Kaj (mi v) Sevilji manjka

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (32)

Ljudje okrog mene so me večkrat upravičeno vprašali, ali imam raje Granado ali Seviljo. Čeprav bi predvsem na začetku svoje izkušnje v Sevilji takoj izstrelila Granado, sem se temu odgovoru diplomatsko izognila tako, da sem rekla, da je še prezgodaj za izbiro, saj na Granado z distance gledam z nostalgijo, Seviljo pa moram navsezadnje komaj bolje spoznati. Zdaj, ko se tudi moja izkušnja v Sevilji bliža koncu, lahko priznam, da sem imela prav: v vseh teh mesecih sem vzljubila tudi andaluzijsko prestolnico in torej res ne bi mogla dati črno-belega odgovora na to na videz preprosto vprašanje.

Pred dvema tednoma, ko sem se šla “poslovit” od Granade oziroma sem tja peljala eno od svojih seviljskih prijateljic, sem sicer takoj vedela, kaj v Sevilji pogrešam. V Granadi sem se že iz strogega centra naužila čudovitih pogledov na zasnežene vrhove Sierre Nevade. Ko pa sem se po strmo vzpenjajočih ozkih ulicah sprehodila do najznamenitejših kotičkov mesta, v arabsko četrt Albaicin in čarobni Sacromonte, sem se v hipu spomnila, da so sončni zatoni v Granadi najlepši na svetu.

Sevilja nima vzpetin: njene razgledne točke so grajene, gledišče Las Setas so pred nekaj leti načrtovali prav zato, ker razen Giralde, znamenitega zvonika katedrale, skorajda ni krajev, od koder bi  mesto lahko občudovali z visokega. Ob sprehajanju po mestu je najbrž marsikdo navdušen nad položnimi cestami – priznam, da se tudi jaz v nasprotnem primeru zagotovo ne bi tako pogosto vozila s kolesom (ki pa ga, čeprav je za hitrejše premagovanje razdalj najpripravnejše prevozno sredstvo, še vedno nisem vzljubila). A ker sem hribov vajena in jih imam rada, se mi zdi to popolnoma ravninsko okolje skoraj nenaravno; v Granadi pa sem se naučila, da se za razglede splača povzpeti po še tako strmi ulici.

Sevilja ima z razliko od Granade – ki jo sicer prečkata dve bolj potokom podobni rečici – prelepo plovno reko, ki teče skozi center in ob kateri se, vsaj po mojem mnenju, odpirajo najlepši razgledi na mesto. Prav obala Gvadalkivirja dobro nadomešča pomanjkanje visokih razglednih točk, saj ob sončnem zatonu vedno žari v posebni svetlobi. In vendar niti lesketajoča rečna gladina ne more nadomestiti nečesa drugega, kar Sevilji manjka: morja.

Spomnim se, da sem se pred novembrskimi počitnicami pogovarjala z Nemcem, ki mi je rekel, da si bo za podaljšan vikend privoščil izlet do morja, saj ga ni videl že vsaj tri leta. Ob njegovih besedah sem se zgrozila. Sama si težko predstavljam, da obstajajo ljudje, ki vse življenje preživijo daleč od morske obale. On je v tem videl pozitivno plat: rekel mi je, da ga morje prav zato, ker ga tako redko vidi, vedno znova presune. Vendar se ne morem strinjati z njim, saj se tudi meni vsakič zdi osupljivo lepo, tudi v tistih obdobjih, ko sem doma na Tržaškem in se ob njem sprehajam vsak dan.

Morje je nekaj, kar sem pogrešala tako v Sevilji kot v Granadi, zato nobeno od obeh mest ne dobi plus ali minus točke. Na srečo pa nikoli nisem morala predaleč, da bi se znašla pred neskončno modrino. Iz Sevilje sem lahko obiskala Cadiz, pristanišče, ki se mi je vtisnilo v srce prav zaradi prelepe plaže, letos pa sem prvič videla tudi Malago in Almerio, lepi morski središči nedaleč od Granade.

Ne vem, ali sem bila med pisanjem teh vrstic morda pod vplivom sindroma iz znane basni o lisici in grozdju, ki se ji zdi grenko samo zato, ker ga ne more doseči: moji dnevi v Sevilji se iztekajo, zato se lahko tolažim z mislijo na pomanjkljivosti mesta, ki ga bom brez dvoma zapustila s težkim srcem.

Spomnim se besed prijateljice, ki mi je pripovedovala o grozni delovni izkušnji njene enoletne pogodbe na Tenerifih. “Marsikdo pravi, da so Kanarski otoki raj na zemlji. Meni pa so bili pravi pekel,” mi je rekla. Dejstvo, da sta obe moji andaluzijski mesti turistično zanimivi in priljubljeni destinaciji, torej ni bilo samo po sebi zagotovilo, da se bom navezala nanju. Vendar sem imela srečo, saj sem kljub vzponom in padcem, ki so značilni za vsako življenjsko obdobje, doživela predvsem veliko lepega z velikim številom dobrih ljudi. Meni torej ne gre zaupati, če trdim, da sta Sevilja ali Granada najlepši mesti v Andaluziji, da je ta kotiček Španije brez dvoma najbolj vreden ogleda – nikoli ne bom mogla objektivno oceniti krajev, ki so se mi vtisnili v srce.

Preberi tudi

Pozdrav iz Prage

Mladi

Pozdrav iz Prage

25.07.2022
Topel občutek pripadnosti

Mladi

Pozdrav z Dunaja

Mladi

Pozdrav z Dunaja

16.07.2022
Pozdrav iz Ljubljane

Mladi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme