz vreče tiste knjige, kjer sem lahko videl, kako je nekatere povozil čas, med njimi so tudi imena strokovnjakov vseh sort, strokovnjakov za vse čase, kot sam imenujem tiste, ki jih je naš pisatelj Janez Menciger, ki je bil znan kot velik poštenjak, imenoval z lepo besedo “vetrogončiči”…
Knjige veliko povedo o njihovem lastniku, še posebej leposlovje zna odkriti plati, ki jih tudi pri prijatelju nismo nikdar poznali in z veseljem sem z ene od Suzinih vreč potegnil zbrana najboljša dela Bertolta Brechta in z očali takoj poiskal tisto pesem, ki govori o tem, kako je mama v trebuhu prinesla iz Črnih gozdov na asfalt v mesto Bertolta, še vedno jo imam za eno najlepših pesmi, kar sem jih kdajkoli prebral. Suzi sem z Brechtom še nekako povezal, pravo odkritje pa je bila knjiga, ki sem jo potegnil iz iste vreče in ima preprost naslov: Nord, njen avtor pa je meni ljubi Louis-Ferdinand Céline. Nisem vedel, da Suzi pozna tega velikega Francoza. Nikdar nisva o tem govorila.
In sem bil vesel, prav muzal sem se, ko sem privlekel na dan poezijo Boba Dylana, ker je ta spadal v uporniško mladost kuštrave Suzi na tržaški univerzi, muzal pa sem se zato, ker mi je na koncertu v Trstu večer prej znanec mimogrede povedal, da je bil na Dylanovem koncertu na Dunaju, a je Bob igral bolj sebi kot ljudem, saj je bilo število poslušalcev škandalozno majhno.
Sklenil sem, da bom ob prvi priložnosti Suzi vprašal, kako je Célina spoznala, ker za tem mora biti tudi zgodba vredna opisa, v to sem prepričan!
V soboto zvečer mi je na prenosni telefon prijatelj Davorin Devetak poslal sms sporočilo z naslednjo vsebino: “Živjo, zelo lep tvoj zadnji Chatwinov kos, končno ena lepa misel o veliki vojni in moriji, jaz imam v teh dneh prazne retorike v mislih tudi Nizana, če ne grešim, je to roman La cospirazione, ki sem ga dobil prav pri tebi, še na univerzi, ga je po tvoje bral tudi Arturo? Spet Francoz. Proti retoriki in vojni….. Živjo! ”
Ko sem se mu zahvalil, sem pomislil, kdo je prvi prinesel v našo takratno druščino Paula Nizana. Po moje je to bil naš prijatelj Arturo, knjigožer tudi on, vem, da smo Nizana brali potem vsi, tega velikega poštenjaka, ki je plačal z življenjem svojo resnicoljubnost; ko so bili namreč komunisti leta 1939 naredili pakt z nacisti, pakt Molotov-Ribbentrop, Nizan kot član komunistične partije ostro nastopi proti temu, je javno proti podpisu tega pakta in je seveda takoj osamljen, kot so vedno in povsod tisti, ki gredo proti vetru. Paul Nizan je kot mobiliziran vojak padel že na samem začetku vojne v kraju Dunkerque 23. maja leta 1940, ko so Nemci napadli Francijo. Njegovo ime pa so komunistični tovariši sramotno in nizkotno blatili skoraj do današnjih dni, šele na začetku sedemdesetih let minulega stoletja nekdanji tovariši le priznajo, s stisnjenimi zobmi in sila neradi!!!, da je bil Paul Nizan poštenjak.
Slovenskega naslova Nizanovemu romanu ne morem dati, ker ni preveden, takrat smo brali v italijanščini, tudi zato, ker so bile žepne knjige cenovno dostopnejše. Že ob prejetju Davorinovega sms sporočila sem sklenil, da Nizana ne bom šel iskat nikamor na knjižne police, ker je tako iskanje mukotrpno in vsaj pri meni zagotovo ne obrodi uspeha, v zameno pa, to vem, bi našel kako drugo zanimivo knjigo in bi jo spet povlekel na dan. Ah, knjige, te ljube knjige!
Danes mi ni jasno, zakaj in kako smo takrat odkrili te velike Francoze, saj ni bilo v naši družbi niti enega samega študenta francoščine in ne romanistike, mi je pa danes zares kristalno jasno, zakaj niti eden od nas iz takratne druščine knjigožerov v življenju in v današnji družbi “ni uspel” in se niti eden tudi ni “tako ali drugače prilagodil”, nihče od nas ni ne “profiliran” in tudi kako drugače ne (pre) ozek.
In sem vesel, da smo nekdanji dvajsetletni knjigožeri ostali vse do danes povezani, sicer res razdrobljeni, raznešeni, razseljeni, tudi čudni in neprilagojeni, a med sabo globoko povezani in v bistvu vedno istim vrednotam zavezani, vedno z našim večnim vprašanjem “Kaj sploh počnem tukaj? ” obteženi, a zavezani vrednotam, o katerih pa zares nikdar ne rečemo, da so vrednote, ampak bolj preprosto: “Taki pač smo! ”
Jurij Paljk
Naša cenjena sodelavka Suzana Pertot, Suzi za vse prijatelje, ki jo poznamo še iz dijaških let, se je nedavno selila s Krasa nekam na mejo med Brda in Beneško Slovenijo, o čemer v svoji rubriki tudi lepo, kot ona zna, piše.
